Jedro

Samo če delavec nima niti pedagoško-andragoške izobrazbe niti strokovne izobrazbe, kar se zahteva s predpisi, mu pripada 85% osnovne plače delovnega mesta, na katerega je razporejen (14. člen ZPDJVZ). Ker tožnik nima z zakonom določene strokovne izobrazbe, ima pa predpisano pedagoško-andragoško izobrazbo, mu za delovno mesto, na katero je razporejen, pripada 90% osnovne plače. Ker zakon za učitelja osnovne šole določa kot ustrezno samo visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri, visokošolska izobrazba neustrezne smeri za delavca pomeni, da nima ustrezne strokovne izobrazbe in mu posledično zato pripada 90% plače za delovno mesto, na katerega je razporejen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za čas od 1.4.1998 do 31.1.2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške postopka v osmih dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v obrestnem delu tožbenega zahtevka, v ostalem pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je treba za izračun plače uporabiti določbo 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (v nadaljevanju: ZPDJVZ) namesto določbe 5. a člena ZPDJVZ. S tako uporabo zakona je sodišče glede plače izenačilo učitelja z višjo in učitelja z visoko izobrazbo, kar je nedopustno. Poleg tega je določba 14. člena ZPDJVZ drugačna, kot to razume sodišče v izpodbijani sodbi. Če učitelj nima pedagoške izobrazbe, ima plačo določeno v višini 95% osnovne plače. Če ima sicer visoko izobrazbo, ne izpolnjuje pa pogoja ustrezne smeri, ima 90% osnovne plače. Učitelj, ki poučuje brez zahtevane stopnje izobrazbe, ima neustrezno smer in nima pedagoške izobrazbe, pa je upravičen do 85% osnovne plače. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožeča stranka je prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka revizijskega ugovora bistvene kršitve določb pravdnega postopka vsebinsko ni obrazložila, tako da ni jasno, kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi tožena stranka ugovarjala, zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti) v zvezi z obveznostjo tožene stranke, da tožniku plača zahtevano razliko v plači. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, kar med strankama ni sporno, da ima tožnik za opravljanje dela predmetnega učitelja geografije doseženo višjo stopnjo izobrazbe (dosežene na Pedagoški fakulteti) in da ima opravljen strokovni pedagoško andragoški izpit. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik bil kot predmetni učitelj zaposlen pri toženi stranki že pred uveljavitvijo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki je pričel veljati 15.3.1996 (Uradni list RS, št. 12/96 in nadalj.).

V 94. členu ZOFVI je bilo določeno, da morajo strokovni delavci - učitelji v javni osnovni šoli imeti visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo. To pomeni, da na novo, strokovnih del - učiteljskih del v šoli niso več mogli opravljati alternativno z visoko šolsko izobrazbo učitelji z višjo strokovno izobrazbo. ZOFVI v 146. členu določa, da (med drugimi) učitelji v osnovnih šolah lahko opravljajo vzgojno izobraževalno delo tudi po uveljavitvi tega zakona, če so pred tem izpolnjevali z zakonom določene pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela.

Obseg sredstev za plače in določitev plač je določal ZPDJVZ. Ta je v 5.a členu določil, da (med drugimi) učitelju, ki ima višjo izobrazbo in je razporejen na delovno mesto, za katerega je predpisana višja ali visoka izobrazba, pripada 85% osnovne plače, določene za enako delovno mesto z visoko izobrazbo, če je to za delavca ugodneje. Delavcu s 25 leti delovne dobe pripada 90% osnovne plače. Pri ugotavljanju, ali bi moralo sodišče uporabiti pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika določbo 5.a člena ZPDJVZ, je revizijsko sodišče ugotovilo, da uporaba tega člena ne bi bila v skladu z zakonskimi določbami. 5.a člen namreč ureja samo alternativno določanje plač v primeru, če je za isto delo zakonsko predpisana možnost, da se tako delo lahko opravlja ali z višjo ali z visoko strokovno izobrazbo. Tak način zasedbe delovnih mest je bil tudi za učitelje zemljepisa (geografije) na primer predviden tudi še v samoupravnem sporazumu, ki ga je o notranji delitvi dela sprejela tožena stranka (priloga B1). Taka možnost zasedbe delovnih mest pa v ZOFVI ni več dovoljena. Za tako delovno mesto učitelja je prepisana samo visoka izobrazba. Ker ni predpisana za delovno mesto višja ali visoka izobrazba, v primeru kot je tožnikov, ni možna uporaba določil 5.a člena, saj je pogoj, določen zanjo, prav (zakonsko) predpisana alternativa. Poleg tega pa zakon tem delavcem ni priznal izpolnjevanja pogojev za vzgojno izobraževalno delo, ampak je že zaposlenim samo spregledal izobrazbo, kar izhaja iz 146. člena ZOFVI (podobno že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-187/05 z dne 18.10.2007 - Ur. l. RS, št. 101/2007).

Čeprav zakon določa, da se določba 5.a člena ZPDJVZ uporabi, če je to za delavca ugodneje, določitev plače v primeru tožnika po 5.a členu za tožnika očitno ni ugodnejša. Iz določb 10. člena spremenjene in dopolnjene Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 34/96), ki je bila sprejeta po uveljavitvi ZOFVI, tudi izhaja, da naj bi se 5.a člen ZPDJVZ uporabljal le za delavce iz VI. tarifne skupine, tožnik pa je opravljal naloge iz VII. tarifne skupine, predvidene za dela, ki zahtevajo visoko šolsko izobrazbo.

Zato je treba plačo določiti na podlagi določb 14. člena ZPDJVZ, kot je to pravilno storilo tudi nižje sodišče. Ta člen namreč določa, da delavcu, ki nima pedagoško andragoške izobrazbe, določene z zakonom, pripada 95% plače za delovno mesto, na katero je razporejen, če pa nima strokovne izobrazbe (kar pomeni v obravnavanem primeru visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri), določene z zakonom, programom ali splošnim aktom za delovno mesto, na katerega je razporejen, pa pripada 90% osnovne plače, določene za to delovno mesto. Samo za primer, če delavec nima niti pedagoško andragoške izobrazbe niti strokovne izobrazbe, kar se zahteva s predpisi, mu pripada 85% osnovne plače delovnega mesta, na katerega je razporejen.

Ker torej tožnik nima z zakonom določene strokovne izobrazbe, ima pa predpisano pedagoško andragoško izobrazbo, mu za delovno mesto, na katero je razporejen, pripada 90% osnovne plače. Po mnenju revizijskega sodišča ni sprejemljivo stališče revidentke, da zakonsko besedilo omogoča razlago, po kateri bi lahko ločevali pri ustrezni izobrazbi neustrezno smer pri ustrezni stopnji izobrazbe in neustrezno izobrazbo. V zakonskem besedilu (14. člen ZPDJVZ) je namreč določena samo strokovna izobrazba, določena z zakonom. Ker zakon za učitelja osnovne šole določa kot ustrezno samo visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri (94. člen ZOFVI), to pomeni, da visokošolska izobrazba neustrezne smeri za delavca pomeni, da nima ustrezne strokovne izobrazbe in mu posledično zato tudi v takem primeru pripada 90% plače za delovno mesto, na katerega je razporejen. Pri sklepu o revizijskih stroških je revizijsko sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.