Jedro

Oseba, za katero je ugotovljeno, da je bila obsojena za kazniva dejanja nasilniškega obnašanja, tatvine, ropa in umora, predstavlja nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil tožnik v obdobju od 1972 do 1989 večkrat v postopku za kazniva dejanja, med drugim za nasilniško obnašanje, hude in lahke telesne poškodbe, tatvine in rop ter za kaznivo dejanje umora. Za umor je bil s sodbo temeljnega sodišča z dne 13.2.1990, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 24.5.1990 obsojen na 10 let zapora. To kazen sedaj prestaja. Na podlagi teh dejstev je tožena stranka zaključila, da so pri tožniku podani razlogi za odklonitev sprejema v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik pa v tožbi navaja, da se nahaja v kazensko-poboljševalnem domu na prestajanju zaporne kazni, v Republiki Sloveniji pa živi že od leta 1965, kjer živi tudi žena in otroci. Navaja, da se zaveda, da je storil kaznivo dejanje umora, vendar sedaj razmišlja drugače, ker ve, da mora skrbeti za družino. Meni, da je kazni plačal oz. prestal, zato ne bi bilo prav, da bi bil dvakrat kaznovan.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi - da živi v Republiki Sloveniji od leta 1965, da je tu zaposlen in da ima tu družino - ne morejo biti razlog za izdajo pozitivne odločbe, glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne osebi, za katero se ugotovi, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila, ker je ugotovila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Sodišče ugotavlja, da so dejstva, zaradi katerih tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nesporna, saj tudi tožnik v tožbi navaja, da je bil večkrat kaznovan. Po mnenju sodišča je tožena stranka na podlagi teh dejstev utemeljeno zaključila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Ob taki ugotovitvi pa ima tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije diskrecijsko pravico odločiti o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, in sodišče tudi nima razloga za zaključek, da je tožena stranka pri uporabi tega pooblastila ravnala samovoljno in ga uporabila v nasprotju z njegovim namenom.

Odločba tožene stranke je iz zgoraj navedenih razlogov zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.