Jedro

Odpis (delni odpis, odlog in obročno plačevanje) davka je predmet samostojnega upravnega postopka, ki se začne na vlogo davčnega zavezanca in ga zato v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri davka, ni mogoče z uspehom uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila v znesku 5.987,44 EUR od dediščine, ki jo je prejel po pokojni A.A. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-45/2012-2 z dne 24. 4. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo skladnost izpodbijane odločbe z določbami Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), na katere se sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo vrednost podedovane nepremičnine, pritožbeni organ ugotavlja, da je davčni organ vrednost nepremičnine ugotovil na podlagi cenitvenega poročila, ki ga je v postopku predložil tožnik. Ugotovljena vrednost je za približno tretjino nižja od vrednosti, ki izhaja iz uradnih evidenc GURS-a, kar pomeni, da je cenilec pri vrednosti stanovanja upošteval vse tiste slabosti in pomanjkljivosti, ki jih glede na slabo vzdrževanje stanovanja v pritožbi navaja tožnik. Vrednosti zato ni mogoče še dodatni zniževati, saj je bila na podlagi zbranih dejstev in dokazov že ustrezno znižana. Po presoji pritožbenega organa tudi ni mogoče slediti neizkazani pritožbeni navedbi, da je tožnik za zapustnico finančno skrbel. Zapustnica je razpolagala z lastnimi sredstvi za preživljanje, tožnik pa prejema invalidsko pokojnino v višini 563,10 EUR. V zvezi s finančno stisko tožnika pa pritožbeni organ tožnika pouči o možnosti vložitve vloge za obročno plačilo davčnega dolga. Glede na dejstvo, da mu je davek odmerjen na prejeto premoženje, pa pogojev za odpis, delni odpis ne izpolnjuje, saj že sama vrednost premoženja, ki ni nujno potrebna za preživljanje, tožnika ne opredeli kot osebo, ki je zaradi plačila davka lahko socialno ogrožena.

Tožnik se z odločbo ne strinja in (smiselno) predlaga njeno odpravo. Pripisana vrednost stanovanja zaradi dolgotrajnega nevzdrževanja močno odstopa od njegove realne vrednosti. Zapustnica je bila dolga leta članica njegovega gospodinjstva. Tožnik je zanjo skrbel tudi v finančnem pogledu. Stanovanje potrebuje v družinskem krogu in ni namenjeno prodaji, plačilo davka po izpodbijani odločbi pa bo ogrozilo njegovo družino. Zato zahteva znižanje vrednosti stanovanja in prosi za oprostitev in odpis vseh davčnih obveznosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih dosedanjih razlogih in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi davčnih organov prve in druge stopnje in jih zato ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Tožbeni ugovori so vsebinsko enaki pritožbenim, zato sodišče v zvezi z njimi ponovno poudarja le, da je bila v davčnem postopku vrednost stanovanja ugotovljena na podlagi cenitve, ki jo je predložil tožnik. Kot izhaja iz izvedeniškega poročila, si je ocenjevalec pred njeno izdelavo stanovanje ogledal in pri oceni vrednosti upošteval pomanjkljivosti, ki jih v tožbi navaja tožnik. Zatrjevano finančno vzdrževanje zapustnice tudi v upravnem sporu ostaja neizkazano, sorodstveno razmerje pa je zakonska kategorija in ni odvisno od življenjske povezanosti z zapustnico, ki jo opisuje tožnik. Kot tožnika pravilno pouči že tožena stranka, je odpis (delni odpis, odlog in obročno plačevanje) davka predmet samostojnega upravnega postopka, ki se začne na vlogo davčnega zavezanca in ga zato v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri davka, ni mogoče z uspehom uveljavljati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvi odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe.