Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v Kavaličih (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A. A. zaradi treh protipravnih dejanj z znaki kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki jih je storil v stanju neprištevnosti, na podlagi 70. b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Zdravstvenem zavodu ..., enota Koper, in sicer najdalj dve leti, pri čemer bo sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločilo o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz prve do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti.

2.Zoper sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o varnostnem ukrepu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V predmetni zadevi je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom I K 8512/2019 z dne 12. 1. 2022 sprejelo v bistvenem enako odločitev kot s sedaj izpodbijanim sklepom. Višje sodišče v Celju s sklepom II Kp 8512/2019 z dne 23. 8. 2022 je omenjeni sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, pri tem pa v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je v skladu s šestim odstavkom 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe (oziroma sklepa) dolžno navesti razloge za vsako posamezno točko izreka, skladno s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa tudi določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora zlasti navesti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Za obrazložitev odločilnih dejstev ne zadošča, da sodišče pove, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo ali jih ni ugotovilo, temveč mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano.1 Pritožbeno sodišče pa je v predhodnem sklepu poudarilo tudi, da je v primeru, če sodba oziroma obrazložitev sodbe oziroma sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Ob preučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tudi tokrat podana ta kršitev, saj zagovornica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tudi iz tokrat izpodbijanega sklepa ne izhajajo konkretni razlogi oziroma konkretna obrazložitev, ki bi se nanašala na vsako očitano protipravno ravnanje posebej, torej na dogodke 6. 11. 2018, 7. 11. 2018 in 10. 11. 2018.

6.Sodišče prve stopnje je tudi v izpodbijanem sklepu v točkah 4. do 10. obrazložitve povzelo izpovedbe obeh oškodovancev in prič B. B., C. C. in Č. Č. ter vsebino izvedenskega mnenja izvedenca ortopedske stroke D. D., nato pa v 11. točki obrazložitve navedlo, da povzete izpovedbe prič in izvedensko mnenje z gotovostjo potrjujejo potek dogodkov, kot je povzet v predlogu za izrek varnostnega ukrepa. Pri tem je ocenilo, da sta oškodovanca prepričljivo izpovedala o teh dogodkih, kamen, ki je bil vržen, pa je bil tudi fotografiran, medtem ko posnetek, ki ga je sodišče predvajalo na glavni obravnavi, v celoti potrjuje izpovedbe obeh oškodovancev. Ugotovilo je, da sta oškodovanca izpovedala, da se podobni dogodki ponavljajo že vrsto let in da se obdolženi ne sprijazni z odločitvijo sodišča glede razdelitve solastnine ter da si oškodovanca želita le, da se taki dogodki ne bi ponavljali in da za to ni zaslediti nobenega razloga za to, da bi navajala nekaj, kar se v resnici ni zgodilo. Glede ostalih prič je ocenilo, da niso bile neposredno udeležene in poudarila, da je obdolženčeva žena povedala to, kar naj bi ji o dogodku povedal mož, priča C. C. pa to, kar mu je o tem povedala slednja. Prav tako je ocenilo, da je obdolženčeva žena težko nepristranska ter da ne gre zanemariti izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, iz katerega izhaja, da obdolžene stvari doživlja drugače, kot so sicer v realnosti, in da zato ni mogoče pokloniti vere njegovi razlagi dogodkov, preneseni na ženo in nato na pričo C. C. Priča Č. Č. pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje neposredno zaznala le tisti del dogajanja, ko je prišlo do izmenjave besed med obdolženim in obema oškodovancema, kar se je dogajalo po metanju kamnov. Sodišče je štelo, da je z gotovostjo dokazano, da so se dogodki odvijali tako, kot sta izpovedala oškodovanca in kot sta dogajanje tedaj prijavila policiji.

7.Nadalje je dodalo, da je potek dogodka z dne 10. 11. 2018 z gotovostjo potrjen na podlagi izpovedbe oškodovanke E. E., fotografije padlega kamna in posnetka, ki ga je policiji predala sama oškodovanka in iz katerega je slišati obdolženega, kako med drugim govori ″... ti vržem v glavo...‶, ″... ti si ubila...‶, ″... si ubijalka...‶ ter očita oškodovanki, da hodi po njegovem, kar se sklada z navedbami oškodovanca F. F., da obdolženi ni sprejel odločitve sodišča v zvezi z razdelitvijo nekoč skupne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da je oškodovanka tudi prepričljivo povedala, kako se je obdolženčeve geste ustrašila, ker je bil kamen dokaj velik, kar neposredno izhaja tudi iz fotografije samega kamna, da je splošno znano, da vržen kamen take velikosti lahko telo tudi hudo poškoduje, če pristane na vitalnih delih človeškega telesa, da je oškodovanka prepričljivo izpovedala tudi o tem, da so se podobni dogodki že odvijali, predvsem v dneh neposredno pred opisanim, ker ji je o tem povedal njen mož, oškodovanec F. F. Tudi slednji je po ugotovitvah sodišča prve stopnje kot priča prepričljivo izpovedal o večletnih konfliktih z obdolženim, podrobneje pa tudi o dogodkih 6. 11. 2018, 7. 11. 2018 in 10. 11. 2018. Obdolženi je tudi ob teh priložnostih na oškodovanca, ki je delal na njivi, metal kamenje in kričal nanj, da je morilec, da bo plačal, ker je ubil njegovega očeta, da preganja kokoši na njegovi zemlji in podobno, pri čemer pa so bili kamni zalučani z vso močjo, kar jo obdolženi premore, oškodovanec pa se je kamnom uspel umakniti. Glede ostalih zaslišanih prič je ocenila, da prepričljivih izpovedb poškodovancev niso omajale, saj neposredno o dogodkih niso vedele ničesar povedati iz lastnega zaznavanja. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je vse, kar so te priče lahko povedale, in sicer B. B., C. C. in Č. Č., bilo le to, kar je njim bilo povedano, pri čemer je ponovno izpostavilo ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, kjer je navedeno, da obdolženi stvari doživlja drugače, kot so sicer v realnosti.

8.Ob navedenih razlogih pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še vedno ne izhajajo ustrezni in razumljivi razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi obdolženec v času, ko zaradi duševne motnje - demence ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, drugemu z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo in dejanje storil z drugim sredstvom in na način, da se lahko telo hudo poškoduje ter proti dvema osebama s tem, da je v K. (a) dne 10. 11. 2018 proti F. F. in E. E. z namenom, da ju ustrahuje in vznemiri, vrgel kamen ter E. E. rekel, da bo plačala, (b) dne 6. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, vrgel več kamnov, od katerih so bili trije v velikosti večje pesti, in (c) dne 7. 11. 2018 proti F. F. z namenom, da ga ustrahuje in vznemiri, z večjo silo vrgel več kamnov, ob tem pa F. F. vselej kričal, da bo plačal, zaradi česar sta se F. F. in E. E. počutila vznemirjena in prestrašena, kamen pa je sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

9.Sodba namreč ne vsebuje prepričljivih razlogov o tem, koliko kamnov naj bi obdolženec vrgel v posameznem dogodku, kakšni naj bi bili ti kamni v posameznem dogodku, zakaj naj bi besede obdolženca namenjene oškodovancema, da "bosta plačala" predstavlja grožnjo in na podlagi česa je mogoče šteti, da so bili kamni, ki naj bi jih obdolženec vrgel proti oškodovancema, mogoče šteti kot sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

10.Poleg navedenega zagovornica v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da je sodišče prve stopnje za pričo Č. Č. v 11. točki obrazložitve (na 8. strani) izpodbijanega sklepa, v nasprotju z izpovedbo priče Č. Č. navedlo, da je tudi ta priča izpovedovala to, kar ji je bilo povedano. Kot pravilno izpostavlja zagovornica, je priča Č. Č. izpovedala, da je dogodek videla, ker je takrat bila na balkonu, ko je pobirala perilo oziroma da je slišala izrečene besede. V nasprotju s tem, kar sodišče ugotavlja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je torej bila Č. Č. neposredna priča dogodka in je izpovedala tudi o tem, da se je oškodovanka približala obdolženemu in da ni bil obdolženec tisti, ki bi napadel oškodovanko, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zagovornica tako utemeljeno navaja, da je izkazano očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče Č. Č. in med samo izpovedbo oziroma zapisnikom o zaslišanju te priče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11.Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena oziroma drugim odstavkom 492. člena ZKP, saj je bilo v predmetnem kazenskem postopku, kot je bilo to zagovornici že pojasnjeno v sklepu pritožbenega sodišča z dne 23. 8. 2022, glede ugotavljanja storilčeve prištevnosti pridobljeno psihiatrično izvedensko mnenje, ki je bilo zaupano Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, pri slednji pa je bil za izdelavo mnenja zadolžen sodni izvedenec psihiatrične stroke prim. dr. G. G.

12.Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ker naj bi, kot zatrjuje zagovornica, storilcu nepravilno odmerilo trajanje varnostnega ukrepa na najdaljšo zakonsko dopustno dobo dveh let. S tem, ko je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 70.b člena KZ-1 v izrek sklepa zapisalo, da se bo varnostni ukrep izvajal najdlje dve leti, še ne pomeni, da bi se varnostni ukrep dejansko izvajal toliko časa, saj ista zakonska določba zavezuje sodišče, da po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

13.Na podlagi izpostavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep o izreku varnostnega ukrepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb, v katerih zagovornica sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo 70. b člena KZ-1.

14.V ponovnem sojenju bo moralo sodišče ponovno izvesti razpoložljive dokaze ter svoje zaključke o odločilnih dejstvih obrazložiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi. Pri tem bo moralo določno opredeliti, na podlagi česa šteje za dokazano, da je obdolženec izvršil znake protipravnega ravnanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 za vsako izvršitveno ravnanje, kot se mu očita v predlogu za izrek varnostnega ukrepa, ter pri tem paziti, da ne bo prišlo do nasprotij med tem, kar se navaja o vsebini posameznih dokazov v obrazložitvi ter samo vsebino tega dokaza. Nadalje bo moralo kritično presoditi tudi ostane pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljene kršitve v izpodbijanem sklepu, ni moglo ukvarjati.

-------------------------------

1mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 764.