Jedro

Tožnica ni neupravičeno izostala z dela (v tem času zaradi bolezni ni bila zmožna za delo), zaradi česar ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Delavec mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo, oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas dne 9. 6. 2011 prenehalo nezakonito in ji še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemala, ko bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto plač, ji priznati kot delovno dobo obdobje, ko ni delala, ter ji priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 424,00 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni po izdaji prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. IV Ps 1710/2011 z dne 19. 9. 2012 sicer razsodilo, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 15. 5. 2011 do 17. 6. 2011, vendar pa ob tem ne gre prezreti, da je odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neupravičenost izostanka delavca z delovnega mesta tako ni pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na dejstvo, da je tožnica pet dni zaporedoma, to je od 16. 5. 2011 do 20. 5. 2011 izostala z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti, saj je toženo stranko o tem, da se ne počuti sposobna za opravljanje dela, obvestila šele z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela dne 23. 5. 2011, je očitno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Podani so namreč razlogi za izredno odpoved po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ker tožnica dne 16. 5. 2011 ni prišla na delo, jo je tožena stranka z dopisom z dne 16. 5. 2011 celo pozvala, da prične z opravljanjem dela, vendar pa na delo ni prišla, temveč je šele z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela dne 23. 5. 2011, toženo stranko obvestila, da se ne počuti zmožno za opravljanje dela ter je zoper odločbo ZZZS z dne 12. 5. 2011 vložila pritožbo. Zato je tožena stranka dne 25. 5. 2011 zoper tožnico uvedla postopek izredne odpovedi iz razlogov po 2. in 3. alinei 1. odstavka 111. člena ter tožnico v skladu z določbo 83. člena ZDR pozvala na zagovor dne 6. 6. 2011 ob 8.00 uri. Obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vabilo na zagovor sta bila tožnici vročena dne 26. 5. 2011, tožnica se zagovora ni udeležila, prav tako svojega izostanka ni opravičila. V dopisu, ki ga je tožena stranka prejela 6. 6. 2011, je ponovno navedla, da se ne počuti sposobno za opravljanje dela. Očitno je torej, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, tožena stranka pa ob navedenem ter glede na delovno mesto, ki ga je tožnica opravljala, izraža prepričanje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi pavšalno zatrjevanih. Ni pa popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa lahko izredno odpove pogodbo, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko pogodbo odpove delodajalec, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela, zaradi česar ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2011 (priloga B7) je namreč tožena stranka tožnici očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po obeh zgoraj navedenih alinejah. Prvi očitek se je nanašal na neopravičen izostanek z dela od 16. 5. 2011 do 7. 6. 2011, s čemer je tožnica kršila določbo 31. člena ZDR, iz katere izhaja njena obveznost opravljanja dela. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti, saj tožena stranka v tem delu ne navaja pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaradi bolezni nezmožna za delo za čas od 16. 5. 2011 do 7. 6. 2011. Svojo odločitev je oprlo tudi na ugotovitve iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ps 1710/2011, v kateri je v socialnem sporu sodišče ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 15. 5. 2011 do 17. 6. 2011. V tem delu torej preizkus izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pokaže, da pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka dejansko v pritožbi obrazloženo izpodbija le stališče sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožnica že od 26. 7. 2010 odsotna z dela, pri čemer ji je bil bolniški stalež podaljševan. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica toženo stranko dne 23. 5. 2011 z dopisom obvestila, da se ne počuti zmožno za delo in da je vložila pritožbo zoper odločbo ZZZS. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženo stranko obvestila in ni mogoče šteti, da je o razlogih ni obvestila. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se sodba sodišča prve stopnje izrecno ne opredeli do tega, ali je obvestilo pravočasno ali ne, smiselno pa je mogoče iz razlogov povzeti, da sodišče šteje obvestilo za pravočasno, saj ne ugotovi kršitve oziroma razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Ker je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker pet dni zaporedoma, od 16. 5. 2011 do 20. 5. 2011, ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni pravočasno obvestila tožene stranke, ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je tožničino obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela 23. 5. 2011, pravočasno in da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica bi morala obvestiti toženo stranko o svoji odsotnosti z dela najkasneje do poteka petega dneva odsotnosti, torej do konca 20. 5. 2011, kar pa vsaj iz doslej znanih podatkov v spisu ni izkazano, saj, kot je že navedeno, tožena stranka navaja, da je obvestilo o odsotnosti prejela 23. 5. 2011. Pri tem pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da dejstvo, da je bila tožnica z dela odsotna tudi pred tem obdobjem, za obstoj same kršitve iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ni bistveno ter zaradi tega ni mogoče šteti, da tožnica iz tega razloga ni bila dolžna tožene stranke obveščati o svoji odsotnosti.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali bi tožnica sploh mogla toženo stranko obvestiti o svoji odsotnosti. Tožnice namreč ni zaslišalo ter ni ugotovilo razlogov na tožničini strani, zaradi katerih tožene stranke ni pravočasno obvestila o odsotnosti. Delavec mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo, oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca (prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 13/20013 z dne 2. 4. 2013).

Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, predvsem z zaslišanjem tožnice ter eventualno z izvedbo drugih, doslej predlaganih dokazov ter sprejeti obrazložen zaključek, ali je kršitev iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podana. V kolikor bo ugotovilo, da je tožnica kršila dolžnost obveščanja tožene stranke, se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je izpolnjen tudi (drugi) pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da zaradi tega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja ob upoštevanju interesov pogodbenih strank niti do izteka odpovednega roka. Glede vpliva kršitve na medsebojne razmere strank in medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožničino preteklo delo, vključno s trajanjem zaposlitve, pa tudi njen socialni položaj (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013). Zaradi tega torej ni nebistveno, da po podatkih iz spisa izhaja, da je bila tožnica zaradi bolezni že daljše obdobje neprekinjeno odsotna z dela ter da je bila njena odsotnost z dela tudi v spornem obdobju, ko se ji očita neobveščanje tožene stranke, upravičena in da ni bila zmožna za opravljanje dela. Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012), zato bo moralo sodišče prve stopnje možnost nadaljevanja zaposlitve tožnice presojati v luči predstavljenih stališč in okoliščin. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki se nanašajo na tožničino dolžnost obveščanja delodajalca o svoji odsotnosti, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu določbe 1. odstavka 110. člena ZDR. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek glede ugotavljanja zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ponovno izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.