Jedro

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je mogoče novo zahtevo zavreči tako v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek, kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno. Bistvena je torej opredelitev, ali je obravnavano zadevo šteti za isto zadevo kot zadevo za odobritev pravnega posla na podlagi 22. člena ZKZ, ki je stekel pri organu na podlagi vlog strank C.C. in tožnika. Po mnenju sodišča obravnavana zadeva, katere pravna podlaga je 25. člen ZKZ, ni ista upravna zadeva kot zadeva po 22. členu KZK. Zadevi se razlikujeta tako po dejanskem kot pravnem stanju, zato organ ni imel podlage, da vlogo tožnika zavrže. Ob ugotovitvi, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina, je nepravilna izpeljava, da gre za isto upravno zadevo. Zgolj ugotovitev, da je v obeh postopkih ista ena dejanska okoliščina, organu še ne daje podlage za zaključek, da gre za isti upravni postopek. Torej dejstvo, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina (kar tudi v celoti ne drži, ker je v obravnavani zadevi predmet le solastniški delež iste nepremičnine), ne zadostuje za uporabo določbe 4. točke 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep UE Litija št. 330-237/2014-16 z dne 9. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika za odobritev pravnega posla – zapisnika Okrajnega sodišča v Litiji opr. št. VL 97275/2013 z dne 16. 5. 2014 o I. prodaji na javni dražbi, na podlagi katerega bi tožnik pridobil solastniški delež do 4/10 (štirih desetin) in 1200/14750 (tisočdvesto štirinajstisočsedemstopedesetin) nepremičnine parc. št. 506/3 k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik dne 20. 5. 2014 vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Iz zapisnika o javni dražbi izhaja, da je bil predmet prodaje na javni državi solastniški delež dolžnika A.A.. Kot najugodnejši ponudnik je bil izbran tožnik. Iz odločbe Geodetske uprave z dne 22. 5. 2014 o parcelaciji parcele 506/3 izhaja, da sta po parcelaciji nastali parceli 506/5 in 506/6. Odločba je postala pravnomočna dne 14. 5. 2014. Na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je vlogo zavrgel, saj je po pregledu ugotovil, da je UE Litija z odločbo z dne 5. 6. 2014 odobrila pravni posel, sklenjen s sprejemom ponudbe dne 17. 3. 2014, med prodajalcema B.B. in A.A. ter kupcem C.C., na podlagi katerega je ta pridobil tudi kmetijski in gozdni del nepremičnine parc. št. 506/5. Upravni organ je zoper navedeno odločbo prejel pritožbo, ki jo je odstopil toženi stranki, postopek odobritve pravnega posla zato še ni pravnomočno končan. Ker je bila nepremičnina parc. št. 506/3 predmet ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč in posledično odobritve pravnega posla, upravni postopek pa še ni pravnomočno končan, je vlogo za odobritev pravnega posla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V postopku ugotavlja, da je predmetni postopek postopek odobritve pravnega posla na podlagi 25. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), postopek na podlagi odločbe z dne 5. 6. 2014 pa je postopek odobritve pravnega posla na podlagi določbe 22. člena ZKZ. Iz dokumentacije zadeve izhaja, da je bil pravni posel glede predmetnih zemljišč sklenjen z dnem sprejema ponudbe (19. 2. oz. 17. 3. 2014), torej pred prodajo zemljišča na javni dražbi dne 16. 5. 2014. Organ glede na dejansko stanje ugotavlja, da gre za enako upravno zadevo, o kateri je že tekel postopek. Predmet obeh sta namreč isti nepremičnini, predmetni zemljišči v obravnavani zadevi, navedeno pa je prvostopni organ utemeljeno štel za bistveno za odločitev v predmetni zadevi.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ napačno štel, da gre v obravnavani zadevi na podlagi vloge za odobritev pravnega posla na javni dražbi in pri odobritvi pravnega posla, sklenjenega s sprejemom ponudbe, za odločanje o isti stvari. Tožnik je kupil solastniški delež parcele 506/3 na javni dražbi. Sporno je, da toženka o vlogi tožnika ne odloča meritorno, kljub dejstvu, da gre za povsem različni upravni zadevi. Pridobitev lastninske pravice z nakupom na javni dražbi se šteje za originarni način pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa v smislu 42. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ). Izvršilno sodišče v postopku prodaje na javni dražbi preveri, ali so pri prodaji izpolnjeni pogoji za uveljavljanje morebitnih predkupnih pravic in na tej podlagi odloči, kdo je tisti ponudnik, ki bo moral sprožiti postopek odobritve pred upravnim organom. Vse to pomeni, da pred upravnim organom nato poteka le še presoja ovir iz 1. in 4. alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ. Sklep je nezakonit in v nasprotju z materialnim in procesnim pravom. V konkretnem primeru gre za odločanje o povsem drugem pravnem poslu, katerega pravna podlaga je povsem druga. Sicer ni sporno, da sta tožnik in kot nasprotna stranka C.C. podali izjavi o sprejemu ponudbe za nakup solastnega dela nepremičnine parc. št. 506/3, vse to pa ne more biti ovira po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, da se o zadevi ne bi meritorno odločalo. Gre za povsem ločena postopka. Tako ni razumljivo, da bi zaradi omejitev v postopku (drug pravni posel, o katerem se odloča pred UE) bil tožnik izigran pri nakupu na javni dražbi. Vsebinskih razlogov, da pravnega posla toženka ne bi odobrila, ni. Pri predmetu prodaje je bila vseskozi vpisana zaznamba izvršbe, na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 97275/2013 z dne 12. 6. 2012 in Okrajnega sodišča v Litiji opr. št. VL 97275/2013 z dne 24. 9. 2013, kar skladno s publicitetnim načelom šteje za splošno znano dejstvo. Vse to pomeni, da bi lahko na javno dražbo pristopil tudi C.C. in dražil ter kupil nepremičnino. Podana je tudi kršitev procesnega prava, saj odločitev nima podlage v odločilnih dejstvih. Sklep tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je na tožbo odgovorila. Navaja, da zgolj različna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice še ne daje pridobitelju pravice, da izniči predhodni pravni posel, ki je veljavno in zakonito sklenjen.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožnikovega predloga za odobritev pravnega posla, zapisnika Okrajnega sodišča v Litiji o prodaji (in nakupu) solastniškega deleža dolžnika A.A., parc. št. 506/3 k.o. … (sedaj parc. 506/5 in 506/6).

7. Pravna podlaga zavrženja je 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Na podlagi navedene določbe organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prvostopni organ obrazlaga svojo odločitev na podlagi razloga, da je bila nepremičnina parc. št. 506/3 k.o. … že predmet ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč in posledično odobritve pravnega posla, upravni postopek pa še ni pravnomočno končan. Drugostopni organ je obrazložitev prvostopnega organa dopolnil in navedel, da gre pri obravnavani zadevi in zadevi na podlagi 22. člena ZKZ za enako upravno zadevo. Predmet obeh sta namreč isti nepremičnini, kar je prvostopni organ utemeljeno štel za bistveno v predmetni zadevi. Sodišče razlogom organov ne more slediti.

8. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena je mogoče novo zahtevo zavreči v primeru, kadar o isti upravni zadevi že teče postopek, kot v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno. Bistvena je torej opredelitev, ali je obravnavano zadevo šteti za isto zadevo kot zadevo za odobritev pravnega posla na podlagi 22. člena ZKZ, ki je stekel pri organu na podlagi vlog strank C.C. in tožnika. Po mnenju sodišča obravnavana zadeva, katere pravna podlaga je 25. člen ZKZ, ni ista upravna zadeva kot zadeva po 22. členu KZK. Zadevi se razlikujeta tako po dejanskem kot pravnem stanju, zato organ ni imel podlage, da vlogo tožnika zavrže. Ob ugotovitvi, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina, je nepravilna izpeljava, da gre za isto upravno zadevo. Zgolj ugotovitev, da je ista v obeh postopkih ena dejanska okoliščina, organu ne daje podlage za zaključek, da gre za isti upravni postopek.

9. Torej dejstvo, da je predmet obeh postopkov ista nepremičnina (kar tudi v celoti ne drži, ker je v obravnavani zadevi predmet le solastniški delež iste nepremičnine), ni pravno zadostno za uporabo določbe 4. točke 129. člena ZUP. Kolikor pa je organ menil, da je na podlagi sprejema ponudbe C.C. in z izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla z dne 5. 6. 2014, že prišlo do prehoda lastninske pravice na C.C. ter da zato ne upošteva javne dražbe, je s tem presegel pooblastila presoje iz 25. člena ZKZ. Iz drugega stavka drugega odstavka 25. člena ZKZ izhaja, da upravna enota na podlagi vloge za odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe presoja zgolj razloge iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato prvostopni organ upošteva stališče sodišča in o zadevi meritorno odloči, upoštevajoč določbo 25. in tretjega odstavka 19. člena ZKZ.

10. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

11. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.