Jedro

Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da nasprotni udeleženec sicer do predlagateljice (razen v enem primeru) ni bil fizično nasilen, niti do sina R., delno le do hčerke T., ugotovljeno pa je njegovo izrazito nerazumno in nesocialno obnašanje, kot posledica alkoholizma, zaradi česar je morala večkrat posredovati tudi policija. Tudi takšna ravnanja pomenijo nasilje nad družinskimi člani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom, izdanim na podlagi 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Ur. list RS, št. 16/2008, v nadaljevanju ZPND) nasprotnemu udeležencu za obdobje petih mesecev od dneva izdaje sklepa prepovedalo vstopiti v vsakokratno stanovanje, v katerem živi predlagateljica in otroka ml. T. in ml. R., zadrževati se v razdalji manj kot 300 m od vsakokratnega stanovanja, v katerem živi predlagateljica in ml. otroka T. in R., zadrževati in približevati se krajem, kjer se predlagateljica in ml. otroka T. in R. redno nahajajo, in sicer zlasti na delovnem mestu predlagateljice ter šoli njunih otrok, navezovati stike s predlagateljico in otrokoma na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljico in otrokoma. Odločilo je, da vsak udeleženec nosi svoje stroške tega postopka.

Nasprotni udeleženec v pritožbi proti temu sklepu očita sodbi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. CSD je družino obravnaval zaradi težkih finančnih razmer, v katerih je družina živela, in ne zaradi konfliktnih odnosov, niti zaradi zanemarjanja vzgoje obeh otrok. Ugotovitev sodišča, da ob primerni vzgoji vsaj enega od staršev, pomoč na domu strokovnjakov CSD ne bi bila potrebna, je zato v nasprotju s spisovnimi podatki. Pravilna je ugotovitev sodišča, da v družini ni bilo razumevanja in potrebne starševske vzgoje, kar se je odrazilo tudi pri obeh otrocih s samopoškodovanjem in močenjem postelje. Potrebno je poudariti, da sta k temu prispevala oba starša in ne samo nasprotni udeleženec, kar izhaja iz njegove izpovedi, kot tudi iz zaslišanja prič. Do prepirov je prišlo tudi zaradi tega, ker predlagateljica in njena mati nista hoteli delati na kmetiji, nista opravljali gospodinjskih opravil, predlagateljica pa se ni ukvarjala z vzgojo obeh otrok, kljub temu da vse do pred kratkim ni bila v službi. Iz poročila PP je razvidno, da so bile vse njihove intervencije, razen dne 10. 3. 2008, opravljene že po tem, ko je predlagateljica z obema otrokoma zapustila nasprotnega udeleženca in se odselila v varno hišo. Dva poskusa samomora kažeta na to, da je nasprotni udeleženec svojo stisko obrnil proti sebi in ne navzven, česar sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Razlog za odselitev je predlagateljica pojasnila v svojem zaslišanju. To ni bilo nasilje nasprotnega udeleženca, temveč njegova nepripravljenost, da bi se odrekel pijači. Sodišče je odločilo, da se prepovedi nanašajo tudi na oba mladoletna otroka, ker sta doživljala psihično nasilje s tem, ko sta živela v konfliktnih odnosih odraslih članov družine, da je nad T. nasprotni udeleženec izvajal fizično nasilje ter da je šlo tudi za zanemarjanje v smislu opustitve primerne vzgoje. Za opisane razmere, v katerih sta živela otroka, sta odgovorna oba starša. Iz pričevanja zaslišanih prič je razvidno, da sta bila otroka vzgojno zanemarjena, saj se z vzgojo ni ukvarjal nobeden od staršev, fizično pa je T. kaznovala tudi predlagateljica. Če sodišče zaključuje, da so zaradi tega podani razlogi za izrek ukrepov po ZPND, bi moralo te ukrepe izreči tudi predlagateljici. Namen ZPND ni v tem, da se z ukrepi, ki so v tem zakonu določeni, rešujejo konfliktni odnosi v družini oziroma med partnerji, h katerim prispevata oba partnerja, temveč je to prvi zakon, ki opredeljuje nasilje v družini kot poseben družbeni pojav, potreben specifične obravnave, saj so nekateri vidiki nasilja v družini že zajeti v nekaterih drugih zakonih. Zato mora biti sodišče še posebej pazljivo pri izrekanju ukrepov in odločanju, ali so podani pogoji, ki jih določa ZPND, da ne bi prišlo do njegove zlorabe.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbo. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami nasprotnega udeleženca, v celoti pritrjuje obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga, da se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, češ da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. To ne drži, kajti sodišče je svojo odločitev razumno in logično utemeljilo in se pri tem izjavilo glede vseh okoliščin in trditev strank, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi bistvene. Tudi drugih morebitnih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi z določbo 366. člena ZPP in 37. člena ZNP, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

V pretežnem delu pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, predvsem pa opredelitev, da so predlagateljica in otroka žrtve nasilja v družini, nasprotni udeleženec pa povzročitelj nasilja, zaradi česar mu je sodišče izreklo ukrepe za odvrnitev škode po določbi 19. člena ZPND. Pritožnik namreč trdi, da sam ni povzročal nasilja v družini, za dejstvo, da sta bila otroka vzgojno zanemarjena, pa sta po njegovem odgovorna oba starša, zaradi česar bi moralo sodišče ukrepe po ZPND izreči tudi predlagateljici. Pritožba pravilno poudarja, da namen sprejema ZPND ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Res je to zakon, ki opredeljuje nasilje v družini kot poseben družbeni pojav, potreben specifične obravnave. Zakon zato predvsem zelo natančno opredeljuje pojem nasilja v družini ter naloge organov in organizacij, ki morajo v okviru svojih pristojnosti in področja dela pomagati žrtvam nasilja v družini. Med ostalim pa ZPND omogoča žrtvam, da predlagajo ustrezne ukrepe za zagotavljanje varnosti tudi pred sodiščem (19. člen ZPND).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sklepa, da je treba pritožnikova dejanja opredeliti kot nasilje v družini glede na določbo 3. člena ZPND. Posledica teh je bila, da se je predlagateljica z otrokoma zaradi varnosti morala umakniti v varno hišo, ker se je bala nasprotnega udeleženca, konfliktni odnosi med člani družine pa so se že odrazili tudi na obeh otrocih (samopoškodovanje, močenje postelje, vzgojne težave). Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da nasprotni udeleženec sicer do predlagateljice (razen v enem primeru) ni bil fizično nasilen, niti do sina R., delno le do hčerke T., ugotovljeno pa je njegovo izrazito nerazumno in nesocialno obnašanje, kot posledica alkoholizma, zaradi česar je morala večkrat posredovati tudi policija. Zakaj tudi takšna ravnanja pomenijo nasilje nad družinskimi člani, je v sklepu izčrpno obrazloženo, zato pritožbeno sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo, v celoti pa z njimi soglaša. Da je nasprotni udeleženec po prihodu iz psihiatrične bolnišnice dvakrat hotel storiti samomor, ne zmanjšuje pomena dotedanjih njegovih nasilnih ravnanj. Predvsem je pomembno, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih sklepa, da so tako predlagateljica kot otroka pritožnikova ravnanja občutili kot nasilna in ogrožujoča. Ukrepi, ki jih je izreklo prvostopenjsko sodišče, so temu primerni in skladni z določbo 19. člena ZPND, seveda pa so časovno omejeni za obdobje petih mesecev od izdaje obravnavanega sklepa (4. odst. 19. člena ZPND). Prepovedi, ki jih sklep vsebuje, se nanašajo na zagotovitev varnosti žrtev. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.