Jedro

Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.

Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.

Z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je treba zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča je strokovno vprašanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša nanj, v delu za soobsojeno A. A. pa po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo I K 38160/2020 z dne 8. 4. 2022 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Obsojeni A. A. je izreklo denarno kazen dvajset dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR, to je 1.200,00 EUR, obsojenemu B. B. pa denarno kazen dvajset dnevnih zneskov v višini 120,00 EUR, to je 2.400,00 EUR, ki sta jo obsojenca dolžna plačati v roku treh mesecev. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso in sicer obsojena A. A. v višini 200,00 EUR, obsojeni B. B. pa v višini 250,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je pritožbama zagovornikov obsojencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da jima je izreklo sodni opomin. Sicer je pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sklep v zvezi s prvostopenjsko sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega Strnada zaradi, kot uvodoma navajajo, bistvene kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. člena, 23. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo ter sklep spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh očitkov po obtožbi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki se do njega niso opredelili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v vednost posredovana tudi pooblaščencu zasebne tožilke, ki se o njej prav tako ni izjavil. B.

_O bistveni kršitvi določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo_

6. Glede na umestitev očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir je mogoče na podlagi sistemske razlage ugotoviti, da predmet varstva niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Takšno ravnanje posameznikov bi namreč pomenilo uresničevanje pravic v smislu "_zakona močnejšega_", bodisi fizično bodisi ekonomsko, kar bi privedlo do očitne kršitve temeljnega ustavnega načela pravne varnosti (2. člen Ustave). Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov. Ob tem je vsekakor pomenljiv tudi primerjalnopravni vidik, da nekatere države tega delikta niti ne poznajo (na primer Nemčija) oziroma so ga iz svoje kazenskopravne ureditve črtale (Hrvaška). Skladno s povedanim, naj se to kaznivo dejanje uporablja zadržano.1

7. Kot jasno izhaja iz biti obravnavane inkriminacije, mora iti za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje.2 Upoštevaje povedano tako ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije3 in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.

8. V konkretni zadevi se obsojencema pod 1. točko opisa kaznivega dejanja očita, da sta si z opisanim ravnanjem v začetku meseca aprila 2020 vzela pravico do izključne posesti in razpolaganja s skupnim delom stavbe, vpisanim z ID znakom ..., v stavbi na naslovu ..., za kateri menita, da jima gre. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 20. in 21. točki izhaja, da: - sta bila obsojenca že v obdobju sredi februarja 2020 seznanjena z zatrjevanjem zasebne tožilke, da gre za skupne dele in da nimata njenega soglasja za skupno izvajanje del, - je zasebna tožilka povedala, da ji je dne 11. 3. 2020 C. C. povedal, da je odvetnik E. E. obsojencema povedal, da je obravnavana shramba skupni prostor, - sta obsojenca v mesecu marcu 2020 spoznala, da delilni načrt pritrjuje temu, kar jim je v obdobju treh mesecev govorila zasebna tožilka, - sodišče ne verjame zagovoru obsojencev in priči C. C., da jim je odvetnik E. E. pritrdil, da so postali lastniki spornega dela stopnišča, - so bili obsojencema znani vpisi in ustrezno evidentiranje v javnih knjigah, kot tudi, da nista izvedla pravnih postopkov za spremembo stanja v smeri, kakor ga zatrjujeta.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne verjame obsojencema, da sta bila prepričana, da jima je z lastništvom zgornje polovice stanovanj v stavbi samodejno oziroma po samem zakonu in brez potrebe po ustrezni formalno pravni ureditvi skozi za to predvidene postopke pripadlo tudi lastništvo na stopnišču vse od 1. nadstropja dalje. Nadalje je sodišče zapisalo, da sta obsojenca sicer lahko mislila, da bi jima moralo glede na lastništvo stanovanj pripadati tudi lastništvo ali pa vsaj upravičenja glede upravljanja zgornjega dela stopnišča, vendar je sodišče bilo prepričano, da sta hkrati tudi vedela, da je bila veljavna ureditev lastništva in upravičenj v tem delu drugačna in da gre za skupne dele v etažni lastnini. Ta sklep je sodišče v 22. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe podkrepilo z argumentom, da je na podlagi vsebine dopisa E. E. z dne 30. 3. 2020, kjer je navedeno, da bo treba delilni načrt spremeniti, v sferi obsojencev tudi na pisno deklarirani ravni obstajalo zavedanje, da je treba za obstoj pravic, za katera sta mislila, da jima gredo, sprožiti sodni postopek. Nadalje je v 23. točki obrazloženo zavedanje obsojencev tudi na podlagi elektronskih sporočil med zasebno tožilko in C. C. iz marca 2020. V sporočilih je slednji predlagal, da obsojenca v zameno za obnovitvena dela postaneta izključna lastnika skupnega prostora nad začasnimi vrati. Sodišče je zaključilo, da obsojenca v tistem trenutku nista bila izključna lastnika skupnega prostora in da jima je bilo to vsekakor znano. Kot je razvidno iz 10. in 21. točke obrazložitve sklepa, je drugostopenjsko sodišče navedenemu razlogovanju pritrdilo.

