Jedro

Ker odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1103/2016-5 z dne 28. 7. 2016 se razveljavi in se odpravi sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-812/2016/10 (1313-08) z dne 13. 7. 2016 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-812/2016/10 (1313-08) z dne 13. 7. 2016. Ugodilo pa je predlagani začasni odredbi in odložilo izvršitev omenjenega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka). S sklepom je toženka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ za določitev odgovorne države članice pravilno uporabil merilo iz prvega odstavka 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju uredba Dublin III). Glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.M.S. proti Belgiji in Grčiji prosilcev namreč ni mogoče vračati v Grčijo kot odgovorno državo članico, tožnik pa je ob prihodu iz tretje države tudi hrvaško mejo prečkal nezakonito. Sam namreč navaja, da je tja prišel iz Srbije. Zavrača tožbene navedbe, da naj bi prihod tujcev po balkanski poti oziroma toleriranje stanja iz humanitarnih razlogov pomenil legalen prehod meja držav članic. Oseba, ki prečka državno mejo brez veljavnih dokumentov, ki omogočajo zakonit prehod meje, to stori nezakonito v smislu omenjenega člena uredbe Dublin III in namena tega pravnega akta. Ker gre za jasno situacijo ( acte clair ), sodišče nima razloga, da bi Sodišču EU (SEU) postavilo predhodno vprašanje glede razlage navedenega člena. Zavrača še tožbene očitke o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilca na Hrvaškem.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu z 19. uvodno izjavo uredbe Dublin III je za zagotovitev učinkovite zaščite pravic zadevnih oseb, zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. Uredba v členu 27(1) določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

7. SEU je o tem v zadevi Ghezelbash

(C-63/15) z dne 7. 6. 2016 že sprejelo stališče, da je treba omenjeno določbo 27. člena v obravnavanem primeru razlagati tako, da se lahko prosilec v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz III. poglavja navedene uredbe in zlasti merila glede izdaje vizuma iz 12. člena te uredbe (ki je bilo v obravnavanem primeru sporno). Da sme prosilec izpodbijati pravilnost uporabe pravil o določitvi odgovorne države članice, je SEU istega dne ponovilo v zadevi Karim

(C-155/15) . Med drugim je ob sklicevanju na prvo omenjeno sodbo navedlo, da je s členom 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 prosilcu za azil dano učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, ki se med drugim lahko nanaša na presojo uporabe te uredbe in ki torej lahko vodi do tega, da se podvomi o odgovornosti države članice tudi v primeru neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pri pogojih za sprejem prosilcev za azil v to državo članico (22. točka). SEU je poudarilo, da čeprav uporaba uredbe pretežno temelji na postopku določitve odgovorne države članice na podlagi meril iz poglavja III te uredbe, pa pravilo iz člena 19(2), drugi pododstavek, opredeljuje okvir, v katerem je treba ta postopek izvesti, če je zadevni državljan tretje države po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece (23. točka).

Ta novi postopek določanja se razlikuje od postopka, ki je prvotno potekal v državi članici, v kateri je bila vlo žena prva prošnja za azil, in lahko na podlagi meril iz poglavja III vodi do določitve nove odgovorne države članice (25. točka). Zato je odločilo, da je treba člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 razlagati tako, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari,(1) prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na kršitev pravila iz člena19(2), drugi pododstavek, te uredbe.

8. Iz navedenega izhaja, da se lahko prosilec v pravnem sredstvu sklicuje ne le na napačno uporabo meril iz poglavja III uredbe Dublin III (kamor sodi 13. člen), ampak tudi drugih določb, ki jih je treba upoštevati pri določanju države članice, neglede na to, da je ta svojo odgovornost sprejela. Ker odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice (2). Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi -, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb uredbe zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost. To ima namreč lahko za posledico uporabo katerega od drugih pravil za določitev njene odgovornosti, ki niso zajeta v poglavju III obravnavane uredbe. Povedano za konkretni primer pomeni, da je presoja pravilne uporabe uporabljenega merila odvisna tudi od tega, ali niso podane okoliščine, ki pomenijo drug temelj za določitev odgovorne države članice.

9. V tej zadevi pritožnik oporeka pravilnosti uporabe člena 13(1) uredbe Dublin III, ker da ni jasno (enako je trdil že v tožbi), kako je toženka ugotovila, da je nezakonito prišel iz Srbije na Hrvaško. V svojem sklepu se namreč do tega ni opredelila, po njegovem mnenju pa ne zadostuje obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta pomanjkljivost obrazložitve ne vpliva na pravilnost odločitve. Meni tudi, da prihod po koridorski, od držav tolerirani poti, ne pomeni kršitev schengenskih pravil. Ob tem pa uvodoma navaja še, da naj bi toženka svojo odločitev oprla na 18. člen uredbe Dublin III.

10. Ob preverjanju te zadnje trditve je Vrhovno sodišče najprej ugotovilo, da ta v izpodbijani sodbi in v obrazložitvi spornega sklepa nima podlage, saj upravni organ razpravlja le o pritožnikovem nezakonitem prečkanju meje in uporabi prvega odstavka 13. člena uredbe Dublin III kot pravni podlagi za odločitev.(3) Temu sta sledila tako tožnik v tožbi in sodišče prve stopnje. Vendar je Vrhovno sodišče ob preizkusu omenjenih pritožbenih navedb ugotovilo tudi, da je upravni organ v uvodu sklepa dejansko navedel tudi to, da gre za ponovno odločanje o zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice, odgovorne za /.../, kar kaže, da pritožnikov postopek v Sloveniji ni prvi postopek odločanja o mednarodni zaščiti in da gre lahko za okoliščine, v katerih je druga država članica (Hrvaška) odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18(1) (b), (c) ali (d) uredbe Dublin III, ki se nanašajo na t. i. ponovni sprejem (4). V takem primeru bi tudi pritožnik lahko uveljavljal druge ugovore.

11. Navedeno ob predhodno obrazloženih stališčih pomeni, da v dosedanjem postopku zaradi nepravilne uporabe materialnega prava niso bile ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera (okoliščine na strani Republike Hrvaške, zaradi katerih je prevzela odgovornost). Ker je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 ugotovilo po uradni dolžnosti, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, sklep toženke pa odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje (drugi odstavek 79. člena ZUS-1).

(1) V omenjeni zadevi je iskanje v sistemu „Eurodac“ pokazalo, da je prosilec 14. 5. 2013 že zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato je švedski urad 20. 3. 2014 pozval slovenske organe, naj ga ponovno sprejmejo na podlagi člena18(1)(b) obravnavane uredbe. Ti so svojo odgovornost sprejeli, prosilec pa se je v nadaljevanju skliceval na napačno uporabo posebnih pravil, izhajajočih iz člena 19(2) uredbe.

(2) Na to kažejo že določbe , ki se nanašajo na medsebojno komunikacijo obeh držav članic, npr. člena 21(3) uredbe, po kateri mora zahteva za sprejem vsebovati dokaze, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo preveriti, ali je ta država odgovorna glede na merila, opredeljena v tej uredbi. V skladu s členom 22 pa mora odgovor na tako zahtevo temeljiti na preizkusu dokazov in posrednih okoliščin, ki omogočajo uporabo meril iz poglavja III te uredbe.

(3) Ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

(4) Pritožnik je na osebnem razgovoru 12. 7. 2016 sicer trdil, da na Hrvaškem „v tem času“ ni zaprosil za mednarodno zaščito, medtem ko iz odgovora Hrvaške z dne 16. 6. 2016 izhaja, da sprejema svojo odgovornost v skladu s členom 18 (1)(c) uredbe Dublin III in jo tudi pojasnjuje. Po omenjeni določbi je odgovorna država članica zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje V nasprotju s tem je upravni organ v sklepu pavšalno navedel, da je Hrvaška sprejela odgovornost v skladu s členom 13(1).