Jedro

Vsi navedeni pomisleki pritožnika v pritožbenih navedbah, ki se torej nanašajo izključno na dejansko stanje obema obtožencema očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 8. 10. 2019 pa bodo relevantni šele pri ugotavljanju utemeljenosti vloženega obtožnega akta (obtožnice) s strani pristojnega državnega tožilca, nikakor pa o njih ne more in ne sme presojati pritožbeno sodišče v tem postopku, v katerem se preizkuša zgolj pravilnost procesne odločitve prvega sodišča, ki je obtoženčevo pritožbo, ki je bila nedovoljena, zavrglo, kar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo obt. L. P. z dne 11. 11. 2021, ki jo je vložil zoper sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 12. 10. 2021 zavrglo kot nedovoljeno.

2. Taki odločitvi obt. L. P. nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri kot razloge navaja kršitev ustavnih določil Ustave RS, Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Zakona o sodiščih (ZS), Obligacijskega zakonika (OZ), izpostavlja pa tudi nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v kazenskih in prekrškovnih zadevah, kot razlog pa navaja tudi kršitev listine Evropske unije o temeljnih pravicah in EKČP ter 1. člena Protokola k EKČP in smiselno predlaga, da se njegova pritožba z dne 11. 11. 2021 obravnava vsebinsko.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva: - ob odločanju o ugovoru obt. L. P. zoper obtožnico, ki jo je dne 8. 10. 2019 pod opr. št. Kt/14730/2018 vložil okrožni državni tožilec zaradi obtožencema v uvodu očitanih kaznivih dejanj je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom, opr. št. I Ks 15312/2019 z dne 8. 1. 2021 zavrnil ugovora obeh obtožencev, po uradni dolžnosti pa je še odločil, da se iz spisovnega gradiva izloči zvočni posnetek zaslišanja obt. L. P. z dne 20. 6. 2019 in prepis tega zvočnega zaslišanja; - zoper tako odločitev izvenobravnavnega senata sta vložila pritožbo obt. L. P. in okrožni državni tožilec, njuni pritožbi pa je pritožbeno sodišče – Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 4. 6. 2021 zavrnilo kot neutemeljeni; - po prejemu navedenega sklepa pritožbenega sodišča je obt. L. P. dne 8. 7. 2021 (direktno na VSRS) vložil pritožbo zoper prej citirani sklep pritožbenega sodišča, opr. št. III Kp 15312/2019 z dne 4. 6. 2021, tudi ta pritožba je bila nato odstopljena sodišču prve stopnje, ki jo je s sklepom, opr. št. IV K 15312/2019 z dne 23. 7. 2021 zavrglo kot nedovoljeno. Tudi tako odločitev je obt. L. P. napadal s pravočasno vloženo pritožbo z dne 15. 9. 2021, o kateri je odločalo pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 12. 10. 2021 in njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno; - spisovno gradivo izkazuje, da je obt. L. P. zoper tako odločitev pritožbenega sodišča v prejšnji alineji dne 11. 11. 2021 direktno na VSRS vložil pritožbo, ki je bila nato s strani VSRS odstopljena sodišču prve stopnje; - prvostopno sodišče je nato z izpodbijanim sklepom pritožbo obt. L. P. z dne 11. 11. 2021 zoper odločitev Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 15312/2019 z dne 12. 10. 2021 zavrglo.

5. Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu svojo odločitev gradilo na določbah členov 367 do 375 ZKP ter v skladu z določbo prvega odstavka člena 403 ZKP odločilo, da je taka obtoženčeva pritožba nedovoljena, kar nenazadnje izhaja tudi iz citiranega sklepa pritožbenega sodišča, ki ni vseboval pravnega pouka, da bi bila pritožba sploh dovoljena.

6. Taki odločitvi pa pritožnik znova nasprotuje s sklicevanjem na kršitev ustavnih določb v členih 23 in 25, ki vsakomur zagotavljajo pravico do pravnega sredstva z utemeljitvijo, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov in da je že iz tega razloga sodišče dolžno vsebinsko presojati prav vsakršno vlogo stranke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno razlogovanje pritožnika napačno. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je namreč potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dopuščena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, prav tako so določeni tudi procesni roki, v katerih je posamezno pravno sredstvo sploh mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti takega pravnega sredstva. Kot je pojasnilo že pritožniku sodišče prve stopnje, iz določb člena 399 ZKP jasno izhaja, da je zoper sklep preiskovalnega sodnika in druge sklepe sodišča, ki so izvedeni na prvi stopnji, dovoljena pritožba takrat, če ni v določbah ZKP izrecno določeno, da pritožbe ni, po samem zakonu pa je pritožba izključena tudi zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, saj določbe člena 398 ZKP o pritožbi na sodišče tretje stopnje veljajo samo za sodbo, ne pa za sklepe, kar pomeni, da je pritožba zoper sklepe pritožbenih sodišč v takih zadevah, kot je tudi obravnavana, izključena že na podlagi samega zakona. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbo člena 390 ZKP tako pritožbo obtoženca zoper odločitev pritožbenega sodišča zavrglo, saj je ta nedovoljena.

7. V posledici take odločitve se nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih obtoženega znova vztraja pri tem: - da sodišče ne bi smelo izločiti njegovega pričanja z dne 20. 6. 2019 iz spisovnega gradiva, ker je to pričanje del dejanskega stanja, - da je ves čas poznanstva T. M. le pomagal domnevnemu oškodovancu brez obveznosti do njega in nobenega plačila, - da je izročilna zapustna izjava bila narejena zaradi zavarovanja tožnika, ki je zmanipuliran in žrtev velikih pritiskov s strani tretjih oseb, - da je T. M. pomagal domnevnemu oškodovancu pri opravilih, mu nudil oporo in mu ves čas stal ob strani in - da domnevni oškodovanec ni bil nikoli v zmoti, povsem nerelevantne za odločanje o zakonitosti sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje sprejelo le procesno odločitev, ko je obtoženčevo pritožbo zoper odločitev pritožbenega sodišča zavrglo kot nedovoljeno.

8. Vsi navedeni pomisleki pritožnika v pritožbenih navedbah, ki se torej nanašajo izključno na dejansko stanje obema obtožencema očitanih kaznivih dejanj v obtožnici z dne 8. 10. 2019 pa bodo relevantni šele pri ugotavljanju utemeljenosti vloženega obtožnega akta (obtožnice) s strani pristojnega državnega tožilca, nikakor pa o njih ne more in ne sme presojati pritožbeno sodišče v tem postopku, v katerem se preizkuša zgolj pravilnost procesne odločitve prvega sodišča, ki je obtoženčevo pritožbo, ki je bila nedovoljena, zavrglo, kar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita odločitev.

9. Iz teh razlogov je bilo potrebno obtoženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče pri preizkusu zakonitosti sklepov sodišč prve stopnje po uradni dolžnosti (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

10. Če bo za obt. L. P., kot pritožnika v tej zadevi, nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek člena 95 ZKP) bo sodno takso za zavrnitev njegove pritožbe v tem postopku odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim bo tekel kazenski postopek šele po pravnomočnosti sodbe.