Jedro

Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 770/2022 z dne 5. 5. 2023 se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom delno ugodila tožničinemu zahtevku in ji kot izvajalki brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) priznala znesek nagrade v višini 116,67 EUR (I. točka izreka). V presežku je predlog kot neutemeljen zavrnila (II. točka izreka) in odločila še, da bo priznani znesek nakazan iz proračunskih sredstev na tožničin transakcijski račun najkasneje 30. dan po prejemu elektronskega e-računa (III. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je toženka prosilcu A. A. z odločbo številka Bpp 770/2022 z dne 21. 12. 2022 dodelila BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na drugi stopnji v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 8919/2020 z dne 8. 11. 2022. Za izvajalca BPP je bila določena Odvetniška družba B. (tožnica), ki je po opravljeni storitvi toženki predložila izpolnjeno napotnico. Toženka ji je priznala stroške za sestavo pritožbe, in sicer na podlagi tarifne številke 11/2-1 v zvezi s tarifno številko 10/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 156,25 točk (tj. polovica od 312,50 točk na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju ZOdv). V to ni vključena povišica za nadaljnji dve očitani dejanji, saj se je upravičencu do BPP kot obdolžencu očitalo in je bil spoznan za krivega le enega kaznivega dejanja tatvine. Ostale priglašene stroške, to je stroške za storitve posveta z upravičencem, stroške odsotnosti iz pisarne in kilometrino v zvezi s temi posveti ter strošek sestave stroškovnika je toženka kot neutemeljene zavrnila, saj jih ni mogoče šteti za samostojne storitve. Priznala je še izdatke za stranko v višini 2 % v znesku 1,88 EUR. Skupno tako upravičeni stroški izvajalca BPP znašajo 95,63 EUR, povečano za pripadajoči DDV, kar skupaj znaša 116,67 EUR.

Povzetek navedb strank v postopku

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča glede razlage tretjega odstavka 7. člena OT. Pojasnjuje, da iz obtožnega predloga kot tudi izreka sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 8. 11. 2022 izhaja, da je število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje, večje, kot ga je tolmačila toženka v izpodbijanem sklepu. Iz tega razloga bi bilo treba nagrado odmeriti ob upoštevanju 50 % povečanja. Navedeno določbo OT je namreč treba tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru skupno tri izvršitvena ravnanja.

4.Tožnica se nadalje izrecno strinja z odločitvijo v delu, da se ji ne prizna stroškov posvetov in pregleda spisa kot samostojnega opravila. Ne strinja pa se, da ji toženka ni priznala izdatkov, ki so ji v tej zvezi realno nastali, torej kilometrine. Z odločbo o dodelitvi BPP namreč ni omejeno število posvetovanj s stranko, ki za normalno in uspešno zastopanje morajo biti opravljena. Zato bi toženka morala priznati realne stroške v zvezi s takimi posveti. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženki. Priglaša tudi stroške postopka.

5.Toženka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka

6.Tožba je utemeljena.

7.Šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek).

8.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo z dne 21. 12. 2022 določena za izvajanje BPP upravičencu A. A. za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 8919/2020 z dne 8. 11. 2022. Tožnica je pravočasno vložila napotnico s stroškovnikom, ki mu je toženka delno sledila in tožnici odmerila nagrado za opravljeno delo v znesku 116,67 EUR.

9.Tožnica je za sestavo pritožbe v stroškovniku priglasila nagrado v višini 468,75 točk, pri čemer je upoštevala 50 % povečanje nagrade za tri izvršitvena dejanja. Pri tem se je sklicevala na tretji odstavek 7. člena OT, ki določa, da se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov.

10.Toženka ji povišanja ni priznala. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je svojo odločitev v tem delu oprla na ugotovitev, da se je v kazenski zadevi, v kateri je tožnica zagovarjala upravičenca do BPP, očitalo in posledično obravnavalo le eno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakoniak (KZ-1) v sostorilstvu s soobdolženim C. C..

11.Upravno sodišče je v svoji praksi že večkrat razložilo določbo (sedaj veljavnega) tretjega odstavka 7. člena OT. Tožnica pravilno opozarja, da zgoraj citirana določba OT, ki je relevantna za obravnavano zadevo, ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Določbo je torej treba razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se ga tako, torej samostojno tudi dokazuje.

