Jedro

Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.

Izrek

I.Pritožba obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I Kr 14932/2022 z dne 21. 1. 2025 preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru I K 14932/2022 z dne 31. 5. 2022, pravnomočno istega dne, s katero je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanje preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in mu kazen šest mesecev zapora, kot mu je bila določena s pogojno obsodbo, izreklo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je obsojeni na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer potrebne izdatke oškodovanca in njegove zakonite zastopnice ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu v mejah preizkusne dobe podaljša rok za izpolnitev obveznosti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik obsojenca uvodoma sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, vendar zgolj na načelni ravni, saj ne obrazloži, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP naj bi bile podane, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Ker je takšno uveljavljenje pritožbenih razlogov povsem nekonkretizirano, jih sploh ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ob presoji izpodbijane sodbe kršitev, na katere je v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

5.Z navedeno pogojno obsodbo je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo posebni pogoj, da v roku enega leta od pravnomočnosti plača oškodovancu mld. B. B., ki ga zastopa zakonita zastopnica C. C., na račun zapadle in neplačane preživnine znesek 3.721,96 €, prav tako mu je na podlagi tretjega odstavka 194. člena KZ-1 naložilo, da mora v bodoče redno plačevati preživnino oz. druge prisojene obveznosti nastale s preživljanjem. Pri tem je bila določena preizkusna doba v trajanju dveh let, pogojna obsodba pa je postala pravnomočna dne 31. 5. 2022. Po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v pogojni obsodbi, je sodišče prve stopnje obsojencu rok za izpolnitev obveznosti podaljšalo s sodbo I Kr 14932/2022 z dne 8. 8. 2023, in sicer za devet mesecev oziroma do konca preizkusne dobe, to je do dne 31. 5. 2024 (sodba na list. št. 37), kar pomeni, da je preizkusna doba že potekla. Zagovornik se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja, saj se ta rok lahko podaljši le v mejah teka preizkusne dobe. V primerih, ko je preizkusna doba že potekla, pa lahko sodišče v skladu s četrtim odstavkom 506. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena KZ-1 v roku enega leta po poteku preizkusne dobe ali prekliče pogojno obsodbo in izreče kazen, ali postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi s sklepom, če ugotovi, da za preklic pogojne obsodbe ni podlage.

6.Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi po izvedbi naroka in opravi poizvedb obsojencu pogojno obsodbo preklicalo in izreklo s to sodbo določeno kazen šest mesecev zapora, saj je ugotovilo, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene s pogojno obsodbo (plačilo zapadlih preživnin in redno plačevanje preživnine in drugih prisojenih obveznosti, nastale s preživljanjem), ker je imel dovolj časa, da bi dolgovani znesek poravnal in bi tudi v bodoče plačeval preživninske obveznosti, in tudi tedaj, ko je imel mesečne prihodke, se ni potrudil, da bi oškodovancu plačal dolgovani znesek.

7.Zagovornik se s takšnimi zaključki izpodbijane sodbe ne strinja in navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo vseh dejanskih okoliščin, ki jih je obsojenec navajal. Jedro pritožbenih izvajanj zagovornika je v pojasnjevanju neugodnih osebnih in finančnih razmer obsojenca ter smiselnem utemeljevanju, da ta posebnega pogoja ni mogel izpolnili zaradi objektivnih razlogov. V bistvenem pritožba ponavlja obsojenčeve navedbe, podane v okviru postopka za preklic pogojne obsodbe, češ da posebnega pogoja ni izpolnil zaradi zdravstvenih težav, izgube zaposlitve ter skrbi za mladoletnega otroka, ki ga ima z zunajzakonsko partnerico, pri čemer mora vsak mesec plačevati še najemnino v višini 300,00 EUR in mu tako po plačilu položnic ne ostane nič.

8.Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo vsa odločilna dejstva, sprejeto odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa tudi ustrezno obrazložilo.

9.S ponovnim poudarjanjem obsojenčevih zdravstvenih težav zagovornik na prvi stopnji sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, saj je bil obsojenec glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo nezmožen za delo zgolj v času od avgusta do decembra 2022, ko je bil v bolniškem staležu. Z januarjem 2023 pa se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb, zanj je bil sklenjen tudi zaposlitveni načrt, kar pomeni, da je v tem času bil zmožen za delo, pa čeprav z (morebitnimi) zdravstvenimi omejitvami, katerih obsojenec v nadaljevanju ni izkazal in zato pritožbene trditve, da iz tega razloga ni uspel najti nove zaposlitve, ostajajo zgolj na pavšalni ravni. In čeprav je sodišče prve stopnje obsojencu utemeljeno verjelo, da je bil nekaj časa tudi brez zaposlitve, pa to samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da posebnega pogoja ni bil zmožen izpolniti iz objektivnega razloga. Šibko finančno stanje namreč samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora obsojenec izkazati, da obveznosti zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, ne more izpolniti. Tega pa po prepričanju pritožbenega sodišča obsojenec v danem primeru (v zadostni meri) ni izkazal, saj v nadaljevanju zgolj na pavšalni ravni zatrjuje, da skrbi še za enega otroka ter da mu po plačilu najemnine in preostalih položnic praktično ne ostane nič. Še več, niti zatrjevanega rednega plačevanje najemnine v višini 300,00 EUR v času teka preizkusne dobe ni z ničemer izkazal. S tem v zvezi je namreč predložil le eno potrdilo, da je po poteku preizkusne dobe dne 28. 11. 2024, poravnal najemne stroške v višini 250,00 EUR. Vendar iz takšne vsebine potrdila ni mogoče sklepati, da bi takšne stroške plačeval redno vsak mesec, sploh pa ne v zatrjevani višini 300,00 EUR, zato so takšne pritožbene trditve, s katerimi zagovornik poskuša prepričati v nasprotno, neutemeljene.

