Jedro

Datum smrti prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja je bil znan že v času izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 19. 11. 2009 (in je to nesporno bil 23. 2. 1946), zato predloženi karton prijavno odjavne evidence, ki se navaja kot nov dokaz, in izkazuje, da je bil ta 9. 6. 1945 še prijavljen na naslovu in torej tedaj še živ, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločbe upoštevajoč, da je bilo premoženje podržavljeno dne 26. 10. 1948.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi tožnikov, odpravilo sklep z dne 11. 1. 2011, ki ga je izdala Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ), in zavrnilo predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopenjskega organa št. 321-288/00-79 (7301) z dne 19. 11. 2009. V obrazložitvi izpodbijane odločbe drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožnikov, vložen 9. 12. 2010, za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 19. 11. 2009, v katerem sta navedena uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter navajala, da sta 19. 11. 2010 od Pokrajinskega arhiva Maribor pridobila kopijo kartona prijavno odjavne evidence bivše Občine Maribor, iz katere izhaja, da je bil A.A. od 9. 6. 1945 prijavljen na naslovu ..., v lastni hiši, in da je bil jugoslovanski državljan, ter da je bil tako še živ v času podržavljenja, glede na to, da je njegovo premoženje prešlo v last Splošnega ljudskega premoženja z dnem 6. 2. 1945 na temelju določil Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju ZPSP). Glede na to sta menila, da izpolnjuje pogoje za upravičenca po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za njemu odvzeto premoženje ter pogoje za upravičenca po 12. členu ZDen v zvezi s 14. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) za upravičenca za vračilo premoženja, podržavljenega njegovemu sinu B.B. Z denacionalizacijsko odločbo z dne 19. 11. 2009 pa sta bila zavrnjena zahtevka za 2/3 premoženja v lasti A.A. ter ugodeno le zahtevku za 1/3 premoženja, podržavljenega C.C. in D.D., v korist nadomestne upravičenke E.E. Po presoji drugostopenjskega organa ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po določbi 1. točke 260. člena ZUP zato, ker predloženi karton prijavno odjavne evidence, ki se navaja kot razlog za obnovo, ne bi pripeljal do drugačne odločbe (tretji odstavek 267. člena ZUP). Datum smrti A.A. je namreč nesporen ter je bil znan že v času izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 19. 11. 2009. Odločitev o tem, kdo je upravičenec v postopku, pa je temeljila na tolmačenju določb ZPSP, pri čemer je denacionalizacijski organ štel, da je premoženje bilo podržavljeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26. 10. 1948, tožnika pa v predlogu za obnovo postopka menita, da bi bilo treba šteti, da je glede na določbo drugega odstavka 1. člena ZPSP premoženje bilo podržavljeno z dne 6. 2. 1945. Tožnika vlagata tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navajata, da denacionalizacijska odločba z dne 19. 11. 2009, ki je bila izdana v postopku, katerega obnovo sta predlagala, temelji na dejstvu, da sta bila nekdanja lastnika podržavljenega premoženja A.A. in njegov sin B.B. v času, ko jima je bilo premoženje podržavljeno, mrtva ter jima je bilo tako premoženje podržavljeno po smrti. Posledično je denacionalizacijski organ odločitev oprl na določbe 11. člena ZDen, in s tem na pravno fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno njunim pravnim naslednikom. Tožnika sta 19. 11. 2010 v Pokrajinskem arhivu Maribor pridobila kopijo kartona prijavno odjavne evidence bivše Občine Maribor, iz katerega izhaja, da je imel nekdanji lastnik A.A. od 9. 6. 1945 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., v lastni hiši, in da je bil jugoslovanski državljan. Ker je bilo A.A. premoženje zaplenjeno z dnem 6. 2. 1945, na temelju ZPSP, iz predloženega dokaza izhaja, da je bil v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, živ, in mu torej premoženje ni bilo podržavljeno po njegovi smrti. Ker tako gre za kvalificirano novo dejstvo, ki utegne samo zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, je odločitev drugostopenjskega organa, ki je predlog za obnovo postopka zavrnil, napačna in nezakonita. Ni bistven datum smrti A.A., kot to zmotno zaključuje drugostopenjski organ, bistveno je to, da iz novega dokaza izhaja, da je bil v času podržavljenja premoženja živ in mu premoženje ni bilo podržavljeno po njegovi smrti. Ob upoštevanju navedenega tožnika sodišču predlagata, naj njuni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po drugem odstavku 261. člena ZUP sme stranka iz prej navedenega razloga predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka. Po tretjem odstavku 267. člena ZUP pa morajo biti okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, sicer organ predlog za obnovo postopka zavrne.

Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ, ki je presodil, da predlog za obnovo postopka prestane preizkus po prvem odstavku 267. člena ZUP, predlog za obnovo postopka, končanega z denacionalizacijsko odločbo z dne 19. 11. 2009, zavrnil na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP, z obrazložitvijo, da predloženi novi dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačne odločbe. Ker je bil namreč datum smrti enega prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, A.A., znan že v času izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 19. 11. 2009 (in je to nesporno bil 23. 2. 1946, kot izhaja iz številnih listin v spisni dokumentaciji upravnih spisov, med drugim iz izpiska iz mrliške matične knjige za A.A., ki je bil predložen upravnemu organu že z zahtevo za denacionalizacijo 10. 11. 1993), predloženi karton prijavno odjavne evidence, ki se navaja kot nov dokaz, in ki za A.A. izkazuje, da je bil ta 9. 6. 1945 še prijavljen na naslovu ..., in torej tedaj še živ, po presoji organa, ki ji pritrjuje tudi sodišče, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločbe. Kot izhaja iz denacionalizacijske odločbe, je denacionalizacijski organ namreč na podlagi dejstva o smrti A.A. na dan 23. 2. 1946 štel, da je bilo temu premoženje podržavljeno po smrti, saj je upošteval kot dan podržavljenja 26. 10. 1948, ko je bil (v zaplembeni zadevi A.A. in B.B.) izdan sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, v tej posledici pa je upravičence do denacionalizacije premoženja, katerega prejšnja (so)lastnika sta bila A.A. in njegov sin B.B., določil na podlagi 11. člena ZDen. Vsak še zgodnejši datum od 23. 2. 1946 kot datum smrti (npr. ob upoštevanju podatkov na kartonu prijavno odjavne evidence) ne bi vodil do drugačnega zaključka o tem, ali je prejšnji lastnik A.A. umrl pred 26. 10. 1948 kot dnevom podržavljenja, in do drugačne uporabe določb ZDen o upravičencih. Do drugačne denacionalizacijske odločbe bi pripeljala uporaba 9. in 12. člena ZDen (o upravičencih do denacionalizacije), kot izhaja tudi iz navedb predlagateljev obnove postopka. Vendar pa je denacionalizacijski organ uporabil 11. člen ZDen namesto 9. in 12. člena tega zakona ob razlagi določb ZSPS o tem, kdaj se šteje premoženje za podržavljeno (premoženje je štel za podržavljeno z dne 26. 10. 1948, predlagatelja obnove postopka pa menita, da iz določb ZSPS izhaja, da je kot dan podržavljenja treba šteti 6. 2. 1945), zato upoštevanje novega dokaza (ob že znanem datumu smrti 23. 2. 1946 še datum 9. 6. 1945, ko vsaj je bil A.A. še živ) tudi po presoji sodišča do drugačne denacionalizacijske odločbe ne bi moglo pripeljati.

Tožnika zmotno menita, da z novim dokazom, kartonom prijavno odjavne evidence za A.A., v okviru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP lahko dokazujeta, da je bil ta v času podržavljenja premoženja živ in mu premoženje ni bilo podržavljeno po njegovi smrti. S tem kartonom namreč lahko dokazujeta le, da je bil vsaj 9. 6. 1945 še živ, pri čemer iz izpiska iz matične knjige umrlih, ki je bil v spisni dokumentaciji že od vložitve zahteve za denacionalizacijo v l. 1993, izhaja, da je bil živ vse do 23. 2. 1946, ko je umrl. Že izpisek iz matične knjige umrlih z datumom smrti 23. 2. 1946 je torej organu zadostoval za zaključek, da je A.A. umrl pred 26. 10. 1948, ko mu je bilo premoženje podržavljeno (in upoštevanje kartona prijavno odjavne evidence ne bi moglo voditi do drugačnega zaključka). Glede na to novi dokaz ni kvalificiran dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne denacionalizacijske odločbe. Do drugačne denacionalizacijske odločbe bi res moglo pripeljati drugače ugotovljeno dejansko stanje glede datuma podržavljenja premoženja (če bi npr. organ upošteval kot dan podržavljenja 6. 2. 1945, kot menita tožnika, da bi moral, in se pri tem sklicujeta na določbo 2. točke prvega odstavka 1. člena ZSPS, ter ne dneva, kot ga je upošteval, to je 26. 10. 1948). Vendar z novim dokazom, ki sta ga predlagatelja predložila, to je s kartonom prijavno odjavne evidence za A.A., tudi po presoji sodišča ni mogoče dokazovati drugega datuma podržavljenja od tistega, ki ga je organ v postopku upošteval. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane določbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.