12.Tožnica ima torej v načelu prav, ko opozarja na širše razumevanje navedene določbe OT, ki se je vzpostavila preko sodne prakse, vendar pa pri tem spregleda, da mora iti po tej isti sodni praksi, za krajevno in časovno samostojna (izvršitvena) ravnanja in torej za ločene historične dogodke. Smisel povečanja nagrade je namreč v tem, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena. Zato se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru poveča, kot je določeno v tretjem odstavku 7. člena OT.

13.Po presoji sodišča v navedeni pogoj samostojnosti dejanj v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Upravičenec do BPP je bil namreč s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 8. 11. 2022 obsojen za kaznivo dejanje tatvine, ker je 29. 3. 2018 ponoči v gozdu v okolici ... brez dovoljenja lastnikov posekal več dreves (hrastov, en gorski javor, bukev, dve jelki, dve lipi, dva bela gabra) in si na škodo lastnikov gozda protipravno prilastil les v tam navedeni vrednosti. Lastniki gozda (oškodovanci) so bili res trije, saj so posekana drevesa stala na treh različnih parcelah, vendar pa je bilo sekanje opravljeno v isti noči v istem predelu imenovanem ..., kot enkraten historični dogodek, čemur je sledila tudi obramba obdolženca. Zato po presoji sodišča ne gre ne za časovno ne za krajevno samostojna ravnanja, ampak za isti historični dogodek, glede katerega je tožnica v postopku tudi predstavila enotno obrambo, kot je razvidno iz že omenjene sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu. To posledično pomeni, da je toženka pravilno uporabila materialno pravo in tožnici nagrado za sestavo in vložitev pritožbe pravilno odmerila na podlagi tar. št. 11 OT v povezavi s tar. št. 10/2 OT brez upoštevanjem povečanja, za katerega se zavzema tožnica.

14.Glede priglašene kilometrine za razgovore z upravičencem do BPP pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica uveljavljala stroške za storitve posvetov z dne 29. 12. 2022, 21. 1. 2023, 1. 2. 2023 in 24. 3. 2023. Po stališču toženke posveti z upravičencem do BPP predstavljajo zgolj spremljajoče storitve, zato jih ni mogoče posebej priznati in obračunati stroškov (uvodni stavek tar. št. 43 OT), ampak je strošek zanje vključen v strošek za opravo neposredne povezane storitve, to je sestavo pritožbe. Poleg tega tako pogosto posvetovanje z upravičencem ne sodi v okvir dodeljene BPP.

15.Tožnica ne ugovarja zavrnitvi njene zahteve oziroma nepriznanju nagrade za posvete s stranko, vztraja pa pri priznanju kilometrine, torej dejanskih stroškov, ki so ji v tej zvezi nastali in so bili potrebni za normalno in uspešno zastopanje oziroma sestavo pritožbe. Toženka je namreč spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno (obisk stranke v odvetniški pisarni, elektronska sporočila med odvetnikom in stranko), ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni storitev in plačilo kilometrine ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Obrazložitev toženke, da je šlo za neobičajno pogosto posvetovanje, kar je razumeti, da so bili ti stroški nepotrebni oziroma pretirani, ni pravilno glede na dejstvo, da je do stroškov zaradi sestankov po zatrjevanju tožnice dejansko prišlo, ne glede na to, da to niso samostojna opravila v smislu tar. št. 43 OT.

16.Glede na citirana določila je tožnica po presoji sodišča upravičena do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, tj. do kilometrine, razen če bi se v ponovljenem postopku npr. izkazalo, da navedeni posveti sploh niso bili opravljeni ali so bili opravljeni po vložitvi pritožbe.

17.Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo v zavrnilnem delu, to je v II. točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek.

18.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker v zadevi dejstva, ki so bila za odločitev pravno relevantna glede na uporabljeno materialnopravno podlago, niso bila sporna, temveč je šlo za vprašanje uporabe oziroma razlage materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega se je tožnica izrecno odpovedala opravi glavne obravnave.

K II. točki izreka

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožnici, ker v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena omenjenega Pravilnika v višini 15,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

20.Plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Enako besedilo je prej vseboval drugi odstavek 7. člena OT, veljaven do uveljavitve Sprememb in dopolnitev OT, Uradni list RS, št. 70 z dne 20. 5. 2022. Tožničino napačno sklicevanje na drugi odstavek je zato sodišče obravnavalo kot ugovor zmotne uporabe sedaj veljavnega tretjega odstavka 7. člena OT.

2Tako npr. sodba Upravnega sodišča III U 51/2019-17 z dne 21. 10. 2021.

3Prav tam, 13. točka obrazložitve.

4Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1176/2020-14 z dne 18. 1. 2022.