Jedro

Tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt zaradi varstva ustavnih pravic, je treba navesti akt, ki se izpodbija, in ga priložiti tožbi; če tožnik ne odpravi teh pomanjkljivosti na pravilen poziv sodišča (1. odstavek 29. člena ZUS), je treba tako pomanjkljivo tožbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 210/98 z dne 22.9.1998.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je ta nepopolna in nerazumljiva, ker z njo tožeča stranka ni konkretizirala ravnanj, s katerimi naj bi se posegalo v njene ustavne pravice. V skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS je tožeči stranki poslalo zahtevo, da v petnajstih dneh od dneva prejema dopisa navede izpodbijani akt tožene stranke (organ, ki je akt izdal, številko in datum izdaje akta) in ga tudi predloži. S tem dopisom je tožečo stranko še opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnila. Ker tožeča stranka ni sledila tem napotilom, je tožbo zavrglo. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka predlagala oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), podrejeno pa na podlagi potrdila o premoženjskem stanju. Ker je ugotovilo, da tožba ni vložena v zadevi denacionalizacije in da tožeča stranka ni predložila potrdila o premoženjskem stanju, je z dopisom za dopolnitev tožbe poslalo tožeči stranki tudi zahtevo za predložitev potrdil v smislu določbe 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Ker tožeča stranka ni ravnala po tej zahtevi, njenemu predlogu ni ugodilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Navaja še kršitve Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi ugotovi, odpravi in prepove sporen poseg v njene ustavne pravice z odpravo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje groba kršitev njenih ustavnih pravic in nadaljevanje kršenja pravic "bivših" imetnikov stanovanjske pravice. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da njena tožba ni dopustna iz razloga, ker je predmet spora lahko samo dokončen posamični akt upravnega organa. S takšno odločitvijo ji je odreklo učinkovito sodno varstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z obrazložitvijo, da je sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice dovoljeno samo zoper dokončni posamični akt. Iz spisov je nesporno, da je tožeča stranka s tožbo predlagala odpravo sklepa tožene stranke in ugotovitev, da je tožena stranka s tem sklepom posegla v njene ustavne pravice. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je s tožbo zaradi varstva ustavnih pravic izpodbijan posamični akt tožene stranke. Ker tožeča stranka tožbi ni priložila izpodbijanega posamičnega akta, niti ni navedla njegovih oznak, je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tožečo stranko, da je njena tožba pomanjkljiva. Po določbah 28. člena ZUS je namreč tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt zaradi varstva ustavnih pravic, treba navesti akt, ki se izpodbija, in ga priložiti tožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, ker tožeča stranka na pravilen poziv, ki ji je bil vročen dne 1.9.1998, ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, čeprav je bila opozorjena na posledice opustitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks po določbah 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), saj obravnavana zadeva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadeva denacionalizacije, za katero velja taksna oprostitev iz 1. odstavka 71. člena ZDen. Predlogu utemeljeno ni ugodilo, ker tožeča stranka na zahtevo sodišča, ki ji je bila vročena istočasno z zahtevo za dopolnitev tožbe, ni predložila listin, ki jih za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks zahteva ZTS.

Glede na to, da niso podani razlogi zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.