10. Vložniki zahteve imajo prav, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu s seboj v nasprotju, saj je zapisano, da sta si obsojenca lahko mislila, da bi jima glede na lastništvo stanovanj pripadalo lastništvo oziroma upravičenja glede upravljanja zgornjega dela stopnišča, po drugi strani pa je sodišče ugotovilo zavedanje obsojencev, da nista bila izključna lastnika skupnega prostora. Obrazložitev prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na zavedanje obsojencev, da je šlo za skupne dele v etažni lastnini in da nista bila njihova izključna lastnika ter s tem povezana upravičenja, je v tem delu tudi v očitnem nasprotju z očitkom iz 1. točke opisa v izreku prvostopenjske sodbe in sicer, da sta obsojenca menila, da jima gre pravica do izključne posesti in razpolaganja s skupnim delom stavbe. Upoštevaje uvodno obrazložitvijo te sodbe, ugotovitev o zavedanju obsojencev, da jima vzeta pravica ne pripada, da sta torej ravnala slaboverno, že na ravni biti izključuje obstoj kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Glede na ugotovljena nasprotja med izrekom sodbe in razlogi sodbe oziroma o precejšnjem nasprotju razlogov s seboj je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

_O kršitvi pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga za odreditev izvedenca gradbene stroke_

11. Vložniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe kot izraz pravice do izvajanja dokazov v lastno korist zaradi neizvedbe dokazov odreditve izvedenca gradbene stroke. Po stališču vložnikov bi izvedenec lahko ocenil nujnost zamenjave oziroma popravila stopnic. Od tega pa je odvisno, ali je bila spoštovana relevantna ureditev glede upravljanja in vzdrževanja skupnih delov v etažni lastnini upoštevaje določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1) oziroma 199. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - institut nujne gestije. Poleg tega bi izvedenec lahko tudi podal svoje mnenje, ali gre pri delih na stopnišču za posle rednega upravljanja ali ne. Po oceni vložnikov je to pomembno z vidika, ali bi lahko obsojenca samostojno odločala o poslih rednega upravljanja, med katere sodi tudi vzdrževanje stopnišča, saj je šlo v konkretnem primeru za ohranjanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe.

12. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za odreditev izvedenca gradbene stroke kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člena Ustave ter d) alineja tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj obrambi ni omogočilo dokazovanja dejstev v njeno korist. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Pojasnilo je, da zatrjevana nujnost zamenjave stopnišča upoštevaje relevantno materialno ureditev odnosov med etažnimi lastniki v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) in SZ-1 ni relevantna, poleg tega nujnost del tudi nima povezave z vprašanjem, ali se je v skupnih delih prej nahajal prostor, ki ga sedaj ni več, s čimer se je spremenila raba tega dela in ali je bil zasebni tožilki onemogočen prehod in uporaba enega izmed skupnih delov (5. točka prvostopenjske sodbe). Navedenim razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (9. in 25. točka sklepa).

13. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, da odreditev izvedenca ni pomembna z vidika ugotavljanja dejstev glede tožilkine možnosti dostopa do stopnišča in glede spremembe rabe skupnega dela. Prav tako izvedenec ne more podati odgovora na vprašanje, ali je določeno gradbeno delo posel rednega ali izrednega upravljanja, kot zmotno zatrjujejo vložniki. To namreč predstavlja vprašanje pravne narave, na katerega pa bo moč odgovoriti šele na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. A ne glede na to, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je treba z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval. V konkretni zadevi se obsojencema med drugim očita, da sta zamenjala in preuredila stopnišče (druga alineja 2. točke izreka), s čimer sta si vzela pravico v skupnem delu stavbe izvajati posle in opravila, ki presegajo okvir rednega upravljanja in razpolaganja s celotnim skupnim delom stavbe in pravico graditi na nepremičnini, ki je v solastnini zasebne tožilke. V zvezi s tem je ključno vprašanje, ali so navedena dela presegala okvir rednega upravljanja. Obramba je navajala, da je pri preureditvi stopnišča šlo za vzdrževalna dela, kar naj bi predstavljalo posel rednega upravljanja. Obramba je nadalje tudi zatrjevala, da imata soobsojenca skupaj več kakor 50% površin stavbe. Če bi se izkazalo, da je šlo pri tem za posel rednega upravljanja in da sta obsojenca skupaj res imela več kakor 50% površin, bi se tega obtožbenega očitka lahko razbremenila. Njuno ravnanje bi bilo namreč tako v skladu z določbami 25. člena SZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja4, s čimer zakonski znak samovoljnega vzetja pravice ne bi bil izkazan.

15. 25. člen SZ-1 določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem večstanovanjske stavbe potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Skladno z drugim odstavkom tega člena se kot posli rednega upravljanja med drugim štejejo zlasti posli obratovanja in vzdrževanja. Četrti odstavek tega člena nadalje kot vzdrževanje večstanovanjske stavbe določa sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za to, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote. Za vzdrževanje se šteje izvedba vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in reševanje. Kot pravilno opozarjajo vložniki, skladno z določbo 41. točke prvega odstavka 3. člena tedaj veljavnega Gradbenega zakona (GZ) predstavljajo vzdrževanje objekta dela, namenjena ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta ter izboljšave, ki upoštevajo napredek tehnike, zamenjava posameznih dotrajanih konstrukcijskih in drugih elementov ter inštalacijski preboji.

16. Upoštevaje navedeno, Vrhovno sodišče ne pritrjuje pravnim zaključkom prvostopenjske sodbe iz 27. točke obrazložitve, da že zgolj upoštevaje prvi in drugi odstavek 5. člena SZ-1, ki opredeljuje skupne prostore, konkretnih gradbenih del v zvezi s stopniščem ni mogoče opredeliti kot vzdrževalnih del. Prav tako ne drži, da ker je stopnišče konstrukcijski element stavbe, njegova zamenjava ne more biti posel rednega upravljanja. Zgoraj omenjena 41. točka prvega odstavka 3. člena GZ, na kar napotuje 25. člen SZ-1, namreč izrecno vključuje tudi zamenjavo konstrukcijskih elementov.

17. Prvostopenjsko sodišče se je pri opredelitvi, da je šlo za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, v zvezi s tem očitkom oprlo tudi na določbe tretjega in četrtega odstavka 29. člena SZ-1. Tretji odstavek omenjenega člena se nanaša na gradbena dela in izboljšave za odpravo arhitektonskih ovir, kadar je zanje treba pridobiti gradbeno dovoljenje. O odpravi arhitektonskih ovir v tem postopku ni bilo govora, zato ta odstavek ni uporabljiv. Četrti odstavek 29. člena SZ-1 pa ureja izvedbo izboljšav, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Za takšne izboljšave štejejo zlasti dela, ki niso potrebna za vzdrževanje, ampak pomenijo vgraditev novih naprav, opreme ali instalacij ali njihovo nadomestitev pred potekom pričakovane dobe trajanja, pod pogojem, da izboljšava ne ovira izvrševanja lastninske pravice etažnih lastnikov in zaradi nje ni ogrožena požarna varnost. Ta dela lahko izvedejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev.

18. Kot izhaja iz 26. - 29. točke, je prvostopenjsko sodišče upoštevaje zagovore obsojencev, izpovedi prič ter listinske dokaze in fotografije v zvezi z ugotavljanjem potrebnosti oziroma nujnosti del ugotovilo, da je bilo stopnišče dotrajano, da so stopnice škripale in se majale, da je njihova konstrukcija bila lahko nagnita, posamezni deli pa so se posedali oziroma so bili nadomeščeni z novimi ploščami. Svojo presojo je nadalje oprlo predvsem na izpoved priče D. D., ki je za obsojenca izvaja dela. Priča ni potrdila, da bi bilo stanje stopnišča tako slabo in kritično, kakor sta navajala obsojenca in priča C. C., in da se stopnišče ne bi podrlo. Sodišče je zaključilo je, da je šlo očitno za težavo z vizualno podobo stopnišča, razmajanostjo in posedanjem posameznih delov, kar pa bi se dalo začasno vzdrževati z zamenjavo posameznih plošč oziroma z ustreznim podpiranjem. Po oceni sodišča tudi določena stopnja strohnelosti lesenega elementa še ne pomeni, da bi se stopnišče kar podrlo. Nadalje je obrazložilo, da stanje stopnišča ni bilo tako zelo kritično in zaskrbljujoče, da se ne bi poskušalo izvesti postopka odločanja etažnih lastnikov po SZ-1. 19. V kazenskem postopku res velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva.

20. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča, kot to zatrjuje obramba, je po presoji Vrhovnega sodišča strokovno vprašanje. To namreč predstavlja uporabo pravil in posebnega znanja s področja gradbene stroke, s čimer sodišče ne razpolaga. S predlogom za odreditev izvedenca gradbene stroke, ki ga je obsojenčev tedanji zagovornik podal s pisno vlogo dne 12. 12. 2021 (l. št. 25), je obramba skušala dokazati, da je bila obnova stopnišča nujno potrebna ter da je s tem šlo za posel vzdrževanja stavbe. V primeru uspešnosti tega dokaza bi lahko obramba nadalje na podlagi podanega dokaznega predloga vpogleda v podatke Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) dokazovala, da so bila gradbena dela opravljana skladno s 25. členom SZ-1 in da obsojenca za to nista potrebovala soglasja zasebne tožilke, saj naj bi po navedbah soobsojenke bila lastnika 52% površin.

21. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi zmotne uporabe določb 5. člena, 25. člena in tretjega odstavka 29. člena SZ-1, kot je obrazloženo zgoraj, dokazni predlog za odreditev izvedenca gradbene stroke neutemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Poleg tega je sodišče svoje zaključke o potrebnosti obnove stopnišča utemeljevalo na podlagi obstoječih dokazov, to je izpovedi prič in listin, pri čemer ni dopustilo izvedbe dokaza, da bi o potrebnosti obnove kot o strokovnem vprašanju izvedenec podal svoj izvid in mnenje, kakor je to predlagala obramba, ki je s tem dokaznim predlogom skušala dokazati nasprotno. Z zavrnitvijo dokaznega predloga odreditve izvedenca gradbene stroke je sodišče obsojenca prikrajšalo za pravico do učinkovite obrambe, saj mu ni dovolilo dokazovanja razbremenilnih dejstev zoper očitek o zamenjavi stopnišča. Posledično je to vplivalo na zakonitost sodbe, kot utemeljeno navajajo vložniki. Upoštevaje vse navedeno je izkazana kršitev obsojenčeve pravice do poštenega sojenja iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. C.