10.Odločitve sodišča prve stopnje ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je oškodovancu vendarle nekaj plačal, pri čemer v pritožbi izpostavlja plačilo D. D. z dne 14. 3. 2024, v višini 1.000,00 EUR. Pooblaščenka oškodovanca v svoji vlogah sicer priznava, da je obsojenec oškodovancu v letih 2022 in 2023 plačal skupno 350,00 EUR, dne 16. 4. 2024 je oškodovanec po izvršbi prejel še znesek 500,00 EUR, dne 29. 8. 2024 pa še znesek 181,29 EUR (kot povzeto v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa zagovornik okoliščini, da je oškodovancu dolg delno poravnal, daje preveliko težo. Iz podatkov spisa res izhaja, da je D. D. dne 14. 3. 2024 v izvršilni zadevi, v kateri je obsojenec dolžnik, oškodovanec pa eden izmed upnikov, izvršitelju plačala 1.000,00 EUR. Vendar pri tem iz pobotnice izhaja, da je slednja to plačala prostovoljno za oškodovanca, ne pa da bi obsojenec prostovoljno poravnal ta dolg. Sicer pa ni zanemariti, da gre pri tem za plačilo v izvršilni zadevi in je kot tako bilo kljub temu zaradi narave izvršilnega postopka izvedeno pod določeno prisilo, saj je cilj vsakega izvršilnega postopka, da dolžnika pod grožnjo rubeža prisili, da izpolni svoje obveznosti do upnika. Zato temu plačilu, ki ga je za obsojenca izvedla druga oseba, nikakor ni mogoče pripisati takšne teže, kot mu jo pripisuje obramba, in na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je obsojenec spremenil odnos do storjenega kaznivega dejanja. Poleg tega iz podatkov spisa še izhaja, da sta v tem izvršilnem postopku zaradi neplačevanja preživnine dva upnika, pri čemer oškodovančeva terjatev znaša 370,58 EUR. Ob upoštevanju pojasnil pooblaščenke glede plačil, ki jih je pri tem prejel oškodovanec, tako ni slediti zagovornikovim trditvam, da je oškodovanec dejansko prejel 1.000,00 EUR, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve.

11.In tudi to, da je obsojenec oškodovancu v času od avgusta 2022 do februarja 2023 plačal skupno 350,00 EUR, ne omaje zaključkov sodišča prve stopnje, saj obsojenec po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe ni (v celoti) plačal zapadle preživnine, prav tako pa tudi v nadaljnje preživnine oziroma drugih prisojenih obveznosti ni plačeval redno, kot mu je to bilo naloženo s pogojno obsodbo. S tem v zvezi ni prezreti, da se je obsojenec ob koncu, vendar še pred potekom preizkusne dobe zaposlil in je nato prejemal dohodke - plačo, nato pa po prejemu nakazil večje vsote gotovine dvigoval na bankomatih, kot je to pojasnjeno v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, in kljub navedenemu obsojenec ni z ničemer izkazal, da bi se potrudil oškodovancu karkoli povrniti dolg potem, ko je prejel plačo in dvignil denar. S tem v zvezi zagovornik v pritožbi le pavšalno navaja, da ima obsojenec tudi druge dolgove, ki jih je prav tako moral plačati. Po drugi strani iz podatkov spisa sicer izhaja, da so ti postopki v teku ravno zaradi neplačevanja preživnine. Vse navedeno tako po oceni pritožbenega sodišča potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da obsojenec pogojne obsodbe ni vzel resno. Navkljub nasprotno zatrjevanemu bi obsojenec, če bi seveda izkazal resno namero, v času od pravnomočnosti pogojne obsodbe in tudi v okviru predmetnega postopka za preklic pogojne obsodbe, lahko pokazal večjo pripravljenost po izpolnitvi posebnega pogoja in vsaj minimalni del prejetih dohodkov iz naslova plače namenil oškodovancu za poplačilo njegovega dolga iz naslova neplačanih preživnin in bi tudi vsi obsojenčevi interesi morali biti podrejeni ravno izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi. V tem obziru zato tudi pritožbene navedbe, da je bil obsojenec od 1. 11. 2024 do 31. 1. 2025 upravičen do denarne socialne pomoči in plačila obveznega zdravstvenega prispevka po odločbi Centra za socialno delo, ne morejo prepričati v nasprotno. Pritožbena izvajanja zatorej ne morejo spremeniti dejstva, da je obsojenec ves čas vedel, da mora izpolniti posebni pogoj in da je vedel tudi, da bo v nasprotnem primeru kazen zapora izrečena, vendar obsojenec s svojimi ravnanji do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic ni pokazal primernega odnosa.

12.Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.

13.Ker pritožba v preostalem ne vsebuje nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi obsojenčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (391. člen ZKP).

14.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 98. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 506, 506/4 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 62, 62/2, 194, 194/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.