Jedro

Tožnik potem, ko je zaprosil v Republiki Bolgariji, je državo zapustil in vložil prošnjo v Republiki Avstriji, ki jo je tudi po 6 dneh zapustil, še preden bi bil zaključen postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku, državne meje prehajal brez osebnih dokumentov. V zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik podal šele po prijemu s strani policistov, jo je po presoji sodišča vložil takoj, ko je bilo mogoče, tj. ko je prišel v stik s policijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev z dne 26. 6. 2013, v nadaljevanju Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in četrtim odstavkom istega člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen … 1997, državljana Pakistana (prav Afganistana – opomba sodišča), pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, …, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (točka 1. izreka). V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je navedeno, da se prosilca zadrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 9. 2016 od 14.05 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 8. 9. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji, Republiki Bolgariji ter Republiki Avstriji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnika 7. 9. 2016 obravnavala Policijska postaja (v nadaljevanju PP) Nova Gorica, skupaj s še štirimi državljani Afganistana. Iz policijske depeše PP Nova Gorica z dne 7. 9. 2016 izhaja, da so tujci državljani Afganistana 7. 9. 2016 vstopili v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije z vlakom. V Republiko Slovenijo so prišli okoli pete ure zjutraj, kjer so na železniški postaji kupili vozovnico do Nove Gorice in se z vlakom odpeljali do Nove Gorice, kjer so bili prijeti. Ob 15.40 uri istega dne so v postopku s policisti zaprosili za mednarodno zaščito in so bili odpeljani v azilni dom. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 8. 9. 2016 je bil tožnik ob prisotnosti pooblaščenca soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije, da je zaprosil za mednarodno zaščito že ob prihodu v Republiko Avstrijo, saj je ob prijetju s strani policije posedoval tudi avstrijsko azilno izkaznico, kamor je skupaj s še štirimi državljani Afganistana vstopil iz Madžarske v noči iz 31. 8. 2016 na 1. 9. 2016. Istega dne so bili prijeti s strani avstrijske policije in odpeljani v nastanitveni center Traiskirchen. Tam so bili popisani in dobili so azilne izkaznice.

3. Pri podaji prošnje je tožnik uradni osebi v razgovoru pojasnil, da je v Republiki Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, da je azilni postopek zapustil, ker je bila situacija slaba za tujce, da naj jih tam ne bi lepo obravnavali ter da so šest dni čakali na razgovor z uradno osebo, ki je tudi po tem času ni bilo. Ljudje tam so mu povedali, da so roki za odgovore za azil zelo dolgi, včasih celo leto ali dve, in da je bilo ljudi, ki so tam čakali na obroke hrane, veliko, ter da včasih celo ni prišel na vrsto. Zaradi tega se je odločil, da odide iz Republike Avstrije. Skupaj z ostalimi je bil namenjen v Republiko Italijo. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito zaprosil še v kateri od ostalih držav članic, razen v Republiki Avstriji, je tožnik pojasnil, da tega ni storil. Toženka navaja prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, po katerem mora med drugim prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Toženka je za tožnika pristojnemu organu Republike Avstrije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III je toženka zaprosila pristojne organe Velike Britanije, Republike Bolgarije ter Republike Avstrije za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Toženka navaja drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, iz katerega med drugim izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, ki ga pristojni organ ni prekoračil, ko se je odločil za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji, Republiki Bolgariji ter Republiki Avstriji, a ga to ni zadržalo, da bi države zapustil in odšel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, a šele po prijetju s strani slovenskih policistov. Okoliščina, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Republiko Italijo. Na podlagi navedenega je toženka prepričana, da je tožnik izrazito begosumen. Tožnik je uradni osebi azilnega doma v razgovoru ob podaji prošnje zamolčal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Veliki Britaniji ter v Republiki Britaniji (prav Bolgariji – opomba sodišča). Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka tožniku potrebno omejiti gibanje in bo s pridržanjem na prostore centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka navaja drugi 84. člena ZMZ-1, ki ga citira. Glede na navedeno je treba presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območju Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

4. Toženka je najprej preverjala, ali bi bil primernejši milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor in da se je, ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območju azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Navaja sodbi Upravnega sodišča RS I U 1624/2014 in I U 1623/2014, obe z dne 16. 10. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Iz slednje izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je npr. pridržanje na območju azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji, Republiki Bolgariji ter Republiki Avstriji, vendar ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom že po šestih dneh in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ni takoj ob vstopu v državo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil na poti v Republiko Italijo prijet s strani PP Nova Gorica, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

5. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženki očita, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Znatna nevarnost, da bo tožnik zapustil Slovenijo, ne obstaja. Toženka pojem nevarnosti pobega poskuša vsebinsko primerjati s prvim odstavkom 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), vendar od vseh naštetih šestih alinej ne najde vsebinske povezanosti s prošnjo tožnika oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem in po ustaljeni sodni praksi in upoštevanjem sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 tudi ne najde primerjave s kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-1 (prav ZTuj-2- opomba sodišča). Tožnik na podlagi navedb, ki jih je podal ob podaji prošnje, ne najde razlogov o obstoju znatne nevarnosti pobega. Zakaj je zapustil Avstrijo, je utemeljil z razmerami, ki vladajo v njihovih sprejemnih centrih. Če je tožnik navedel, da si je želel potovati v Italijo, še ne pomeni, da bo nadaljeval pot v Italijo, temveč zgolj smiselno iz vsebine prošnje pomeni, da si tožnik želi čim prej urediti življenje zaradi številčne družine. Bolj verjetno je, da želi tožnik podati prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici EU, ki bo hitreje obravnavala njegovo prošnjo. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji in Republiki Bolgariji. Prav tako iz prošnje tožnika ne izhaja, da bi v Republiki Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, saj po prošnji tožnik v Republiki Avstriji ni imel uradnega razgovora. Toženka bi morala upoštevati merila iz poglavja III Uredbe Dublin III ter sama določiti odgovorno državo članico. Za natančno določitev odgovorne države pa bi morala toženka bolj popolno ugotoviti dejansko stanje. Tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Tožnik je argumentirano obrazložil, zakaj je zapustil Avstrijo. Navedenega dejanja ne gre enačiti z begosumnostjo. Izpodbijani sklep je neupravičen poseg v pravico do osebne svobode. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten. Prav to se v Centru za tujce izvaja. Navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (Up 116/09, Up-21/11, Up 360/09, Up 323/2014, I Up 39/2015 itd.). Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

6. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožniku v Centru za tujce. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Je brez osebne svobode, kar mu ne bo mogel povrniti nihče. Očita kršitev pravice do osebne svobode (19. člen Ustave RS in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Navaja sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tožnik navaja, da kljub kratkim rokom omejitev gibanja lahko traja nekaj mesecev, za kar navaja primere iz sodne prakse, kot jo navaja.

7. Toženka je poslala upravne spise in neobrazložen odgovor na tožbo, v katerem v prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega ukrepa, po katerem se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III.

10. Med strankama niso sporna dejstva, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah Evropske unije, med drugim tudi v Bolgariji in Avstriji, pred tem pa tudi v Veliki Britaniji. Sporni pa sta vprašanji, ali je v obravnavanem primeru pri tožniku v teku postopek določanja odgovorne države članice, skladno z Uredbo Dublin III ter ali je pri tožniku podana znatna nevarnost pobega, ki predstavlja pogoj, da se odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je bil izrečen izpodbijani ukrep. Po drugem odstavku navedene določbe se lahko oseba pridrži, da bi se omogočila izvedba postopkov s predajo, skladno z Uredbo Dublin III, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila. Takrat lahko države članice, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Iz upravnih spisov izhaja, kar bo v nadaljevanju pojasnjeno, je v primeru obravnavanega tožnika postopek določanja odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, skladno z Uredbo Dublin III, v teku. Tako je izpolnjen prvi pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov tožnika.

