Jedro

Pomoč de minimis, ne glede na datum plačila pomoči, velja za dodeljeno takrat, ko se zakonska pravica do prejema pomoči dodeli podjetju v skladu z veljavnim nacionalnim pravnim sistemom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije tujih investicij in tehnologije (toženka) je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 30. in petega odstavka 34. a člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1) ter devetega odstavka 11. točke Javnega poziva za sofinanciranje tržnih raziskav, mednarodnih forumov in certifikatov v letu 2018 (v nadaljevanju Javni poziv), zavrnila tožničino vlogo z evidenčno številko 303-1-88/2018/1 in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica vložila vlogo za sklop C na Javni poziv, ki jo je pravočasno dopolnila. Vlogo je obravnavala komisija in ugotovila, da ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 4.2 točke Javnega poziva, saj iz podatkov Ministrstva za finance izhaja, da je tožnica v obdobju treh poslovnih let že pridobila za 191.431,24 EUR pomoči po pravilu de minimis, in sicer 21. 11. 2016 znesek 181.475,87 EUR, 6. 8. 2018 znesek 5.000,00 EUR in 18. 7. 2017 znesek 4.955,40 EUR. Iz Obrazca 2 tožničine vloge izhaja, da želi pridobiti še 9.999,99 EUR sofinanciranja operacije. V primeru, da bi bilo sofinanciranje operacije tožnici odobreno, bi to pomenilo, da bi ji bilo odobrenih za 201.431,26 EUR pomoči, kar je neskladno s 7. točko prvega odstavka 4.2 točke Javnega poziva. Odločitev o zavrnitvi vloge utemeljuje na devetem odstavku 11. točke Javnega poziva.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijani sklep utemeljen na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, in sicer ni res, da je prejela 5.000,00 EUR pomoči, ki jih ji je odobril Zavod RS za zaposlovanje dne 6. 8. 2018. Poudarja, da navedenega zneska ni nikoli prejela na svoj TRR, kar dokazuje z aneksom št. 1 z dne 10. 1. 2019. Sodišču smiselno predlaga, naj toženki naloži izplačilo 9.999,99 EUR za sofinanciranje operacije.

4. Tožena stranka se s tožbenimi navedbami ne strinja in v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Poudarja, da je tožnica podpisala Obrazec 3 o strinjanju s pogoji Javnega poziva. Iz njih med drugim izhaja, da se izpolnjevanje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 4.2 točke Javnega poziva preverja pri Ministrstvu za finance. Toženka se je zato upravičeno oprla na podatke o višini odobrene pomoči tožnici, ki jih je pridobila od ministrstva, in se ni bila dolžna spuščati v kakršnokoli dodatno vsebinsko presojo danih pomoči. Zato je neutemeljen tožničin očitek, da podatki, ki jih je toženka dobila od ministrstva, ne držijo in niso skladni z dejanskim stanjem. Poleg tega toženka opozarja, da se šteje pogoj dodeljene pomoči upravičencu skladno z Javnim pozivom za izpolnjen z izdajo sklepa o dodelitvi ali sklenjeno pogodbo o sofinanciranju, kar pomeni, da se ne veže na dejstvo, ali je upravičenec pomoč izkoristil oz. ali jo je prejel na svoj račun na podlagi sklepa ali pogodbe. Slednje določa tudi Uredba Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis (v nadaljevanju Uredba), ki je tudi pravna podlaga Javnega poziva. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz 7. točke prvega odstavka 4.2. točke Javnega poziva, ki določa, da skupni znesek pomoči, dodeljen enotnemu podjetju, na podlagi pravila de minimis, ne sme presegati največje intenzivnosti pomoči ali zneska državne pomoči, kot določa shema državnih pomoči de minimis. Skupni znesek pomoči, dodeljen istemu upravičencu na podlagi pravila de minimis, ne sme presegati 200.000 EUR v kateremkoli obdobju treh poslovnih let. Tako določa tudi 2. točka člena 3 Uredbe.

7. V zadevi ni sporno, da so bila v obdobju treh poslovnih let (2016, 2017 in 2018) tožnici iz naslova pomoči odobrena in izplačana sredstva v višini 181.475,87 EUR in 4.955,40 EUR. Sporno pa je, ali je pravilno ravnanje toženke, ko je v skupni znesek pomoči upoštevala tudi subvencijo v višini 5.000,00 EUR, katere pravico koriščenja je tožnica pridobila s sklenitvijo Pogodbe o izvedbi projekta v okviru programa Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli me 2017/2019 z dne 6. 8. 2018, ob nespornem dejstvu (toženka navedene tožbene navedbe ne prereka), da sta tožnica in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna enota Kranj, k navedeni pogodbi dne 10. 1. 2019 sklenila aneks št. 1, s katerim je tožnica pravico do subvencije izgubila oziroma se ji je odrekla.

8. Po presoji sodišča je ravnanje toženke pravilno in skladno s 4. točko člena 3 Uredbe, na katero se toženka sklicuje.

9. Navedena določba določa, da pomoč de minimis, ne glede na datum plačila pomoči, velja za dodeljeno takrat, ko se zakonska pravica do prejema pomoči dodeli podjetju v skladu z veljavnim nacionalnim pravnim sistemom. Iz navedene določbe izhaja, da je za to, kdaj se pomoč šteje za dodeljeno, pomemben podatek, kdaj je podjetje pridobilo zakonsko pravico do dodeljene pomoči in ne morebitno izplačilo pomoči. Ločiti je torej treba pravico do pomoči in dejansko plačilo pomoči, pri čemer je za ugotavljanje skupnega zneska pomoči pomemben zgolj podatek o dodeljeni pravici do pomoči in ne o dejanski izvedbi te pravice (plačilo pomoči).

10. V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnica v letu 2018 s Pogodbo o izvedbi projekta v okviru programa Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli.me 2017-2019 z dne 6. 8. 2018 pridobila pravico do pomoči v višini 5.000,00 EUR. Upoštevanje navedenega zneska v znesek prejete pomoči je zato pravilno in skladno s citirano določbo Uredbe. Zavrnitev tožničine vloge, ker ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 4.2. točke Javnega poziva in 2. točke člena 3 Uredbe, je zato zakonita in skladna z devetim odstavkom 11. člena Javnega poziva, ki med drugim določa, da komisija vlogo s sklepom zavrne, če ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev tega javnega poziva.

11. Navedba, da se je tožnica s sklenitvijo aneksa k navedeni pogodbi z dne 10. 1. 2019 tej pravici odrekla, in da do izplačila pomoči dejansko nikoli ni prišlo, na odločitev ne more vplivati, saj je bilo v obravnavanem primeru upoštevano obdobje od začetka leta 2016 do konca leta 2018. V navedenem obdobju pa ni sporno, da je tožnica pridobila pravico do prejema pomoči v višini 5000,00 EUR.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker v obravnavnem primeru dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev (da so bila v obdobju treh poslovnih let (2016, 2017 in 2018) tožnici iz naslova pomoči odobrena sredstva pomoči v višini 191.431,27 EUR) ni sporno, ampak je sporna uporaba materialnega prava (kako na odločitev vpliva prav tako nesporno dejstvo, da se je tožnica z aneksom z dne 10. 1. 2019 pravici do izplačila 5000,00 EUR državne pomoči odrekla), je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.