Jedro

Ob dejstvu, da tožnik ni dopolnil 50 let starosti, bi moral izkazati drugi zakonski pogoj za priznanje veteranskega dodatka, to je z odločbo ZPIZ izkazati, da ima trajno popolno izgubo delovne nezmožnosti, torej I. kategorijo invalidnosti. Tega pa tožnik ni izkazal, saj v ugotovitvenem postopku pridobljeni Izvid in mnenje zdravniškega komisije prve stopnje ne zadošča za izpolnitev pogoja nastale trajne popolne izgube delovne zmožnosti, kot ga določa prvi odstavek 6. člena ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožene stranke, ki je kot upravni organ druge stopnje, v postopku revizije odpravila prvostopenjsko odločbo o dodelitvi veteranskega dodatka, št. 13001-22/2011 z dne 19. 1. 2011 je odločeno, da se odločba Upravne enote Celje, št. 130-1470/2010-17 (0696) z dne 13. 12. 2010 odpravi in da se vojnemu veteranu A.A. (tožniku v tem sporu), ne prizna pravica do veteranskega dodatka.

V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je organ prve stopnje izdal odločbo, s katero je ugodil zahtevi vojnega veterana A.A. z dne 7. 10. 2010 za priznanje pravice do veteranskega dodatka. Odločitev je organ oprl na Izvid in mnenje zdravniške komisije prve stopnje v Celju, št. 23/2010 z dne 2. 11. 2010 ter na določbo Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Navedena odločba pa ni pravilna, glede na to, da tožnik ob vložitvi zahtevka za veteranski dodatek ne izpolnjuje starostnega pogoja, ki ga določa zakon, to je 50 let, temveč je star šele 43 let. Zakon določa, da lahko stranka tudi pred 50 letom, v kolikor dokaže trajno popolno izgubo delovne zmožnosti, uveljavlja pravico do veteranskega dodatka. Tožnik je za priznanje veteranskega dodatka priložil odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. 9244859 z dne 28. 7. 2009, iz katere izhaja, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50%. Iz te odločbe pa ni razvidno, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo. Organ prve stopnje je nepravilno pridobil še mnenje zdravniške komisije prve stopnje, ki je izdala izvid in mnenje z dne 2. 11. 2010, v katerem je navedla, da je iz izvida nevrologa z dne 8. 6. 2010 razvidno, da je v zadnjem letu prišlo do poslabšanja bolezenskega stanja tožnika. ZVV v 6. členu določno navaja, da se trajna popolna izguba delovne zmožnosti dokazuje le z odločbo ali potrdilom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (dalje ZPIZ Slovenije), ne pa na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije prve stopnje, zato je dodelitev veteranskega dodatka v mesečnem znesku 157,28 EUR od 1. 11. 2010, dalje nezakonita. Tožnik tako nima izpolnjenih dveh pogojev, to je, da je star 50 let in tudi pri njemu ni nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Tožena stranka tožniku še pojasnjuje, da v kolikor meni, da se je njegovo zdravstveno stanje toliko poslabšalo, lahko vloži novo zahtevo ZPIZ Slovenije za priznanje invalidnosti oziroma ugotovitev, da je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti, na podlagi česar pa bo lahko ponovno uveljavljal zahtevek za priznanje pravice do veteranskega dodatka.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz 6. člena ZVV izhaja, da mora zahtevano odločbo oziroma potrdilo ZPIZ Slovenije predložiti oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, kar pa v tem primeru ni, ker ima status vojnega veterana priznan že od 1. 4. 2000 dalje. Ker ni zaprosil za status, temveč za dodelitev pravice do veteranskega dodatka, ki izhaja iz pridobljenega statusa meni, da je organ prve stopnje ravnal popolnoma pravilno, ko je prosil pristojno zdravniško komisijo prve stopnje za izvid in mnenje, ki je ugotovila, da je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti, kar je eden izmed zakonskih pogojev za uveljavitev pravice do veteranskega dodatka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ponovno odloči o zahtevi za priznanje pravice do veteranskega dodatka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki so že navedene v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZVV, ki v poglavju varstva vojnih veteranov v 5. členu določa pravice vojnih veteranov, med katere spada tudi veteranski dodatek. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik že pridobil status vojnega veterana. Sporno v zadevi je le vprašanje ali gre tožniku pravica do veteranskega dodatka po določbi 1. točke 5. člena ZVV. Tožena stranka je na podlagi stvarne pristojnosti, kot to določa 102. člena Zakona o vojnih invalidih, na podlagi listinskih dokazil pravilno odpravila upravno odločbo organa prve stopnje in zavrnila zahtevo tožnika za priznanje veteranskega dodatka. Prvi odstavek 6. člena ZVV namreč določa, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 50 let starosti, ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Ob dejstvu, da tožnik ni dopolnil 50 let starosti, bi moral izkazati drugi zakonski pogoj, to je z odločbo ZPIZ, da ima trajno popolno izgubo delovne nezmožnosti, torej I. kategorijo invalidnosti. Tako tudi po presoji sodišča, v ugotovitvenem postopku upravnega organa prve stopnje, pridobljeni Izvid in mnenje zdravniškega komisije prve stopnje, št. 23/2010 z dne 2. 11. 2010, ne zadošča za izpolnitev pogoja nastale trajne popolne izgube delovne zmožnosti, kot ga določa prvi odstavek 6. člena ZVV.

Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, ki se nanaša na to, da se odločba ZPIZ Slovenije, ki dokazuje trajno popolno izgubo delovne zmožnosti, zahteva samo za uveljavitev statusa vojnega veterana, kateri pa je tožniku že priznan, glede na to, da se različne pravice vojnih veteranov, med katerimi je tudi sporni veteranski dodatek, navezujejo na prvi odstavek 6. člena ZVV, ki določa, kot že navedeno, prosilčevo starost 50 let ali trajno popolno izgubo delovne zmožnosti. Tožena stranka pa je tudi pravilno napotila tožnika, da glede na novi izvid in mnenje v zvezi z poslabšanjem zdravstvenega stanja, vloži ponovno zahtevo pri ZPIZ za priznanje statusa invalidnosti I. kategorije in v primeru, če mu bo takšna odločba izdana, bo tožnik lahko ponovno uveljavljal pravico do veteranskega dodatka.

Glede na to, da je bil postopek revizije prvostopenjske odločbe s strani tožene stranke pravilen in da je izpodbijani upravni akt zakonsko utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu.