Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo poskuša dolg izterjati s pomočjo detektivske agencije, stroški te agencije niso izvršilni stroški v smislu 1. odst. 38. čl. ZIZ in tudi niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo po 5. odst. 38. čl. ZIZ. Izvršilno sodišče zato dolžnika ne more zavezati k povračilu teh stroškov.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Z uvodoma navedenim sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine, je sodišče prve stopnje dolžnika zavezalo upniku v 8. dneh plačati 14.740,00 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka, odmerjene na 9.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa o izvršbi do plačila ter zaradi izterjave teh zneskov dovolilo izvršbo z rubežem plače, podrejeno pa z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin dolžnika ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo.
Upnik je pred iztekom pritožbenega roka sodišču prve stopnje predlagal, naj izda popravni sklep, saj je pri odmeri stroškov izvršilnega postopka očitno prišlo do pomote. Upnik je namreč prijavil tudi stroške poizvedb, ki jih je za upaka opravil pooblaščeni detektiv, sodišče pa teh stroškov ni priznalo. Predlaga naj to stori s popravnim sklepom, v nasprotnem primeru pa naj predlog za izdajo popravnega sklepa sodišče šteje kot pritožbo.
Sodišče prve stopnje je upnikovo vlogo štelo kot pritožbo in jo odstopilo v rešitev naslovnemu drugostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.
V predlogu za izvršbo je upnik res, kot trdi v pritožbi, kot strošek izvršilnega postopka prijavil tudi izdatek v višini 17.850,00 SIT kot strošek detektiva. Predlogu je priložil račun oziroma stroškovnik A d.o.o., iz tega stroškovnika pa jasno izhaja, da je upnik navedeni agenciji naročil posredovanje zaradi plačila dolga (očitno izterjavo, ki ni bila uspešna), torej storitev, ki ni del izvršilnega postopka, zato tudi z njo nastali stroški niso izvršilni stroški v smislu določb 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Po že citirani zakonski določbi pa mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti samo tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna, pritožba, ki jo izpodbija, pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje kot tako zavrnilo in odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 v zvezi s 15. čl. ZIZ).