22. Upoštevaje izkazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je v celoti razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kljub temu, da se navedene bistvene kršitve nanašajo le na nekatera očitana izvršitvena ravnanja, je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v celoti, saj vsa očitana izvršitvena ravnanja predstavljajo izvršitev enega samega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. 23. Skladno z drugim odstavkom 424. člena ZKP mora Vrhovno sodišče v primeru, da v postopku odločanja o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je bila izdana odločba v obsojenčevo korist, tudi v korist kakšnega drugega soobsojenca, glede katerega zahteva ni bila vložena, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena. V obravnavani zadevi so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zgolj zagovorniki obsojenega B. B., ne pa tudi soobsojena A. A. oziroma njen zagovornik. Glede na to, da se obsojencema očita, da sta kaznivo dejanje izvršila skupaj, ne da bi bile v opisu dejanja opredeljene morebitne delitve vlog, je Vrhovno sodišče presodilo, da so zgoraj navedeni razlogi, ki so narekovali razveljavitev odločbe, v korist tudi soobsojeni A. A. Zato je izpodbijani sklep v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na soobsojeno A. A. 24. Glede na to, da je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v zvezi s prvostopenjsko sodbo razveljavilo že iz navedenih razlogov, se do preostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredeljevalo.

25. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo znova izvesti dokazni postopek, v okviru katerega bo moralo z namenom ugotovitve, ali je bila preureditev stopnišča z vidika vzdrževanja potrebna, odrediti izvedenca ustrezne stroke. Če bo ugotovilo, da je šlo za potrebna vzdrževalna dela, bo moralo nadalje ob pravilni uporabi materialnih predpisov s področja civilnega prava, predvsem 25. člena SZ-1 v zvezi z določbami GZ ugotoviti, ali sta obsojenca za preureditev stopnišča potrebovala soglasje zasebne tožilke, v zvezi s čemer je relevanten predvsem vpogled v GURS. Ob tem naj sodišče upošteva tudi določbo prvega odstavka 199. člena OZ o nujni gestiji.5 Prav tako bo sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali opis kaznivega dejanja glede vseh izvršitvenih ravnanj vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, predvsem glede tega, ali sta obsojenca imela pravico ali pa sta mislila, da jima pravica pripada. Če bo ugotovilo, da pravica obsojencema ni pripadala, niti nista mislila, da jima pripada, bo moralo presoditi, ali so ob upoštevanju vseh procesnih predpostavk izpolnjeni vsi zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja - v nasprotnem primeru bo moralo izreči oprostilno sodbo. Če bo sodišče ugotovilo, da posamezni obtožbeni očitki niso dokazani, jih bo moralo izpustiti iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. V obrazložitvi svoje sodbe pa bo moralo za svojo odločitev navesti jasne razloge, ki ne bodo nasprotovali njenemu izreku. Poleg tega naj sodišče opravi tudi tehtno presojo, ali očitana ravnanja obsojencev res predstavljajo že takšno stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravno represijo, torej ali je podana sorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP).

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Zobec, B. v Korošec, D. in drugi (ur.): Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, 3. knjiga, Ljubljana 2023, str. 593-594, 602. 2 Prav tam, str. 599. 3 Skladno s 16. členom KZ-1 zakon protipravna ravnanja opredeljuje kot kazniva v primerih nujnega varstva pravnih vrednot; glej tudi Ambrož, M. v Bavcon, L. in drugi (ur.): Kazensko pravo. Splošni del, Ljubljana 2013, str. 128-129. 4 Do vključno veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1D). 5 V zvezi s tem sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2018 z dne 10. 10. 2017.