Jedro

Čeprav je v postopku po prvem odstavku 233. člena ZVCP-1 na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Ljubljana (prekrškovni organ) je dne 24. 6. 2010 D. B. izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Navaja, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil pisno izjavo J. H., iz katere izhaja, da je bil kršitelj v času prekrška, storjenega z njegovim avtomobilom, na drugem koncu Ljubljane. V tej izjavi je po presoji vrhovne državne tožilke jasna navedba o storilčevem alibiju, iz nje pa je tudi razvidno, na katerem naslovu je priča dosegljiva, če bi sodišče ocenilo, da je verodostojnost pisne izjave potrebno preveriti z njenim zaslišanjem. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ne da bi predhodno ugotovilo in odpravilo kršitev pravice do izvajanja dokazov v storilčevo korist in ne da bi se opredelilo do vsebine priložene pisne izjave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Skladno z določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(1) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da sodišču sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi.(2)

5. Pravilno je torej izhodišče sodišča, da storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 zgolj z zatrjevanjem alibija. Če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, mora za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. In to je storilec v obravnavani zadevi tudi storil in s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo je navedel, da je bil dne 24. 6. 2010 ob 8. uri dogovorjen z J. H., direktorjem Zavoda Š., za sestanek v Ljubljani, in sicer v zvezi s problematiko parkirišča, katerega lastnik je njegovo podjetje. Ker je sestanek potekal skoraj do 9. ure, po njegovem mnenju ni bilo verjetno, da bi ob 8.29 storil prekršek s svojim vozilom. V potrditev navedb glede alibija je storilec priložil pisno izjavo direktorja J. H., v kateri ta potrjuje, da je dne 24. 6. 2010 organiziral nujen sestanek z D. B. zaradi težav, ki se dogajajo z napačno parkiranimi avtomobili tečajnikov na parkirišču, katerega lastnik je B. podjetje T. d. o. o. Potrdil je tudi, da se je sestanek pričel ob 8.10 in končal ob 8.45 istega dne. Na potrdilu, ki vsebuje kontaktne podatke Zavoda Š., je tudi podpis J. H. in žig zavoda.

6. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, do dokazne vrednosti direktorjevega potrdila opredelilo le posredno, in sicer z očitkom storilcu, da bi moral, če bi želel s svojo obrambo uspeti, izkazati, da je bil na sestanku prisoten ves čas oziroma, da ga vmes ni zapustil. Poudarilo je, da bi moral storilec, če bi želel pri sodišču vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevi priložiti vsaj zapisnik sestanka, iz katerega bi bilo razvidno, da je na sestanku dejansko ves čas sodeloval in dajal morebitne pobude. Opozorilo je tudi, da storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo ni mogoče obravnavati kot dokazni predlog za zaslišanje J. H. 7. Cilj vsakega postopka o prekršku je pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 233. člena ZVCP-1 na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Ob dejstvu, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (pisno izjavo J. H.), ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času prekrška na sestanku z J. H., bi moralo sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na sestanku prisoten ves čas, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave J. H., da se je sestanek pričel ob 8.10 in končal ob 8.45 istega dne oziroma je ocenilo, da bi bilo mogoče, da bi storilec v tem času kraj sestanka zapustil in storil prekršek, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo J. H. samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

8. Sodišče v obravnavanem postopku ni tako ravnalo, ampak je zaradi napačnega razumevanja določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 tudi breme zatrjevanja in dokazovanja storilčeve stalne prisotnosti na sestanku prevalilo na storilca. Vrhovna državna tožilka tako pravilno opozarja, da so bili v obravnavanem postopku kljub odsotnosti dokaznega predloga storilca izpolnjeni pogoji za zaslišanje priče J. H. (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem odločanju bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva (identitete storilca) ter v zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Prim. odločbo U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (2): Prim. npr. sodbi VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010.