Jedro

Res je imel sklep o ponovni otvoritvi obravnave za posledico, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega ZPP, vendar to ne pomeni niti posega v pravico do revizije niti v ustavno pravico do pravnega sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je vložila revizijo proti zavrnilni sodbi pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, vendar je sodišče prve stopnje njeno revizijo zavrglo, ker ocenjena vrednost spora ne zadostuje za dovoljenost revizije. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo proti sklepu prve stopnje o zavrženju revizije zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sklepu druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo ali razveljavitev sedaj izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je tožbo vložila že v juliju 1997, da je takrat označena vrednost spora več kot šestkrat presegala mejno vrednost za dovoljenost revizije in da je bil postopek voden tako, da je bila prva obravnava 13.11.1998, ko bi še lahko zvišala vrednost spora, naslednji dve pa sta bili 24.3.1998 in 10.11.1998, ko je bila obravnava končana. Sodišče pa je nato obravnavo ponovno odprlo in jo v letu 2000 razpisalo, takrat pa je že veljal novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z višjim revizijskim pragom. V takšnih dejanskih okoliščinah o poteku postopka je bila tožnici nezakonito odvzeta pravica do revizije z zakonom, ki je bil sprejet kasneje in z učinki, ki naj bi veljali za nazaj. Takšna odločitev je zato nezakonita in protiustavna.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Iz tožničinih revizijskih navedb in podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje po zaključku obravnave 10.11.1998 ugotovilo, da mora razjasniti še posamezna pomembnejša vprašanja in zato s posebnim sklepom že 10.12.1998 obravnavo ponovno otvorilo ter sklep vročilo pravdnim strankam (redna št. 19 spisa). Da je sodišče lahko tako ravnalo in da je imelo za tako ravnanje pravno podlago tako v določbah prejšnjega kot novega ZPP, je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo. Res je imel ta sklep procesnega vodstva za posledico, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo že po uveljavitvi novega ZPP, vendar to ne pomeni niti posega v pravico do revizije niti v ustavno pravico do pravnega sredstva. V 25. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do pravnega sredstva zajema le pravico do rednega pravnega sredstva, torej v tej zadevi do pritožbe, ne pa tudi pravice do revizije, ki je izredno pravno sredstvo. Ob sami vložitvi tožbe stranka tudi še nima pravice do revizije. Ta pravica nastane šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj je revizijo mogoče vložiti le zoper takšno sodno odločbo. Zato ni pravno odločilna okoliščina, da je tožnica ob vložitvi tožbe, ko je veljal še prejšnji ZPP, navedla tako vrednost spora, ki je po takratnem zakonu zadoščala za dovoljenost revizije. Taki so bili tudi razlogi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ko je z odločbo z dne 12.9.2000 pod opr. št. U-I-21/02-6 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 498. člena ZPP.

Iz povedanega izhaja, da je treba tudi v tej pravdni zadevi vprašanje dovoljenosti revizije presojati po novem ZPP, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po njegovi uveljavitvi (prvi odstavek 498. člena ZPP), tega vprašanje pa ni med izjemami, za katere se še naprej uporablja prejšnji zakon (499. člen ZPP). Spor zaradi izbrisne tožbe in spor zaradi ničnosti kupne pogodbe sta premoženjske narave. Ker ocenjena vrednost (obeh sporov po primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku) v znesku 500.000 SIT ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT iz drugega odstavka 367. člena ZPP in ker tudi ne gre za spor iz tretjega odstavka istega člena, revizija v tej pravdni zadevi ni dovoljena.

Odločitev obeh sodišč o nedovoljenosti revizije je torej materialnopravno pravilna. Kakšne procesne kršitve naj bi sodišči storili, revizija kljub uvodni opredelitvi o uveljavljanju vseh revizijskih razlogov ne pojasni. Zato je taka oznaka revizijskih razlogov neupoštevna.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem tožničino revizijo na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.