Jedro

Tožeča stranka navedenim zakonskim zahtevam glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije ni zadostila, saj ni natančno in konkretno navedla spornega pravnega vprašanja. Vloga predlagatelja je po vsebini dejansko revizija, saj navaja revizijske razloge in jih utemeljuje. Uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je bistveni element predloga za dopustitev revizije, saj predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču, da pravno vprašanje samo oblikuje.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da v zvezi z njegovo kršitvijo konkurenčne prepovedi tožeči stranki povrne stroške, ki jih je imela v zvezi s pripravami na razpis za E. B. v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008. Tožencu je tudi naložilo, da tožeči stranki iz naslova plačila odškodnine v višini izgubljenega dobička v obdobju od 2009 do 2012 za vsako leto plača znesek 344.471,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. v naslednjem letu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka predlagala dopustitev revizije. Uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je odškodninski zahtevek zoper toženca uveljavljala na obeh dopustnih podlagah, tako na podlagi 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) kot na podlagi splošnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Navedeno pomeni, da bi sodišče druge stopnje zastaranje tožbenega zahtevka moralo presojati na podlagi določbe 352. člena OZ in ne zgolj na podlagi določbe drugega odstavka 37. člena ZDR. Graja tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je bila tožba najprej vložena na nepristojno sodišče, podrejeno pa uveljavlja, da je vložitev tožbe na Okrožno sodišče v Mariboru treba šteti za očitno pomoto v smislu določbe osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na pravno podlago, ki se med postopkom ni omenjala in tožeča stranka nanjo ni mogla računati, posledično ko ni bila dana možnost, da se do navedene pravne podlage opredeli. Prereka tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je bila tožba vložena po izteku roka iz 37. člena ZDR, saj je za obseg škode oziroma izgubljenega dobička lahko izvedela šele kasneje.

4. Predlog ni popoln.

5. Četrti odstavek 367.b člena ZPP določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločba odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Tožeča stranka navedenim zakonskim zahtevam glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije ni zadostila, saj ni natančno in konkretno navedla spornega pravnega vprašanja. Vloga predlagatelja je po vsebini dejansko revizija, saj navaja revizijske razloge in jih utemeljuje. Uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je bistveni element predloga za dopustitev revizije, saj predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču, da pravno vprašanje samo oblikuje.

7. Predlog za dopustitev revizije nima vseh sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, zato je vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog zavrglo kot nepopoln.