Jedro

Pa tudi, če bi tožnika zahtevala konverzijo kredita v EUR kredita, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnik izrecno izrazil voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano.

Bistveno je bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita.

Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ.

V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila.

Pritožbena zatrjevanja, da zavarovanja izgubljajo na vrednosti, kar naj bi vplivalo na tehtanje neugodnih posledic, pa so pravno nerelevantna, saj je tak rizik morala toženka kot banka upoštevati že ob sklepanju sleherne pogodbe s slehernim kreditojemalcem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke z dne 29. 1. 2025 zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 170/2024 - 8 z dne 9. 1. 2025 in P 170/2024 - 10 z dne 21. 1. 2025 zavrnilo (točka I. izreka) ter odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom o začasni odredbi pridrži za končno odločbo (točka II. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do številnih navedb toženke, ki so bistvene z vidika presoje utemeljenosti izdane začasne odredbe, zaradi česar je sklep neobrazložen in kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica toženke do izjave. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazov, ki jih je toženka podala in predlagala v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, enostransko je spremenilo vsebino sklepa o izdaji začasne odredbe s popravnim sklepom, pri čemer ni šlo le za popravljanje številnih pomot, temveč poseganje v ugotovljeno dejansko stanje in razloge za izdajo začasne odredbe oziroma njeno obrazložitev, pri izdaji začasne odredbe je postopalo po principu avtomatizma, brez ugotavljanja pravno relevantnih dejstev konkretnega primera in njihove presoje v okviru odločanja izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe o zavarovanju nedenarne terjatve. V izpodbijanem sklepu pa se je sodišče prve stopnje tudi oprlo na navedbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) iz domnevnega predloga za obročno plačilo sodne takse, ki toženki ni bil vročen.

Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb, da domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja ni dopustno presojati, ker Direktiva 93/13 v drugem odstavku 1. člena iz presoje poštenosti izvzema določila splošnih pogojev, ki temeljijo na kongentnih ali dispozitivnih predpisih nacionalnega prava ali določbah mednarodnih konvencij, ki zavezujejo državo članico. Nadalje je napačno stališče sodišča, da naj pogodbeni pogoj tečaja valute, v katerem mora biti kredit vrnjen, ne bi bil posamično dogovorjen ter pritožba slednje obširno obrazlaga. Tudi glede pojasnilne dolžnosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb toženke iz ugovora, da sta bila tožnika opozorjena na tveganje črnega scenarija in na potencialno znatne ekonomske posledice sklenjenega kredita in je kot dokaz tudi predlagala zaslišanje priče A. A., bančne referentke, ki je sodelovala pri sklenitvi kreditne pogodbe. Zaradi tega je sodišče kršilo toženki pravico do izjave. V zvezi s tem tožnica citira sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1926/2017.

Nadalje pritožba izpostavlja, da je neutemeljeno tudi stališče sodišča, da pravica konverzije kredita v EUR kredit za presojo v predmetnem sporu ne bi bila relevantna, ker naj ne bi odpravljala nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tožnika bi lahko kredit pravočasno poplačala z drugim kreditom v EUR ali ga konvertirala v EUR kredit, s čimer bi se izognila praktično vsakršnemu valutnemu tveganju in obrestnemu tveganju, ki ga ne bi bila pripravljena nositi. Zaradi tega valutno tveganje (ali obrestno tveganje) ni bilo neomejeno in tako ni podan pogoj znatnega neravnotežja.

Toženka se je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi sklicevala tudi na ugovor zastaranja, sodišče prve stopnje pa se je v zvezi s tem sklicevalo na zadevo II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Tožnika niti v tožbi niti predlogu za izdajo začasne odredbe niti v odgovoru na ugovor z dne 10. 2. 2025 nista pojasnila, kdaj naj bi se lahko, oziroma do kdaj naj se ne bi mogla seznaniti s pomembnimi dejanskimi okoliščinami ter njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem, oziroma pravno oceno o morebitni ničnosti. Sodišča pa so že v letih 2016 in 2017 izdajala pravnomočne sodbe v zadevah ničnosti kreditov v CHF. Pravno nadziranje toženke glede zastaranja pa potrjuje tudi pravno mnenje o zastaranju kondikcijskega zahtevka zaradi ničnosti pogodbe, ki ga je pripravil prof. dr. Miha Juhart. Prav tako ne držijo ugotovitve glede delne ničnosti.

Nadalje ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožba poudarja, da v zvezi s tem ni uporabljiva sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C- 287/22, kar je uveljavljala že v ugovornem postopku, pa se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Podrobneje tudi analizira odločbo SEU C-287/22. Izrecno pa se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023, ki je v zvezi s tem podalo nekoliko drugačno razlago.

Po mnenju pritožbe tudi ni uporabljiva zadeva SEU C-520/2021, kjer nastopa poljska banka. V obravnavani zadevi bi bilo treba uporabiti drugi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanaša na neupravičeno pridobitev in bi bilo treba upoštevati tudi stopnjo inflacije v obdobju od decembra 2007 do konca decembra 2024, ki je znašala kar 43,3 %. Iz 87. člena OZ namreč izhaja, da za vrnitveni zahtevek v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe velja načelo valorizacije (to je, da se vrača po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba).

Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer so neutemeljene navedbe sodišča, da naj bi hipoteka zadostovala za celotno terjatev toženke iz kreditne pogodbe, ki jo je sodišče podalo tako v zvezi s presojo pogoja reverzibilnosti, kot tudi pri domnevnem tehtanju neugodnih posledic. Sodišče v zvezi s tem ni pojasnilo niti, kolikšna je vrednost zavarovanja, niti kolikšno obveznost morata tožnika še odplačati. Sklicuje se na domnevno splošno znano tržno vrednost enostanovanjskih hiš, ki pa toženki in očitno tudi tožnikoma ni poznana in torej ni splošno znana. Nadalje so tudi neutemeljeni zaključki sodišča, da bi morala toženka riziko neustrezne vrednosti zavarovanja na nepremičnini upoštevati že v času sklepanja kreditne pogodbe, ter da je pogoj reverzibilnosti izpolnjen že iz razloga, ker je mogoče začasno zadržanje odplačevanja kredita odplaviti že s tem, da tožnika začneta spet odplačevati kredit, tako tudi pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen. Toženka glede neizpolnjenosti pogojev po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ prilagata sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 153/2024 z dne 28. 2. 2025.

Zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi in izpodbijani sklep ter popravni sklep z dne 21. 1. 2025 razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne na sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe in se zavzemata za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Navajata, da je sodišče odločilo pravilno, in da je tudi pravilno sledilo sodbi SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, prav tako je odločitev sodišča skladna s sedanjo sodno prakso preostalih višjih sodišč. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta tožnika dne 31. 12. 2024 vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 5.773,16 EUR s pripadki. Zatrjevala sta, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF, ob sklenitvi pogodbe pa je bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, banka pa je bila tudi v slabi veri. Ker sta tožnika prejela kredit v skupni višini 84.783,30 EUR, odplačal pa sta ga v skupni višini 90.556,46 EUR, jima je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 5.773,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevala sta, da bi morala plačevati obroke kredita, kljub temu da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba v tej pravdi razglašena za nično in jima zato nastaja nenadomestljiva škoda.

7.Sodišče prve stopnje je dne 9. 1. 2025 izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je obveznost mesečnega plačevanja anuitet po pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. M S01306477010, sklenjeno dne 12. 12. 2007 med toženko in tožnikoma, z mesecem januarjem 2025 prekinilo do pravnomočnosti predmetnega pravdnega postopka. Dne 21. 1. 2025 pa je sodišče prve stopnje izdalo še sklep, s katerim je sklep o začasni odredbi P 170/2024-8 z dne 9. 1. 2025 popravilo v 7., 8., 10., 17., 18., 20. in 21. točki obrazložitve, tako kot je navedlo v obrazložitvi tega sklepa. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

8.Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sklep z dne 21. 1. 2025, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo sklep o začasni odredbi z dne 9. 1. 2025 ugotavlja, da toženka zoper navedeni sklep ni vložila pritožbe, zato so pritožbena zatrjevanja, da sodišče ne bi smelo izdati popravnega sklepa v tem pritožbenem postopku neupoštevna. Sodišče prve stopnje pa je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi obrazložilo, zakaj je prišlo do večjega števila številčnih pomot, zaradi česar je zaradi lažjega razumevanja ponovno prepisalo izdani sklep o začasni odredbi.

9.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljala tudi toženka v pritožbi.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovodnih navedb toženke glede neuporabljivosti sodb SEU v zadevi C-287/22 in C-520/21, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sklepa o začasni odredbi izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive Sveta 93/13 z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), in ki omogoča nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. Ni pa nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke, in da jih je obravnavalo.2 Sicer pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče A. A., referentke, zaposlene pri toženki. Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.3 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinskih dokazilih ter na že sprejeti sodni praksi SEU, USRS in VSRS ter tudi višjih sodišče v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve.

13.Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu, zato jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in jih posebej ne ponavlja. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

14.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive 93/13 in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

15.Tako je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU, oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, kar v normi prava EU pomeni ab initio.

16.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata tudi dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

17.Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je bil predmet postopka prav tako kredit v CHF, odgovor SEU na predhodno vprašanje pa se je v bistvenem nanašal na vprašanje, do povračila kakšnega zneska je upravičena banka v primeru razglasitve ničnosti takšnih pogodb. Eden od odgovorov, ki je bistven za predmetno zadevo je bil tudi, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da ne sme imeti ponudnik kot kršitelj od protipravnega ravnanja nobene koristi. Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni tudi točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti" - obresti zaradi uporabe kapitala), ker sicer ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.

18.Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama že v času sklenitve pogodbe in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini.

