Jedro

Če si tožnik z vloženo pritožbo ne morejo izboljšati svojega pravnega položaja, oziroma doseči ugodnejše rešitve, nimajo pravnega interesa za pritožbo. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji vrhovnega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena. V tem primeru je bila podlaga za omejitev gibanja tožnikom določena v 27. členu ZAzil, zato ne gre za kršitev ustavnih pravic oziroma za odločanje o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, saj je zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže. 2. Pritožba zoper 2. in 3. točko izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 5.10.2007. Z izpodbijanima sklepoma (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožbo v delu, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev nezakonitosti dejanja (kot posega v ustavni pravici iz 19. in 32. člena Ustave RS) oziroma ravnanja tožene stranke od 4. do 10. ali 11.10.2007, zavrglo (2. točka izreka), tožnike pa je z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo (3. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 5.10.2007 na podlagi 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) tožnikom omejila gibanje na ograjeno območje Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 4.10.2007 do 4.1.2008. Upravno sodišče je glede omejitve gibanja tožnikom pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Presodilo je, da so bile pravilno ugotovljene okoliščine, ki so utemeljevale ukrep o omejitvi gibanja in je zato izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu.

Upravno sodišče je tožbo tožnikov v delu, s katero tožniki zahtevajo ugotovitev nezakonitosti dejanj, kot posega v ustavne pravice oziroma ravnanja tožene stranke od 4. do 10. ali 11.10.2007 zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka sklep o omejitvi gibanja tožnikom ustno izrekla dne 4.10.2007, sklep o omejitvi gibanja pa je bil izdan 5.10.2007, to je v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa, kar je v skladu z določbo 5. odstavka 27. člena ZAzil. Ker so tožniki sklep o omejitvi gibanja že prejeli, po mnenju sodišča kršitev pravic varstva osebne svobode in svobode gibanja tožnikov ne more biti več in je tudi ni mogoče več preprečevati. Ker je zatrjevana kršitev ustavnih pravic tožnikov v obravnavanem primeru z vročitvijo izpodbijanega sklepa prenehala, ni več izkazanega trajanja dejanja, ki bi posegalo v ustavne pravice tožnikov.

K 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa je upravno sodišče navedlo, da v kolikor tožniki menijo, da jim je zaradi odločitve tožene stranke nastala škoda, jo bodo glede na naravo zadeve (ZAzil - omejitev gibanja) lahko uveljavljali pred sodiščem splošne pristojnosti (1. odstavek 30. člena ZPP). Zato je tožnike napotilo, da odškodninski zahtevek uveljavljajo v pravdi.

Tožniki s pritožbo izpodbijajo sodbo in oba sklepa upravnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navajajo, da je izpodbijana sodba že tretja po vrsti v isti zadevi, potem ko sta bili obe prvi dve na vrhovnem sodišču razveljavljeni in vrnjeni v ponovno odločanje. Upravno sodišče se je vsem tožbenim ugovorom izognilo, saj sodba ne odgovarja na nobeno tožbeno navedbo in ne zavzema stališča do tožbenih ugovorov. Tudi glede 2. točke izreka sodbe in sklepa sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča do vsebine tožbenega zahtevka oziroma do vprašanja, ali je možno šteti, ali je bilo prizadetim omejeno gibanje zakonito, če se je postopek po tem členu dne 4.9.2007 sicer začel (z ustno naznanitvijo sklepa o omejitvi gibanja), vendar pa je bil potem pisni odpravek sklepa izdan kar s štiridnevno zamudo. Izpodbijana sodba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 747/2007-2 z dne 17.12.2007, vendar primer iz navedene sodbe s tem primerom ni primerljiv. V primeru Z. naj bi po zatrjevanju vrhovnega sodišča pisni odpravek sklepa bil izdan pravočasno v roku 48 ur iz 27. člena ZAzil in prav zato naj bi v tistem primeru šlo za tožbo zoper akt in ne za tožbo zoper dejanje po 4. členu ZUS-1. Glede napotitve tožnikov z odškodninskim zahtevkom na pravdo je v 1. odstavku 66. člena ZUS-1 izrecno navedeno tudi odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode. Le po določbi 2. odstavka 67. člena ZUS-1 bi upravno sodišče lahko napotilo tožnike na pravdo, če bi za to potrebno ugotavljanje dejstev pomenilo podaljševanje postopka v upravnem sporu. Po 3. odstavku 67. člena ZUS-1 namreč pri odločanju o škodi pravdno sodišče ne more presojati zakonitosti upravnega akta, torej je napotitev na pravdo lahko smiselna in zakonita samo v primeru sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost upravnega akta ali ravnanja upravnega organa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1. izreka Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravno varstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Iz izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožnikom omejila gibanje na ograjeno območje Azilnega doma, in sicer za čas od dne 4.10.2007 do 4.1.2008. Tedaj (4.1.2008) so torej prenehali pravni učinki izpodbijanega sklepa. Odločbe oziroma sklepa, ki nima več pravnih učinkov, ni mogoče odpraviti, morebitna ugotovitev, da je bila nezakonita, pa pravnega položaja tožnikov ne bi izboljšala. Po presoji vrhovnega sodišča si glede na navedeno tožniki z vloženo pritožbo, ki so jo vložili dne 11.1.2008, ne morejo izboljšati svojega pravnega položaja, oziroma doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji vrhovnega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena. Zgolj ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti, ne da bi bil posamičen akt odpravljen, v obravnavanem primeru ne bi izboljšala pravnega položaja tožnikov, zato je vrhovno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. K 2. točki izreka Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1). V upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostaviti zakonito stanje (66. člen ZUS-1). Vendar, kot je to vrhovno sodišče navedlo že v zadevi I Up 747/2007 (D.Z.), za katero tožniki zatrjujejo, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je po presoji vrhovnega sodišča pravilno navedlo že upravno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa, da se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja, da se prepreči odvzem prostosti in svoboda gibanja, ki nima podlage v zakonu. V tem primeru pa je bila podlaga za omejitev gibanja tožnikom določena v 27. členu ZAzil (po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta prvotožnika dne 4.10.2007 pri toženi stranki vložila že četrto vlogo za priznanje azila zase in za njuna mladoletna otroka. Istega dne jim je bil tudi ustno izrečen sklep o omejitvi gibanja. Dne 5.10.2007, torej pred iztekom roka 48 ur iz 27. člena ZAzil, pa jim je bil izdan tudi pisni odpravek sklepa. Upravno sodišče je svojo odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa pravilno oprlo na 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker v tem primeru ne gre za kršitev ustavnih pravic oziroma za odločanje o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, saj je zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Pravilna je tudi odločitev upravnega sodišča v 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Ob odločitvi, da v zadevi ne gre za poseg v ustavne pravice tožnikov, je upravno sodišče postopalo pravilno, ko je tožnike z njihovim odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo.

Glede na navedeno je bila odločitev upravnega sodišča v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa pravilna in zakonita, zato je vrhovno sodišče pritožbo tožnikov v navedenem delu na podlagi 76. člena v zvezi z 72.členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.