Jedro

Pravica razpolaganja z nepremičnino, zaradi gradnje v skupnih prostorih večstanovanjske hiše, ni izkazana, če ima investitor le soglasje dveh (od več) solastnikov, od katerih je eden celo vložil pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Sprememba solastninskih deležev na skupnih prostorih je možna le v skladu z določbami Stanovanjskega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 81/97-9 z dne 23.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.12.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka po pritožbi prizadete stranke M.F. odpravila odločbo Upravne enote L., izpostava B., z dne 31.5.1995 in zahtevek tožeče stranke za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na delu hodnika v III. nadstropju večstanovanjske hiše, ki stoji na zemljišču, parc. št. 1230-1232, k.o. J., zavrnila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s sledečim: po 1. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, nadalje ZUN) mora investitor priglasitvi del priložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. V obravnavanem primeru je navedeno določilo razumeti tako, da mora investitor dokazati pravico razpolaganja s skupnim prostorom, ker naj bi izvajal priglašena dela. V upravnih spisih sta soglasji M.F. in V.Č., da dovoljujeta investitorjema uporabiti del hodnika kot skupnega prostora ter zapisnik z dne 2.3.1995, ki pod točko 7 vsebuje sklep, da bo "gospod K. zaprl hodnik, kjer ima stanovanje. Dodeli se mu 90 cm skupnega hodnika." Teh listin ni mogoče upoštevati kot dokazila, da investitorja razpolagata z delom hodnika, ki naj bi ga zagradila in tako z njim povečala svoji stanovanji v etažni lastnini. Pravilno je razlogovanje tožene stranke, da gre v tem primeru za spremembo solastniških deležev na skupnih prostorih v večstanovanjski hiši v etažni lastnini. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91, 9/94, 21/94, 23/96, 24/96, 44/96) ureja to v 13. členu in sicer tako, da v primeru, če vsi lastniki soglašajo s spremembo, predpisuje sklenitev pisne pogodbe, če do pogodbe ne pride, če torej med solastniki ni soglasja, pa odločitev sodišča, sprejeto v nepravdnem postopku. Ni mogoče slediti mnenju tožnikov, da je pisna pogodba potrebna le zaradi vpisa v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo ureja Zakon o zemljiški knjigi, spremembo skupnih prostorov v etažno lastnino pa kot posebno obliko delitve solastne stvari Stanovanjski zakon kot specialni predpis, ki določa posebno obličnost. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnika kot investitorja nista dokazala pravice razpolaganja na skupnih prostorih. Ker pa je pravica razpolaganja po ZUN pogoj za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, je pravilna tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izdajo take odločbe.

Tožnika v pritožbi navajata, da sta dokazala pravico razpolaganja s skupnim prostorom in dokazila pravilno predložila k priglasitvi del. Zmotno pa se od njiju zahteva dokazilo o lastništvu, saj se po 1. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor zahteva samo dokaz o pravici razpolaganja. Del skupnega prostora, ki ga tožnika uporabljata, služi le še dvema stanovanjskima enotama. Soglasje teh pa sta tožnika pridobila. Pridobila sta tudi soglasje ostalih stanovalcev tega objekta, čeprav le ti niso uporabniki tega prostora. Predložene listine je mogoče upoštevati kot dokazila, da tožnika kot investitorja lahko razpolagata oziroma uporabljata del notranjega hodnika. S tem posegom ne povečujeta deleža svojih stanovanj v etažni lastnini, temveč prostor le uporabljata. Zato nista zahtevala spremembe solastniških deležev na skupnih prostorov v večstanovanjski hiši v etažno lastnino. V dopolnitvi pritožbe navajata, da sta dne 25.3.1999 sklenila sodno poravnavo, iz katere je razvidno, da z navedenim prostorom razpolagata. Sodna poravnava služi kot dokaz, da so bili pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, izpolnjeni. Tožnika sta umaknila zahtevo za spremembo solastniških deležev, ker etažna lastnina objekta še ni vpisana v zemljiško knjigo. Glede na to, da so v tem primeru podani vsi pogoji za izdajo pozitivne odločbe o dovolitvi priglašenih del predlagata, da sodišče pritožbi ugodi v skladu z ZUS in da jima tožena stranka povrne stroške tožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnika nista dokazala pravice razpolaganja na skupnih prostorih. Po določbi 3. odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona so skupni prostori v večstanovanjski hiši v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastninski delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. Solastninski delež je idealen, zato je za morebitno spremembo deležev solastnine oziroma drugačno razpolaganje, potrebno soglasje vseh solastnikov. Soglasji le dveh solastnikov, od katerih je eden celo vložil pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ni mogoče šteti kot dokaz o razpolaganju s skupnim prostorom. Zatrjevana nova dejstva, ki jih navajata tožnika v dopolnitvi pritožbe (poravnava z dne 25.3.1999), ki naj bi nastala šele po vložitvi pritožbe, niso upoštevna (1. odstavek 71. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, ki ga uveljavljata tožnika in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.