Jedro

V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, je dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prepričati o datumu vročitve sodbe z dne 28. 1. 2019 obdolžencu, počakati na njeno pravnomočnost in zatem izdati navedeni sklep z ustreznim pravnim poukom, da obdolženec to odločitev lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D. H. se zavrže kot prepozna.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 28. 1. 2019 obdolženega D. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je izreklo glavno sankcijo globo v znesku 850,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk, z izpodbijanim sklepom z dne 6. 2. 2019 pa je sklenilo, da se predlog obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrne, v breme pa mu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Proti sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti se je pritožil obdolženi D. H., vendar je njegova pritožba prepozna.

3. Iz spisovnega gradiva je med drugim razvidno, da je Okrajno sodišče v Murski Soboti 22. 8. 2018 izdalo sklep, s katerim je obdolženemu D. H. začasno odvzelo njegovo vozniško dovoljenje. Obdolženec je 5. 9. 2018 vložil predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, h kateremu pa ni priložil zdravniškega spričevala o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih, zaradi česar je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 113.d Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) takšen njegov predlog s sklepom z dne 24. 12. 2018 zavrglo in mu v breme naložilo plačilo sodne takse. Predtem je 1. 10. 2018 obdolženca zaslišalo in 28. 1. 2019 izdalo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu izreklo prej navedeni sankciji. Obdolženec je z dopisom z dne 11. 2. 2019 ponovno vložil predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, h kateremu pa je tokrat priložil zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih, o čemer je Okrajno sodišče v Murski Soboti odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 6. 2. 2019 in je takšen obdolženčev predlog zavrnilo ter mu v breme naložilo plačilo sodne takse.

4. Obdolženec je v svoji pritožbi z dne 5. 3. 2019 med drugim navedel, da se pritožuje proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2019 (s tem datumom je sodišče izdalo navedeno sodbo in nobenega sklepa), po dopisu sodišča prve stopnje z dne 7. 3. 2019 pa je navedel tudi, da se pritožuje zoper sklep istega sodišča z dne 25. 2. 2019. Na ta datum v obravnavani zadevi Okrajno sodišče v Murski Soboti ni izdalo nobenega sklepa, niti kakršnegakoli sklepa sodišča prve stopnje tega dne obdolženec ni prejel, zaradi česar je pritožbeno sodišče štelo, da se obdolženčeva pritožba nanaša na sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019, s katerim je obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrnilo, saj obdolženec v svoji pritožbi med drugim navaja, da prosi, da se mu začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne. Obdolženčeva pritožba je prepozna.

5. V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 6. 2. 2019 je navedeno sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča z dne 28. 1. 2019, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Dejstvo je namreč, da je skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je Okrajno sodišče v Murski Soboti izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prepričati o datumu vročitve sodbe z dne 28. 1. 2019 obdolžencu, počakati na njeno pravnomočnost in zatem izdati navedeni sklep z ustreznim pravnim poukom, da obdolženec to odločitev lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo na tak način, je pritožbeno sodišče varujoč obdolženčevo temeljno pravico do pritožbe štelo, da bi bila le-ta v obravnavani zadevi in glede na specifične okoliščine dovoljena tudi kot samostojna pritožba, v kolikor bi jo obdolženec vložil v 8. dnevih po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019, ki ga je prejel osebno 11. 2. 2019 (razvidno iz vročilnice dostavne točke G.), kar pomeni, če bi jo obdolženec vložil do preteka torka 19. 2. 2019 ob 24.00 uri. Ker tega ni storil, temveč je pritožbo vložil šele 5. 3. 2019, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo štelo kot prepozno vloženo.

6. Ob tem pritožbeno sodišče posebej opozarja, da meni, da je v danih specifičnih okoliščinah in varujoč obdolženčevo pravico do pritožbe (v okoliščinah, ki so najverjetneje zanj kot laika povsem nerazumljive) potrebno šteti obdolženčevo pritožbo z dne 5. 3. 2019 tudi kot pritožbo proti sklepu o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko bo le-ta izdan, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje po izdaji navedenega sklepa počakalo na pretek pritožbenega roka in bo v primeru, če bo obdolženec proti temu sklepu vložil pritožbo, spis z obema pritožbama poslalo v pritožbeno reševanje, v kolikor pa obdolženec proti tistemu sklepu pritožbe ne bo vložil, bo sodišče prve stopnje zadevo prav tako poslalo v pritožbeno reševanje z obdolženčevo pritožbo z dne 5. 3. 2019. 7. Zaradi v obrazložitvi tega sklepa navedenih okoliščin je obdolženčeva pritožba prepozna, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi določbe prvega odstavka 163. člena ZP-1.