11. Iz podatkov iz sistema EURODAC, ki se nahajajo v upravnih spisih izhaja, da je tožnik zabeležen najprej v Veliko Britaniji 1. 4. 2008, nato v Bolgariji 30. 6. 2016 in 1. 9. 2016 v Avstriji (pod številkami: UK1IFB08/024936/B, BG1BR103C1606300008 in AT129046936-10821413). Uredba o sistemu EURODAC(1) v tretjem odstavku 24. členu določa, da je iz sklicne številke, ki omogoča, da se lahko podatki nedvoumno povežejo z določeno osebo in državo članico, ki potrebuje podatke, mogoče ugotoviti tudi, ali se taki podatki nanašajo na „vsakega prosilca za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let“ (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC), na „vsakega državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki je nezakonito prehajal meje in ni bil poslan nazaj (prvi odstavek 14. člena Uredbe o sistemu EURODAC) ali na „vsakega državljan tretje države ali osebo brez državljanstva, ki so jo odkrili, da nezakonito biva na ozemlju te države članice, za katerega država članica preverja, ali je ta oseba predhodno vložila prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki nezakonito biva na ozemlju te države (prvi odstavek 17. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Četrti odstavek 24. člena Uredbe o sistemu EURODAC tako določa, da se sklicna številka „začne z identifikacijsko črko ali črkami, iz katerih je /../ mogoče razbrati državo članico, ki posreduje podatke. Za identifikacijsko črko ali črkami se opredeli kategorija osebe /.../ „1“ se nanaša na podatke v zvezi z osebami iz člena 9(1), „2“ na osebe iz člena 14(1), „3“ na osebe iz člena 17(1), /.../“.

12. Upoštevajoč sklicne številke iz izpiska EURODAC za tožnika, ki se nahaja v upravnih spisih, in določbe Uredbe o sistemu EURODAC tako ne izhaja, da bi bil npr. tožnik v Bolgariji npr. zabeležen kot tujec (v tem primeru bi bila druga številka na izpisku EURODAC številka 2), ki je nezakonito prehajal meje in bil poslan nazaj, kot naj bi izhajalo iz tožnikovih odgovorov na glavni obravnavi 22. 9. 2016, ko je zatrjeval, da v Bolgariji ni dal prošnje za mednarodno zaščito, ampak je zabeležen v Bolgariji (in pred tem tudi v Veliki Britaniji) kot "prosilec za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let" (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Tožnik je namreč v postopku (v prošnji za mednarodno zaščito) na vprašanje „Ali ste za mednarodno zaščito že zaprosili v kateri izmed držav članice Evropske Unije?“ povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le v Avstriji (23. vprašanje na 3. strani prošnje za mednarodno zaščito). V prošnji je navedel, da je bil v Bolgariji v zaprtem kampu mesec in pol. Na zaslišanju na glavni obravnavi 22. 9. 2016 je tožnik vztrajal, da v Bolgariji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, da so mu odvzeli le prstne odtise, da je bil tam 23 dni v zaprtem kampu, nato so ga spustili v odprt kamp in mu dali neko potrdilo, s katerim je lahko tam ostal. Bolgarijo je zapustil, ker je videl, da je tam situacija slaba, da ni imel osebnega razgovora in da je dobil potrdilo, da zapusti državo. Tožnikov zadetek iz izpiska EURODAC v Bolgariji z dne 30. 6. 2016 (pod št. BG1BR103C1606300008) pa glede na četrti odstavek 24. člena Uredbe o sistemu EURODAC pomeni, da je bil tožnik tam tudi zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito, saj v vseh državah članicah, kjer sklicna številka, takoj za črkami, ki opredeljuje državo članico, ki posreduje podatke, predstavlja številko 1, to pomeni, da je tožnik v teh državah podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu bili tudi vzeti prstni odtisi (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Tožnikovo sklicevanje, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji ni podprto z listinami upravnega spisa. Tožnik je pred tem tudi v Veliki Britaniji bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (UK1FB08/024936/B), kar pa v postopku ni niti omenil, saj se podatki iz sistema EURODAC zapisujejo kronološko in je šele na glavni obravnavi 22. 9. 2016 povedal, da je leta 2008 tam zaprosil in da so ga vrnili v Afganistan.

13. Po točki n) 2. člena Uredbe Dublin III pojem "nevarnosti pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Iz 28. člena Uredbe Dublin III pa izhaja, da „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“. Glede na stališče iz sodb Vrhovnega sodišča RS (I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko n) 2. člena Uredbe Dublin III dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v navedenih sodbah izhaja, da je opredelitev pojma „nevarnost pobega“ tako izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, pri tem, da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Te okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa so zlasti, tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

14. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe, da naj opiše svojo pot, povedal, da je bil 10 dni, nato pa mesec in pol v Turčiji, v Bolgariji je bil v zaprtem kampu mesec in pol, ker so bili ilegalci in da je približno 20 dni ostal v Srbiji, da je v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in da je tam ostal 6 dni in nato odšel v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, kam bi odšli, če jih ne bi v Sloveniji zaustavila policija je povedal, da so bili namenjeni v Italijo (stran 6 prošnje za mednarodno zaščito). Na zaslišanju na glavni obravnavi 22. 9. 2016 je tožnik povedal drugače glede ciljne države in sicer da ni imel ciljne države, da je hotel v Francijo, ampak da to ni bila njegova ciljna država in da je hotel priti v Evropo in da noče v Italijo, ker je tukaj dal prošnjo za azil in da bo tukaj ostal. Ko je prišel v Avstrijo se je odločil, da bo tam ostal in da se je nato, ko je videl, da je tam situacija slaba, da je tam veliko beguncev, odločil, da bo Avstrijo zapustil. V Slovenijo je prišel z vlakom in ni vedel, v katero mesto, zato ni takoj zaprosil za azil. Glede razmer v Centru za tujce pa je tožnik povedal, da hrano dobijo dobro, vsi ljudje so prijazni, vendar ga dolgočasi, ker nima dovoljenja, da gre ven in ne more spati, imajo pa dovoljenje za šport. 15. Sodišče ocenjuje tožnikovo zaslišanje na glavni obravnavi 22. 9. 2016 kot neprepričljivo tako v delu, ki se nanaša na njegovo ciljno državo kot v delu, ki se nanaša na njegova pojasnila glede tega, da ni vložil prošnje za azil v Bolgariji (slednje kot že rečeno ni skladno z podatki iz izpiska EURODAC oz. dokazi, ki se nahajajo v upravnem spisi), kot tudi glede razlogov, zakaj je zapustil Bolgarijo (da je imel nek papir, da mora zapustiti državo). Ob tem sodišče ocenjuje, da je pravilna ugotovitev toženke, da je zamolčal, da je pred vložitvijo prošnje v Avstriji že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in pred tem v Veliki Britaniji, njegovi razlogi zakaj je to zamolčal in zakaj ni počakal na odločitve pristojnih organov v Bolgariji in v Avstriji, pa niso prepričljivi. Sodišče se strinja z oceno toženke, da so podane odločilne okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo znatno nevarnost pobega. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in dokazna ocena toženke glede tožnikovega subjektivnega elementa je po presoji sodišča pravilna. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je tožnik potem, ko je zaprosil v Republiki Bolgariji, to zapustil in vložil prošnjo v Republiki Avstriji, ki jo je tudi po 6 dneh zapustil, še preden bi bil zaključen postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite v Bolgariji in v Avstriji (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Tožnik je državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, kar izhaja tudi iz listin upravnega spisa, kar se lahko subsumira pod milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca (skladno s 1. in 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). V zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik podal šele po prijemu s strani policistov, jo je po presoji sodišča vložil takoj, ko je bilo mogoče, tj. ko je prišel v stik s policijo (tožnika so pridržali ob 8,14 uri, razgovor na policijski postaji s tolmačem je začet ob 14,10 uri, tožnik je zaprosil za azil ob 15,40 uri), vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da je pri tožniku podana znatna nevarnost pobega. Vse naštete okoliščine skupaj po presoji sodišča nedvomno zapolnjujejo standard znatne nevarnosti pobega.

16. Tožnikovi razlogi, da izrečeni ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, ni dopusten, niso neutemeljeni. Glede na določene, med strankama nesporne značilnosti izvrševanja navedenega ukrepa (omejitev izhoda pritožnika iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti, itd.), je mogoče ugotoviti, da gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III je predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016). Toženka je v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo, kolikor je ukrep nujen za učinkovito izvedbo postopka, ki ga izvaja toženka. Glede na določbo 84. člena ZMZ-1 izhajata dva ukrepa omejitve gibanja, milejši ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek navedenega člena) in strožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek). Pri odreditvi slednjega je potrebno presoditi - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ali - prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani toženke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016, točka 13.) Glede na že zgoraj pojasnjeno, je v obravnavanem primeru toženka ugotovila subjektivne okoliščine na strani tožnika, zato je tožnikov ugovor, da ukrep toženke ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, neutemeljen.

17. Ker za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno ugotavljanje odgovorne države članice, so nerelevantni tožbeni ugovori glede problema izročitve in uporabe meril za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

18. Ker je po povedanem izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen iz zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika). Na tej podlagi sodišče tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zato procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe na način, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št.604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št.1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.