Jedro

Vsakdo ima pravico do tega, da se njegovo ime uporablja pravilno.Toda kršitev te pravice ne pomeni nujno škodnega delikta, ki bi imel za posledico odškodninsko odgovornost kršitelja. V obravnavanem primeru sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v pravilnost tega, kar je rekla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 2,000.000,00 SIT in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 108.073,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je toženka v televizijski oddaji "Osmi dan" dne 12.5.1997 tožnika imenovala z imenom, drugačnim od pravilnega. Vendar je štelo, da je to storila pomotoma, ne pa z namenom razžalitve.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obrazložilo je, da toženkine besede ne pomenijo žaljive obdolžitve in tudi ne razžalitve. Zato jih ni mogoče šteti za nedopustno škodno ravnanje. Potrdilo je tudi prvostopno ugotovitev, da ni ugotovljena tožnikova nepremoženjska škoda. V zvezi s tem je opozorilo na tožnikovo nedoslednost, ko navaja, da ni mogel delovati zaradi prizadetosti, je pa v resnici že pred spornim dogodkom napovedal kulturni molk za čas od 15.5.do 1.7.1997. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je tožnik odškodnino zahteval zaradi razžalitve dobrega imena, časti in ugleda, ki ga uživa kot javni kulturni delavec. Toženka mu je okrnila pravico do svobodne izbire in uporabe umetniškega imena. Toženka bi morala vedeti za tožnikovo pravo ime, že zato, ker je bilo navedeno v njegovi vlogi, ki jo je imela pred seboj med televizijsko oddajo. Toženkin izgovor, da je tožnikovo ime A. štela za njegov vzdevek, ni opravičljiv. Neutemeljeno se je sklicevala na ovitek plošče iz leta 1991. Navaja, da ga je toženkino ravnanje prizadelo in da je trpel duševne bolečine. Poudarja, da je medijsko znana osebnost in kulturni delavec ter da je toženka prizadela njegovo čast in ugled na tem področju. Sodba nima razlogov o tem, da je bil kršen ugled pri tožnikovih prijateljih.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 17/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ima prav, ko poudarja, da ima vsakdo pravico do tega, da se njegovo ime uporablja pravilno, in da je to še posebej pomembno, ko gre za navedbo imena v javnih medijih. Toda kršitev te pravice ne pomeni nujno škodnega delikta, ki bi imel za posledico odškodninsko odgovornost kršitelja. V obravnavanem primeru sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v pravilnost tega, kar je rekla. Revizija to izpodbija, vendar z razlogi, ki se nanašajo na dokazno oceno. S tem uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v tej smeri revizijsko sodišče ne more preizkusiti izpodbijane sodbe.

V zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka trdi, da je toženka tožnika imenovala "gospod X." zato, da bi prizadela njegovo čast in ugled, zlasti glede na njegov položaj znanega glasbenika in javnega delavca. Pri presoji tega revizijskega razloga je treba upoštevati posebnosti obravnavanega primera. Ugotovljeno je namreč, da je priimek X. tožnikov prejšnji priimek, ki ga je spremenil leta 1992. Prej je uporabljal vzdevek ali umetniško ime A. in prav to ime je nato prevzel kot svoj priimek. Ker pa je bil znan tudi pod prejšnjim priimkom, hkrati s tedanjim vzdevkom, mora razumeti, da je marsikomu to ostalo v spominu. To je potrjeno tudi z drugimi primeri pomote pri imenovanju tožnika. Takšna pomota se je primerila glasbenemu uredniku D. B., ki tožnika pozna bolje kot toženka, poleg njega pa še novinarju revije Mag. Tožnik pa niti sam ne trdi, da sta ga ti dve pomoti prizadeli v takem obsegu, kot navaja v tej pravdi. To je mogoče razlagati s pojasnili, ki jih je sam navedel na glavni obravnavi dne 4.12.1997, ko je bil zaslišan kot stranka (l. št. 16 in 18 spisa). Tedaj je izpovedal, da je svoje ime prilagodil imenu, ki ga je že prej uporabljal, ker je ime X. teže izgovorljivo v tujih jezikih. V nadaljevanju svoje izpovedbe je navedel še, da se prejšnjega imena ne sramuje, da se tako pišejo njegov oče, mati in obe hčerki. Iz tega izhaja, da ime X. samo po sebi zanj ni žaljivo. To nikakor ne pomeni, da ni upravičen do tega, da ga drugi imenujejo z njegovim sedanjim pravim imenom, toda to hkrati še ni razlog, da bi pomoto, ki izvira iz poznavanja prejšnjega imena, štel kot žalitev. Za toženko gotovo velja, da je imela možnost ugotoviti tožnikovo pravo ime. Vendar, če se je zanesla na svoj spomin in štela tožnikovo ime A. še vedno le kot vzdevek, to ni podlaga, da se njeno ravnanje opredeli kot odškodninski delikt. Ta bi bil podan, če bi toženkino ravnanje vsebovalo znake razžalitve ali žaljive obdolžitve, kot jih opredeljuje kazenski zakonik in če bi se toženka zavedala, da tožnika žali s tem, ko ga imenuje z njegovim prejšnjim priimkom. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je v opravičljivi zmoti uporabila tožnikovo prejšnje ime in ker ta ugotovitev, kot je bilo že pojasnjeno, ne more biti predmet revizijske presoje, ni podana podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Revizija očita sodbama prve in druge stopnje, da nimata razlogov o tožnikovih duševnih bolečinah. Ta očitek ni točen. Sodbi se ukvarjata s tem vprašanjem in ugotavljata, da tožnik ni prestal takih duševnih bolečin, ki bi bile lahko podlaga za prisojo odškodnine. Sodba prve stopnje verjame tožniku, da se je razburil, vendar to pripisuje dejstvu, da je bil do toženke nerazpoložen. Enako ravnanje D. B. ga ni motilo. To stališče potrjuje sodba druge stopnje in ugotavlja, da tožniku ni nastala nepremoženjska škoda kot nadaljnji element splošnega civilnega delikta. Sodba druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja okoliščine v zvezi s tožnikovim protestnim kulturnim molkom in izključuje zatrjevano prizadetost kot razlog, da tožnik dalj časa ni delal. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da temelji izopodbijana sodba na pravilni uporabi materialnega prava in da ni obremenjena z nobenimi kršitvami določb postopka. Uveljavljani revizijski razlogi zato niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).