Jedro

Ker ob umiku tožbe tožeča stranka ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena o tem, da je umik posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, je izpodbijana odločitev napačna. Sodišče bi moralo pri odločanju o stroških postopka uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti vse pravdne stroške.

Ker tožnika kot sospornika krijeta stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP) in ker tudi v materialnem pravu ni podlage za solidarno obveznost tožnikov kot solastnikov za plačilo pravdnih stroškov (68. člen SPZ), pritožbeno sodišče ni upoštevalo predloga tožencev, da se pravdni stroški naložijo tožnikoma v solidarno plačilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da v 15 dneh toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.444,00 EUR in pritožbene stroške v višini 157,00 EUR, vse v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ki je bil s sklepom P 237/2018 z dne 1. 2. 2019 ustavljen zaradi umika tožbe.1

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.2 Navaja, da je v sklepu večkrat navedena napačna letnica odstranitve panjev in ogleda izvedenca (2019 namesto 2017). Odločitev je napačna – v nasprotju s 158. členom ZPP. Toženec z odstranitvijo panjev aprila 2017 ni izpolnil tožbenega zahtevka. Panje je (tako kot vsako pomlad) le prestavil na drugo lokacijo. Če bi prestavitev panjev štela za izpolnitev tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka tožbo umakniti takoj (april 2017) in ne šele na prvem naroku po razveljavitvi prvotne sodbe sodišča prve stopnje (1. 2. 2019). Le v tem primeru tožeča stranka ne bi bila dolžna povrniti pravdnih stroškov tožencu, pa še to le pod pogojem, da je bila tožba potrebna, tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek ni bil utemeljen (ni bilo vznemirjanja – to so potrdile priče, izvedenec). Sodba sodišča prve stopnje je bila zato razveljavljena. Tožba ni bila umaknjena zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, ampak zaradi stališča višjega sodišča, po katerem bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka ob umiku tožbe ni zatrjevala, da je razlog za umik izpolnitev zahtevka, ampak je le zanikala trditev toženca, da naj bi ta umaknil čebele s svoje parcele. Tožbeni zahtevek je bil sestavljen iz dajatvenega in prepovednega dela. Pri slednjem bi tožeča stranka lahko vztrajala ne glede na izpolnitev dajatvenega dela zahtevka, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen (a ni bil). Utemeljitev tožeče stranke za umik tožbe, češ da je bila potrebna, ne zadošča. Sklep nima razlogov o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ga ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožnikoma nerazdelno naloži v plačilo pravdne stroške toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Odločitev je pravilna. Tožba je bila umaknjena takoj, ko je bilo gotovo, da toženec ne bo ponovno namestil panjev na obstoječe mesto. V konkretnem primeru ni ključen samo trenutek, ko je toženec čebele umaknil (tik pred prihodom izvedenca v novembru 2017), pač pa tudi trenutek, ko je ob ponovni naselitvi čebele namestil skladno s priporočili izvedenca. Tožnika sta namreč zahtevala tudi prepoved bodočih ravnanj.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka 7. 6. 2016 vložila tožbo zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice z odstranitvijo panjev čebel. Po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca čebelarske stroke z dne 9. 11. 2017 je 30. 1. 2018 spremenila tožbo: poleg odstranitvenega zahtevka je postavila še prepovedni zahtevek za prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Sodba sodišča prve stopnje P 135/2016 z dne 30. 1. 2018, s katero je bilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, je bila po pritožbenem postopku razveljavljena.3 V ponovljenem postopku je tožeča stranka na prvem naroku 31. 1. 2019 umaknila tožbo in predlagala, naj sodišče o stroških odloči tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navajala je, da je bila tožba potrebna. Tožena stranka je z umikom soglašala. Zahtevala je povračilo pravdnih stroškov. Navajala je, da tožba ni bila utemeljena, da je panje odstranila že v istem letu, kot je bila vložena tožba, da je umik prepozen in da so ji po krivdi tožeče stranke nastali stroški. Tožnica je prerekala toženčeve navedbe o izpolnitvi zahtevka (umiku čebel) in vztrajala, da je bila tožba potrebna.

