Jedro

Solastninska pravica tožene stranke na najetih prostorih na odpoved najemne pogodbe ne vpliva. Toda odpovedi najemne pogodbe sledi zahtevek na izpraznitev poslovnih prostorov. Tega zahtevka pa tožeča stranka pod predpostavko, da je tožena stranka res solastnik najetih prostorov, samo zaradi odpovedi najemne pogodbe, nima (prvi odstavek 3. člena ZTLR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi (ne tudi sklepa) sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi nalog Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 21.5.1997 opr. štev. IR 14/97 za izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih uporablja tožena stranka v pritličju in prvem nadstropju poslovne stavbe - proizvodna hala v prosto carinski coni na MMP Vrtojba, v skupni izmeri 4085 m2. Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V kakšnem ravnanju sodišča vidi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tožena stranka v reviziji ne pove. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, bi to morala storiti. Revizijsko sodišče preizkusi namreč izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej (izrecno) navedeni (386. člen ZPP). Zato samo sklicevanje na navedbe v prvostopnem in pritožbenem postopku ne zadostuje. Tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in so navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, pa v postopku ni bilo.

Kdo je aktivno legitimiran vložiti tožbo, je toženi stranki že natančno odgovorilo pritožbeno sodišče. K njegovim razlogom nima revizijsko sodišče kaj dodati. Pač pa ima tožena stranka prav, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z zatrjevano solastnino tožene stranke na spornih prostorih zavzeli materialnopravno zmotno stališče. Tožena stranka je ves čas postopka na prvi in drugi stopnji ugovarjala, ne odpovedi najema, ampak izpraznitvenemu zahtevku s trditvijo, da je (skupaj s tožečo stranko) solastnica spornih prostorov. Za ugotovitev resničnosti svojih trditev je predlagala tudi dokaze. Obe sodišči sta menili, da morebitna solastninska pravica tožene stranke na spornih prostorih na izid spora ne more vplivati zato, ker gre za spor iz najemne pogodbe.

Obe sodišči imata sicer prav, da morebitna solastninska pravica tožene stranke na spornih prostorih na odpoved najemne pogodbe ne vpliva. Toda odpovedi najemne pogodbe sledi zahtevek na izpraznitev poslovnih prostorov. Tega zahtevka pa tožeča stranka pod predpostavko, da so trditve tožene stranke točne, samo zaradi odpovedi najemne pogodbe, nima (prvi odstavek 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Za ugoditev izpraznitvenemu zahtevku je zato vsekakor pomembno, ali je tožena stranka res solastnica spornih poslovnih prostorov. To vprašanje bi lahko sodišči rešili kot predhodno vprašanje po prvem odstavku 12. člena ZPP, ali pa se odločili za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 213. člena ZPP glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da že teče sodni spor o solastninski pravici tožene stranke na spornih prostorih.

Vprašanje, ali je tožena stranka solastnica spornih prostorov je sicer pravno vprašanje, ga je pa treba v tem sporu obravnavati kot del za odločitev relevantnega dejanskegva stanja. Ker sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega dela dejanskega stanja nista ugotovili, je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbi (ne pa tudi sklepa) sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je o stroških revizijskega postopka odločilo v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP.