Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Zato sta pogodbeni stranki svoje sprejete obveznosti dolžni izpolniti in zanje tudi odgovarjata.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča z dne 6.3.1995, opr.št. VI I 641/95 v 1. in 3. točki izreka v veljavi, hkrati pa je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki 14.520,00 SIT njenih pravdnih stroškov.
Toženka se je zoper takšno sodbo pravočasno pritožila brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da od tožeče stranke ni prejela nikakršnega opomina za plačilo, sicer pa meni, da se sodišče preveč (edinole) sklicuje na pogodbo iz leta 1993. Sprašuje se ali ne bi bilo mogoče izterjati zahtevanega zneska od očeta otrok, ki se "kot moški član družbe smeji v brk". Toženka izrecnega pritožbenega predloga ni navedla.
Pritožba ni utemeljena.
Toženka v pritožbi poudarja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi preveč sklicuje na pogodbo, vendar pritožbeno sodišče toženki odgovarja, da utemeljeno. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (148. čl. ZOR). Udeleženci v prometu sicer svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. čl. ZOR), svoje obveznosti pa so dolžni izpolniti in za izpolnitev odgovarjajo (17. čl. ZOR). Toženka se je dne 16.8.1993 tožeči stranki izrecno zavezala, da bo otroka odjavila iz vrtca najmanj 30 dni pred datumom izpisa na predpisanem obrazcu in da bo v nasprotnem primeru svoje obveznosti do vrtca poravnala. Iz vsebine izjave navedenega datuma je tudi razvidno, da je bila toženka seznanjena s tem, da vrtec izpiše njenega otroka, v kolikor več kot za dva meseca ne bo poravnala svojih obveznosti.
Toženka je nedvomno ravnala protipogodbeno, kajti otroka ni odjavila na predpisanem obrazcu in tega dejstva tudi v pritožbi ne zanika. Ves čas pa meni, da vtoževanega zneska oskrbnine ni dolžna plačati, ker v času, za katerega tožeča stranka terja od toženke plačilo oskrbnine, otrok vrtca ni obiskoval. Vendar je takšno toženkino stališče napačno. Glede na njeno zavezo v pogodbi (izjavi z dne 16.8.1993) tožeča stranka utemeljeno zahteva od toženke plačilo oskrbnine za njenega otroka tudi za meseca januar in februar 1995. Na toženkine pritožbene navedbe glede opomina, pritožbeno sodišče pripominja, da je iz povratnice v spisu razvidno,da je toženka opomin prejela. Glede toženkinega predloga v pritožbi ali ne bi bilo mogoče izterjati zahtevanega zneska od očeta otroka pa pritožbeno sodišče poudarja, da oče otroka ni pogodbena stranka, temveč je pogodbena stranka toženka, zaradi česar tožeča stranka utemeljeno zahteva izpolnitev sprejete obveznosti od toženke.
Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe toženke neutemeljene in neutemeljena je s tem njena pritožba v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77).
V skladu z določbo prvega odst. 498. čl. ZPP/99 je sodišče v tej odločbi uporabilo določbe ZPP/77.