6. Drži, da je sodišče prve stopnje v razlogih v točki 3 pomotno zapisalo letnico, ko naj bi toženec panje odstranil ter v točki 1 pomotno zapisalo datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje (30. 1. 2017 namesto pravilno: 2018). Vendar ti očitno pomotni zapisi niso odločilni za presojo pravilnosti odločitve. V izpodbijanem sklepu se je sodišče zmotno osredotočilo na toženčeve navedbe, da so mu zaradi ravnanja tožeče stranke nastali ogromni pravdni stroški, jih zavrnilo, nato pa ocenilo, da je bil umik tožbe pravočasen in sledilo predlogu tožeče stranke, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

7. Po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej osnovno pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške. Razlog, zaradi katerega se je odločil za umik tožbe, ni pomemben. Zato niso relevantne niti navedbe tožnikov, podane ob umiku, da je bila tožba potrebna, niti nasprotne navedbe tožencev, da tožbeni zahtevek ni bil utemeljen. Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Z izpolnitvijo zahtevka med pravdo toženec smiselno pripozna zahtevek, zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dal povoda za tožbo.4 Da bi se tožeča stranka razbremenila svoje obveznosti povrnitve pravdnih stroškov toženi stranki, mora ob umiku tožbe zatrjevati, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala s tožbo, ter da je tožbo umaknila takoj potem, ko je bil zahtevek izpolnjen.5

8. Pritožnik pravilno opozarja, da v obravnavanem primeru tožeča stranka pravno relevantnih trditev o izpolnitvi zahtevka ni podala. Nasprotno: trdila je, da toženec tožbenega zahtevka ni izpolnil. Brez opravičila navedbe o izpolnitvi zahtevka podaja šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno in neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Niti v odgovoru na pritožbo pa določno ne pove, kdaj naj bi prišlo do izpolnitve zahtevka. Ker ob umiku tožbe torej tožeča stranka ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena o tem, da je umik posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, je izpodbijana odločitev napačna. Sodišče bi moralo pri odločanju o stroških postopka uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, in sicer, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti vse pravdne stroške.

9. Zaradi napačne uporabe prvega odstavka 158. člena ZPP, ki je v obravnavani zadevi relevantno materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP spremenilo tako, da mora tožeča stranka povrniti tožencu njegove pravdne stroške v skupnem znesku 2.444,00 EUR. Odmerilo jih je po OT6, vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja ter v okviru specificiranih stroškovnikov, priglašenih na listovni št. 92, redni št. 55 in listovni št. 127. Stroški za zastopanje na prvi stopnji obsegajo odvetniško nagrado za sestavo vlog in zastopanje ter DDV (skupaj 1.917,84 EUR7). Pritožbeni stroški za zastopanje in sodno takso za pritožbo znašajo 490,00 EUR8 in stroški v ponovljenem postopku pa 36,06 EUR (za sestavo vloge ob umiku tožbe po tarifni št. 19/4 OT ter DDV9). Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka znaša 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP). V primeru zamude bo tožeča stranka dolgovala še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (378. člen OZ10 v zvezi z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 13. 12. 200611). Ker tožnika kot sospornika krijeta stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP) in ker tudi v materialnem pravu ni podlage za solidarno obveznost tožnikov kot solastnikov za plačilo pravdnih stroškov (68. člen SPZ12), pritožbeno sodišče ni upoštevalo predloga tožencev, da se pravdni stroški naložijo tožnikoma v solidarno plačilo.

10. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je toženec uspel s pritožbo, mu mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v odmerjeni višini 157,00 EUR (stroškovnik na list. št. 133). Obsegajo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (po tarifni št. 20/2 OT), materialne stroške in DDV (127,00 EUR) ter takso za pritožbo (30,00 EUR). Tudi ta znesek je treba plačati v roku 15 dni, sicer bodo tekle zamudne obresti od prvega dne zamude naprej. Tožeča stranka, ki ni uspela v pritožbenem postopku, ni upravičena do priglašenih stroškov z odgovorom na pritožbo.

1 Sklep na redni št. 64. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Sklep VSL II Cp 1112/2018 z dne 10. 10. 2018. 4 Betetto, N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 46. 5 Primerjaj: VSL I Cpg 1075/2010 z dne 17. 4. 2010, VSL I Cpg 1553/2014 z dne 15. 10. 2014, VSL I Cpg 825/2014 z dne 17. 6. 2015, VSL I Cpg 499/2016 z dne 29. 9. 2016. 6 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami. 7 List. št. 92. 8 Stroškovnik na red. št. 55. 9 Stroškovnik na list. št. 127. 10 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 11 Pravna mnenja 1/2006, stran 7. 12 Stvarno pravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.