19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 116/2004 z dne 20. 10. 2005 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker kazenski postopek zoper pritožnika še ni bil pravnomočno končan in sodba, zoper katero so zagovorniki pritožnika vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, še ni postala pravnomočna kot celota. Višje sodišče v Kopru je namreč v pritožbenem postopku sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici v obsodilnem delu spremenilo v opisu dejanja in v odločbi o sankcijah, v oprostilnem delu pa je sodbo Okrožnega sodišča razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Glede na to, da je sodba postala delno pravnomočna in ker naj bi bila zato izvršljiva, je po pritožnikovem mnenju v tem delu dopustna tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče naj bi mu z izpodbijano odločitvijo odvzelo pravico, ki mu po njegovem mnenju gre po določbah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Zato naj bi bila kršena 15. člen Ustave, ki zagotavlja neposredno uresničevanje pravic na podlagi Ustave, in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je Vrhovno sodišče z zakonom ustanovljeno sodišče za odločanje o izrednih pravnih sredstvih in ker po pravnomočnem delu sodne odločbe že prestaja zaporno kazen, naj bi mu bila z zavrženjem zahteve za varstvo zakonitosti kršena pravica iz 23. člena Ustave. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi pravna posledica (prestajanje zaporne kazni) pravnomočnega dela sodbe že nastala.

B.

3.Pritožnik zmotno meni, da napačna odločitev o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti sama po sebi že pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic bi šlo, če bi odločitev o zavrženju pravnega sredstva temeljila na pravnem stališču, ki bi bilo nezdružljivo z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih navedene pravice zagotavljajo. Tega pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave namreč več od pravice do pritožbe ne zagotavlja, to pravico je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Pravica do zahteve za varstvo zakonitosti torej ni varovana kot človekova pravica, zato ustavne pritožbe zoper odločitev o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na prvi odstavek 15. člena Ustave, ki zagotavlja, da se neposredno na podlagi Ustave uresničujejo človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Dejstvo, da je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na to, da tudi dovoljeno izredno pravno sredstvo samo po sebi ne zadrži izvršitve,[1] pritožnik kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne more utemeljiti z okoliščino, da že prestaja zaporno kazen po pravnomočnem delu odločbe. Stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pa ne pomeni, da pritožnik glede na določbe ZKP nima pravice do zahteve za varstvo zakonitosti, temveč da je to izredno pravno sredstvo dopustno, ko postane sodba pravnomočna v celoti in je za obtoženca pravnomočno končan kazenski postopek.

6.Z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor pravilnosti uporabe procesnega prava, tudi neskladja navedenega pravnega stališča s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni mogoče utemeljiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

Opomba:

[1]Tretji odstavek 422. člena ZKP določa: "(3) Sodišče prve stopnje sme, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine."

Četrti odstavek 423. člena ZKP določa: "(4) Glede na vsebino zahteve lahko Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine."