Jedro

Iz enakopravnosti uradnih jezikov na območju občin, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, izhaja zahteva po enakopravni javni rabi in enakem pomenu jezikovnih variant, ki ne dopušča interpretacije zakona, kakršno sta v obrazložitvah upravnih določb uporabila upravna organa. Zahteva, da mora biti pri javni rabi uradnih jezikov besedilo v slovenščini zmeraj navedeno na prvem mestu, besedilo v uradnih jezikih narodnih skupnosti pa šele na drugem mestu, bi nakazovala na subsidiarnost oziroma podrejenost jezikov narodnih skupnosti, kar pa ni skladno z načelom enakopravnosti uradnih jezikov, ki ga uzakonja 3. člen ZJRS.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije št. 0616-7/2021-3342-10 z dne 21. 9. 2022 se v delu 1., 2. in 3. točke izreka odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije (v nadaljevanju: inšpekcijski organ) Pomurski madžarski samoupravni narodni skupnosti, ..., (v nadaljevanju: tožnici) naložil, da mora odpraviti neskladno navajanje besedil v madžarščini in slovenščini pri javnem obveščanju z objavo panoramske karte Prekmurja na svoji spletni strani www.... tako, da bo na panoramski karti Prekmurja navedeno besedilo v slovenščini in poleg v madžarščini kot obeh uradnih jezikih ali pa mora navedeno objavo panoramske karte odstraniti (1. točka izreka). Navedeno obveznost je bila dolžna tožnica kot inšpekcijska zavezanka izpolniti v roku treh mesecev od vročitve odločbe (2. točka izreka), o izvedbi ukrepov z obveznostmi pa je bila dolžna poročati z dokazili najkasneje v roku petih dni od poteka navedenega roka (3. točka izreka). V zvezi s tiskano panoramsko karto Prekmurja, ki jo je zavezanka izdala v letu 2020, je bil postopek inšpekcijskega nadzora ustavljen (4. točka izreka). Ugotovljeno je bilo, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2.V obrazložitvi odločbe inšpekcijski organ pojasnjuje, da iz prejete pobude za obravnavo kršitve iz 1. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o javni rabi slovenščine (v nadaljevanju: ZJRS) izhaja očitek, da ima panoramska karta Prekmurja s priloženimi fotografijami slovensko besedilo objavljeno poleg madžarskega in ne obratno, kot določa to 1. člen ZJRS. Založnica tiskane panoramske karte iz leta 2020 in imetnica spletne strani www... je po ugotovitvi inšpekcijskega organa tožnica, ki je v postopku inšpekcijskega nadzora dne 7. 4. 2022 ter dne 28. 4. 2022 podala izjavi, v katerih je očitni kršitvi oporekala.

3.Inšpekcijski organ je v postopku na podlagi izjav zavezanke ter po vpogledu v spletno objavo panoramske karte Prekmurja na spletni strani www... ugotovil, da ima zavezanka na navedeni spletni strani v rubriki Multimedija kot obliko obveščanja javnosti objavljeno datoteko z digitalno različico panoramske karte Prekmurja, kjer je besedilo v slovenščini umeščeno poleg madžarščine in ne obratno, kot določa to prvi odstavek 1. člena ZJRS. Kot pojasnjuje, poteka v Občini Lendava, kjer ima inšpekcijska zavezanka sedež, pisno sporazumevanje v javnem življenju po prvem odstavku 1. člena ZJRS v slovenščini in poleg v madžarščini kot uradnih jezikih. Na območjih narodnih skupnosti, kamor sodi tudi mesto Lendava, sta slovenski in madžarski jezik enakopravna uradna jezika. Izvedba te enakopravnosti v javni rabi se izraža tudi v določbi prvega odstavka 1. člena ZJRS. V obravnavanem primeru pa se po mnenju inšpekcijskega organa, ko gre za javno rabo uradnih jezikov na območju narodnih skupnosti, z navajanjem besedila v madžarščini poleg slovenščine ne posega v enakopravnost položajev uradnih jezikov, ki se zagotavlja s 3. členom ZJRS in nadaljnjimi določbami ZJRS. Enakopravnost javne rabe obeh uradnih jezikov se doseže z enako poudarjenim besedilom v obeh uradnih jezikih, ki morata biti v enako velikem tisku in s primerljivo vsebino in podobno.

4.Kot pojasnjuje inšpekcijski organ, je bil namen zakonodajalca, da z določbo prvega odstavka 1. člena ZJRS v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine v položaj uradnega jezika na območju narodnih skupnosti postavi tudi madžarščino in italijanščino, vendar poleg slovenščine. Ker je zakonodajalec kot izhodišče javne rabe uradnih jezikov na območju narodnih skupnosti v prvem odstavku 1. člena ZJRS madžarščino postavil poleg slovenščine, po mnenju inšpekcijskega organa ne drži navedba inšpekcijskega zavezanca, da je vseeno, katero besedilo je objavljeno prvotno oziroma da je pravilno tudi tako, da je slovensko besedilo objavljeno poleg madžarskega. Po razlagi določbe prvega odstavka 1. člena ZJRS z nasprotnim razlagovanjem (argumentom a contrario) in ob uporabi jezikovne razlage, v madžarskem jeziku zapisano besedilo na spletni objavi panoramske karte Prekmurja kot oblika obveščanja javnosti v zaporedju madžarskega in slovenskega besedila ne more biti navedeno kot prvo, saj termin "poleg" v prvem odstavku 1. člena ZJRS po mnenju inšpekcijskega organa tega ne dopušča. Glede na obrazloženo je bilo inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora besedili v madžarščini in slovenščini na objavi panoramske karte Prekmurja na spletni strani www... uskladiti z določbo prvega odstavka 1. člena ZJRS oziroma da mora objavo neskladne panoramske karte Prekmurja umakniti.

5.Inšpekcijska zavezanka je, kot ob tem še dodaja inšpekcijski organ, napačnega mnenja, da se ji z objavo panoramske karte očita kršitev prvega odstavka 23. člena ZJRS v zvezi z drugimi oblikami obveščanja. Ker madžarščina ni v položaju tujega pač pa uradnega jezika, navedena določba v obravnavani zadevi ne predstavlja podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa. To podlago predstavlja prvi odstavek 1. člena v zvezi s 3. členom ZJRS ter določba prve alineja prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN), ki določa, da ima inšpektor v roku, ki ga sam določi, pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu z zakonom, če ugotovi, da je zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, prekršen.

6.Pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper izrečeni inšpekcijski ukrep, je Ministrstvo za kulturo kot neutemeljeno zavrnilo in pojasnilo, da je izpodbijana odločitev tudi po njegovem mnenju pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Termin "poleg" v prvem odstavku 1. člena ZJRS namreč tudi po prepričanju ministrstva ne dopušča, da bi madžarščina na spletni strani panoramske karte Prekmurja kot oblika obveščanja javnosti bila v zaporedju madžarskega in slovenskega jezika navedena kot prva. Slovenščina kot uradni jezik Republike Slovenije mora biti namreč po ZJRS navedena na prvem mestu, razen, kadar sta v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina. Na območjih, na katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, velja, kot še dodaja ministrstvo, enak princip kot na območjih v Italiji in na Madžarskem, na katerih živi slovenska narodna skupnost in za katera velja, da je pri dvojezičnosti na prvem mestu italijanščina ali madžarščina, poleg - torej na drugem mestu - pa tudi slovenščina.

7.V tožbi tožnica izpodbija izrečeni inšpekcijski ukrep in navaja, da je prišlo pri izdaji izpodbijane odločbe do napačne razlage zakonskih določil, v posledici česar je bilo tudi dejansko stanje ugotovljeno napačno. Izpodbijana odločba je po njenem mnenju nesmiselna in je ni mogoče izvršiti. Ne strinja se z razlago toženke, da termin "poleg" iz prvega odstavka 1. člena ZJRS nakazuje, da mora biti besedilo v slovenskem jeziku navedeno kot prvo in da lahko šele nato sledi besedilo v madžarščini. Kot pojasnjuje, je na območjih, na katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, javna raba italijanščine oziroma madžarščine enakopravna javni rabi slovenščine, kar pomeni, da v razmerju med uradnimi jeziki ni podrejenosti oziroma nadrejenosti, in da je po načelu enakopravnosti vseeno, katero besedilo je objavljeno kot prvo.

8.Tožnica kot primere navaja ureditve iz področnih zakonov oziroma predpisov, ki udejanjajo načelo enakopravnosti uradnih jezikov (drugi odstavek 4. člena Zakona o delavcih v državnih organih in 60. člen Sodnega reda) ter meni, da enakopravnost jezikov določa tudi ZJRS v 3. členu, glede katerega je Ministrstvo za kulturo v odgovoru toženki z dopisom št. 617-1/2018/91 z dne 5. 10. 2018 navedlo, da je treba določbe ZJRS o javni rabi slovenščine na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, uporabiti tudi v primeru javne rabe madžarščine.

9.V podkrepitev svojih navedb se tožnica sklicuje na pomen besede "poleg", kot izhaja ta iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju: SSKJ), ki kot prislov pomeni enako kot beseda "zraven", uporablja pa se tudi za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj ter za izražanje dodajanja ali primerjave. Kot navaja, SSKJ pri nobeni od razlag ne nakazuje na vrstni red, ampak le na določeno stanje. Navedeno po mnenju tožnice pomeni, da inšpekcijski organ pojem "poleg" razlaga napačno, to pa je imelo za posledico tudi napačno razlago prvega odstavka 1. člena ZJRS. Če bi imel namreč zakonodajalec pri uporabi uradnih jezikov namen določiti vrstni red, bi v besedilu zakona uporabil termin "najprej", glede katerega SSKJ določa, da izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku. Tako je npr. zakonodajalec v 23. členu Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi določil, da se v primeru, če se himna izvaja skupaj s himno tuje države ali slovesno pesmijo mednarodne ali druge organizacije, najprej izvede himno tuje države oziroma slovesno pesem mednarodne ali druge tuje organizacije, nato pa himno Republike Slovenije. Ustava Republike Slovenije in zakon tako ne določata vrstnega reda uporabe uradnega jezika na območju narodih skupnosti.

10.Kot navaja tožnica, pa je razumljiva tudi uporaba termina "poleg" v zakonu. Slovenski jezik je namreč uradni jezik na celotnem območju Republike Slovenije, madžarščina oziroma italijanščina pa sta uradna jezika le na narodnostno mešanih območjih. Glede na obrazloženo je zato po mnenju tožnice vseeno, kateri od uradnih jezikov je v besedilu naveden kot prvi (slovenščina ali madžarščina).

11.Ker je besedilo v slovenščini na panoramski karti Prekmurja že sedaj zapisano poleg besedila v madžarščini, je inšpekcijski ukrep nesmiseln oziroma ga niti ni mogoče izvršiti, zaradi česar odločba nima učinka in je po mnenju tožnice nična.

12.Tožnica zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo, ker je ni mogoče izvršiti oziroma ker je že izvršena, izreče za nično, inšpekcijski postopek pa ustavi. Podrejeno pa sodišču predlaga, naj po razveljavitvi izpodbijane odločbe inšpekcijski postopek ustavi.

13.V vlogi z dne 26. 1. 2023 je tožnica na poziv sodišča tožbo dopolnila tako, da je navedla ime in priimek svojega zakonitega zastopnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo v upravnem sporu, postavila pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da sta bili pri razlagi prvega odstavka 1. člena ZJRS uporabljeni jezikovna in logična razlaga zakona, na podlagi katerih je organ prišel do zaključka, da madžarščina na spletni objavi panoramske karte Prekmurja kot oblika obveščanja ne more biti v zaporedju madžarskega in slovenskega besedila navedena kot prva. Glede sklicevanja tožnice na SSKJ pa toženka odgovarja, da imajo splošni izrazi in besede lahko v pravu drugačen pomen kot v pogovornem jeziku, zaradi česar ne drži argument tožnice, da bi zakonodajalec, v kolikor bi pri uporabi uradnih jezikov imel namen določiti vrstni red, uporabil termin "najprej".

K točki I izreka:

15.Tožba je utemeljena.

16.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je inšpekcijski ukrep, s katerim je bila tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložena odprava ugotovljenih pomanjkljivosti na panoramski karti Prekmurja, objavljeni na spletni strani www..., ki se nanašajo na vrstni red zapisa besedila v slovenskem in madžarskem jeziku. Na navedeni panoramski karti bi namreč moralo biti po mnenju toženke besedilo v slovenskem jeziku navedeno kot prvo oziroma pred besedilom v madžarskem jeziku, kot naj bi to izhajalo iz besedila določbe prvega odstavka 1. člena ZJRS, ki v povezavi z določbo 3. člena ZJRS predstavlja po mnenju inšpekcijskega organa materialnopravno podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa.

17.Po določbi prvega odstavka 1. člena ZJRS je slovenski jezik uradni jezik Republike Slovenije, v katerem poteka tako govorno kot tudi pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja, razen, kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo rabo tudi drugih jezikov. Podlago izrečenemu inšpekcijskemu ukrepu naj bi predstavljala tudi določba 3. člena ZJRS, po kateri se na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, javna raba italijanščine in madžarščine kot uradnih jezikov zagotavlja na način, kot določa to ZJRS za javno rabo slovenščine in v skladu z določbami posameznih področnih zakonov.

18.V obravnavanem zadevi ni sporno, da je panoramsko karto Prekmurja objavila tožnica kot krovna organizacija madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji s sedežem v Občini Lendava, na območju katere prebivajo pripadniki avtohtone madžarske narodne skupnosti. Na območju Občine Lendava velja zato poleg slovenščine za uradni jezik tudi madžarščina. Med strankama v postopku prav tako ni spora o tem, da je bilo na navedeni panoramski karti besedilo zapisano najprej v madžarščini in šele nato v slovenščini.

19.Ker je po mnenju tožnice po veljavnih pravnih predpisih vseeno, v katerem od uradnih jezikov je besedilo na panoramski karti Prekmurja zapisano kot prvo, besedilo v slovenščini pa je bilo na navedeni panoramski karti že v času izdaje izpodbijane odločbe zapisano poleg besedila v madžarščini, tožnica meni, da je izrečeni ukrep nesmiseln in tudi ničen, saj ga ni mogoče izvršiti.

20.Po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (in ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.

21.Kot izhaja iz 1. točke izreka inšpekcijske odločbe ter iz njene obrazložitve, je bilo tožnici z inšpekcijskim ukrepom naloženo, da mora ugotovljeno neskladnost pri navajanju besedila na panoramski karti Prekmurja odpraviti tako, da besedilo v madžarščini navedene pred slovenskim besedilom ali pa objavljeno panoramsko karto odstrani. Ker navedena obveznost po presoji sodišča ni neizvršljiva ne po pravni ne po dejanski plati, izpodbijane odločbe ni mogoče izreči za nično.

22.Utemeljen pa je tožbeni očitek, da izpodbijani inšpekcijski ukrep nima podlage v veljavnih predpisih.

23.Določbi prvega odstavka 1. člena in 3. člen ZJRS, ki po mnenju upravnih organov predstavljata podlago izpodbijane odločitve, sta umeščeni v okvir 1. poglavja ZJRS, ki vsebuje splošne oziroma temeljne določbe, s katerimi se na ravni ZJRS kot sistemskega zakona ureja vprašanje javne rabe slovenščine kot uradnega jezika na celotnem območju Republike Slovenije, s tem pa tudi vprašanje javne rabe italijanščine in madžarščine, ki veljata za uradna jezika (poleg slovenščine oziroma hkrati z njo) le na območju tistih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost. Z navedenima načelnima določbama je na ravni zakona konkretizirana ustavna pravica v Sloveniji živečih narodnih manjšin do uporabe lastnega jezika.

24.Kot je v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, je za narodne manjšine značilna visoka raven zaščite z namenom, da se ohranja njihova identiteta ter se njihovim pripadnikom omogoči enakopravna vključitev v družbeno življenje.

Na področju jezika je zato pripadnikom teh skupnosti omogočeno, da tudi v javnem življenju uporabljajo tisti jezik, ki ga sami najbolje znajo in razumejo. To je eden od ukrepov držav, ki naj bi zagotavljal enakost pripadnikov narodne manjšine in pripadnikov večinskega naroda v družbenem, gospodarskem, političnem in tudi kulturnem življenju.

V ta namen se je Republika Slovenija kot pogodbenica Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih zavezala, da bo odpravila vsakršno neupravičeno razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti glede uporabe kakega regionalnega ali manjšinskega jezika

na svojem območju, katerih cilj je odvračati od ohranjanja ali razvoja tega jezika ali ga ogrožati. Tudi v Ustavi Republike Slovenije je ena od posebej priznanih pravic, ki jih je pripadnikom avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti dolžna zagotavljati Republika Slovenija, pravica do uporabe lastnega jezika, na podlagi katere je tudi italijanskemu in madžarskemu jeziku na območju občin, kjer ti skupnosti prebivata, poleg slovenščine priznan status uradnih jezikov (11. člen v zvezi s prvim odstavkom 5. člena Ustave Republike Slovenije).

25.Opisanemu namenu na področju javne rabe jezika narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji služi poleg prvega odstavka 1. člena ZJRS tudi določba 3. člena ZJRS, ki ureja javno rabo jezika narodnih skupnosti in ki v skladu s sprejetimi mednarodnopravnimi zavezami Republike Slovenije ter določbami Ustave Republike Slovenije za tista območja, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, določa, da se javna raba madžarščine in italijanščine zagotavlja na enak način kot velja to po zakonu za javno rabo slovenščine. Zakon s tem določa enakopravno javno rabo slovenščine ter jezikov obeh avtohtonih narodnih skupnosti kot uradnih jezikov.

26.Iz enakopravnosti uradnih jezikov na območju občin, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, pa izhaja tudi zahteva po enakopravni javni rabi in enakem pomenu jezikovnih variant, ki ne dopušča interpretacije zakona, kakršno sta v obrazložitvah upravnih določb uporabila upravna organa. Zahteva, da mora biti pri javni rabi uradnih jezikov besedilo v slovenščini zmeraj navedeno na prvem mestu, besedilo v uradnih jezikih narodnih skupnosti pa šele na drugem mestu, bi namreč po presoji sodišča nakazovala na subsidiarnost oziroma podrejenost jezikov narodnih skupnosti, kar pa ni skladno z načelom enakopravnosti uradnih jezikov, ki ga uzakonja 3. člen ZJRS. Določba prvega odstavka 1. člena ZJRS niti katera druga zakonska določba

ne določa obveznega vrstnega reda uradnih jezikov v primeru govornega ali pisanega sporazumevanja v javnem življenju, kar pomeni, da je izbira vrstnega reda pri uporabi uradnih jezikov v javnosti prepuščena uporabniku jezika.

27.Navedeni namenski oziroma teleološki razlagi po presoji sodišča ne nasprotuje niti jezikovna razlaga prvega odstavka 1. člena ZJRS, na katero pravilno opozarja tožnica v tožbi, ko navaja, da prislov "poleg" po SSKJ v besedilu navedene zakonske določbe ("...razen, kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina....") izraža zgolj bližino nečesa oziroma položaj oziroma nahajanje v bližini nečesa in ne določa oziroma predpisuje vrstnega reda besedila v posameznem uradnem jeziku. Navedena določba, kot že obrazloženo, v skladu z izhodišči, ki jih določa že Ustava Republike Slovenije, določa le to, da je na območju Republike Slovenije uraden jezik slovenščina, poleg oziroma hkrati z njo pa sta na območju avtohtonih narodnih skupnosti uradna jezika tudi madžarščina oziroma italijanščina, ki sta na navedenih območjih skladno z določbo 3. člena zakona glede predpisanega načina javne rabe izenačena s slovenščino, kar pomeni, da se zaradi načela enakopravnosti, da se zavaruje položaj avtohtonih narodnih manjšin, uporabljata na enak način, kot je to določeno za slovenščino.

28.Tožnica tako z zapisom na panoramski karti Prekmurja (to je z zapisom besedila v madžarščini pred besedilom v slovenščini) ni kršila pravnih predpisov, ki urejajo javno rabo slovenščine in jezikov narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji, zaradi česar ji je bil z izpodbijano odločbo inšpekcijski ukrep po presoji sodišča izrečen brez ustrezne zakonske osnove. Ker izrečeni inšpekcijski ukrep nima podlage v veljavnih predpisih, je sodišče zaradi nepravilne razlage in uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v delu 1., 2. in 3. točke izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo, ne da bi zadevo v odpravljenem delu vrnilo inšpekcijskemu organu v ponovni postopek.

K točki II izreka:

29.O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je toženka, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, v zadevi pa tudi ni bila opravljena glavna obravnava, upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki.

30.Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

31.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in odločbo v izpodbijanem delu odpraviti (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Odločba USRS št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006, 10. točka obrazložitve, odločba USRS št. Up-404/05 z dne 21. 6. 2007, 6. točka obrazložitve in odločba USRS št. U-I-380/06-11 z dne 11. 9. 2008, 7. točka obrazložitve.

2Odločba USRS št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006, 12. točka obrazložitve.

3Regionalni ali manjšinski jezik je jezik, ki ga tradicionalno uporabljajo na določenem ozemlju države državljani te države, ki sestavljajo skupino, številčno manjšo od preostalega prebivalstva te države, in ki se razlikuje od uradnega jezika ali uradnih jezikov te države (točka a 1. člena Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih).

4Ker daje 11. člen Ustave Republike Slovenije jezikoma narodnih skupnosti poseben ustavnopravni položaj in varstvo, tej ureditvi pa sledi tudi 3. člen ZJRS, ki ju ne obravnava kot tuja jezika, izrečeni inšpekcijski ukrep ne more imeti podlage niti v 23. členu ZJRS, ki v primeru oglaševanja ureja primer rabe slovenščine poleg tujega jezika, za katerega pa se po zakonu ne šteje jezik narodne manjšine, ki velja za uradni jezik, enakopraven slovenščini (glej odločbo USRS št. U-I-380/06-11 z dne 11. 9. 2008, 13. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 11

Zakon o javni rabi slovenščine (2004) - ZJRS - člen 1, 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.