19.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o izdani začasni odredbi, kakor tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pravilno opredelilo, da je tožnica verjetno izkazala, da toženka kot banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala le-ta za zadostno informiranost tožnika, slednjemu predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnik lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi, česar pa toženka niti ni zatrjevala. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti, prav tako tudi na sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

20.Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pogodbeni pogoj tečaja valute, v katerem mora biti kredit vrnjen, ni bil posamično dogovorjen, saj bi tožnika lahko izbrala tudi kredit v domači valuti, ki ni bil vezan na CHF, ter da samo to, da je toženka vnaprej pripravljala različne tipe kreditnih pogodb, ne pomeni, da ključni pogodbeni pogoji niso bili individualno dogovorjeni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je toženka sama priznala, da sta tožnika podpisala tipsko pogodbo, in da valutna klavzula v tej tipski pogodbi ni bila posamično dogovorjena, ob tem pa izhajalo iz stališča sodbe SEU C-186/16. Tožnika tako dejanskega vpliva na oblikovanje vsebine tega pogodbenega pogoja nista imela, lahko sta pristala le na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja v tipski pogodbi. Takšno je tudi izhodišče, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 8/2022, točka 54 obrazložitve.

21.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da sta imela tožnika tudi pravico do konverzije kredita v EUR kredit, s čimer bi se izognila praktično vsakršnemu valutnemu in obrestnemu tveganju, ki ga ne bi bila pripravljena nositi, ter da je napačna presoja sodišča, da naj bi bilo za tožnika valutno tveganje neomejeno, kar naj bi ustvarjalo znatno neravnotežje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kreditni pogodbi št. MS01 306477010 z dne 5. 12. 2007 možnost konverzije niti ni bila dogovorjena, temveč je bila v točki 8 dogovorjena le možnost kreditojemalca, da predčasno odplača kredit.

22.Pa tudi, če bi tožnika zahtevala konverzijo kredita v EUR kredita, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnik izrecno izrazil voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Prav tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 326. členu jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Torej bi ničnost osnovne pogodbe pomenila tudi ničnost z novacijo prenovljene pogodbe. V tej zvezi pa je bilo v sodni praksi tudi že zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.

23.V obeh primerih (predčasno poplačilo ali konverzija) pa je tudi v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. V zvezi s tem pa v sklenjeni kreditni pogodbi ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja in je zato banka ob sklenitvi pogodbe ohranila položaj močnejše stranke, ki je v bistvenem določala usodo pogodbe. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da eventuelna možnost konverzije v EUR kredit ni mogla vplivati na to, da je sklenjena kreditna pogodba predstavljala za tožnika v času sklenitve neomejeno valutno tveganje, kar je ustvarjalo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama.

24.Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da tožnika na podlagi kreditne pogodbe še sploh nista odplačala zneska, ki sta ga ob sklenitvi le-te lahko predvidela na podlagi prejetega amortizacijskega načrta. Kot izhaja iz odločbe SEU C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 je bistveno, da sta tožnika na dan vložitve tožbe že preplačala znesek v višini, ki sta ga prejela kot kredit od banke (glavnico). Le-to pa sta preplačala za vtoževani znesek 5.773,16 EUR. Bistveno je bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita.

25.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov, upoštevaje dosedanjo sodno prakso SEU, USRS, VSRS pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in so torej tožniki verjetno izkazali obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

26.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, tudi do pogojev iz 2. iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, čemur izrecno nasprotuje pritožba. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

27.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, ki se nanašajo na finančno stanje tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

28.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 5.773,16 EUR.

29.Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno predhodno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

30.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

31.Pritožbena zatrjevanja, da zavarovanja izgubljajo na vrednosti, kar naj bi vplivalo na tehtanje neugodnih posledic, pa so pravno nerelevantna, saj je tak rizik morala toženka kot banka upoštevati že ob sklepanju sleherne pogodbe s slehernim kreditojemalcem.

32.Pritožbeno sodišče glede na pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023 v podobnem primeru, ko je Višje sodišče v Ljubljani predlog za izdajo začasne odredbe že zavrnilo in k pritožbi priloženo zadevo Okrožnega sodišča v Celju P 153/2024 z dne 28. 2. 2025 še pripominja, da sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena. Obstaja namreč tudi drugačna, v zadnjem času večinska sodna praksa, ki govori v prid izdanim začasnim odredbam, ki se nanašajo na kredite v CHF, npr. zadeve VSM I Cp 848/2024, VSM I Cp 929/2024, VSM I Cp 900/2024, VSM I Cp 874/2024, VSM I Cp 962/2024, VSM I Cp 187/2025, VSM 275/2025, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1600/2024, VSL II Cp 1621/2024, itd.

33.Glede pritožbenih navedb, da je zahtevek tožnikov zastaral, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik primarno zahteva ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (93. člen OZ), pri čemer dajatveni zahtevek na plačilo zneska 5.773,16 EUR ni predmet izdane začasne odredbe, zato so vsa pritožbena zatrjevanja v tej smeri pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

34.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

35.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

3Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

4Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

5Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

6Tako odločba USRS Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opomba 102.

7SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

8Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

9Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

10Tako sodba Sodišča EU C-452/18 v zadevi Ibercaja Banco SA in sklep VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

11Tako sklep VSRS II Ips 7/2022 z dne 16. 3. 2022 .

12Iz točke 59 sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

13Tako sklep VSL II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU v opombi št. 25.

Zveza:

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 6, 6/1, 7, 7/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/2, 326

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.