Jedro

Po določbah petega odstavka 326. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec uveljavlja zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala iz odsvojitve nepremičnin, in sicer za izgubo, doseženo z odsvojitvijo nepremičnine, s tem, da je to dolžan storiti na predpisan način (v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov) in v predpisanem roku (do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto). Ta rok je materialen in s tem prekluziven, kar pomeni da ga ni mogoče podaljšati in da po preteku roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki ga daje zakon, ugasne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom napoved tožnika za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov oziroma uveljavljanje zmanjšanja dobička od odsvojitve nepremičnin za izgubo, doseženo z odsvojitvijo nepremičnine za leto 2010, zavrgel kot prepozno vloženo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dne 22. 4. 2011 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2010, v kateri je uveljavljal znižanje pozitivne davčne osnove oziroma dobička pri odsvojitvi nepremičnine, za izgubo, doseženo pri odsvojitvi nepremičnine. Po četrtem odstavku 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) mora davčni zavezanec napoved za odmero dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, vložiti do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto, razen v primeru, če gre za nerezidenta. Ker je tožnik napoved vložil po poteku predpisanega roka, je davčni organ v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo, ki ni bila vložena v predpisanem roku, s sklepom zavrže, odločil tako, kot sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Poudarja, da ima tožnik po določbah ZDavP-2 nesporno pravico uveljavljati v pobot dobičke in izgube, dosežene z odsvojitvijo kapitala v posameznem letu, vendar mora to pravico uveljavljati na način, predpisan z zakonom. To pomeni, da jo lahko uveljavlja le v napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki mora biti vložena v zakonsko določenem roku, to pa je 28. februar tekočega leta za preteklo leto. Po preteku tega roka je v uveljavljanju pravice do pobota prekludiran, kar pomeni, da izgubi možnost, da jo uveljavlja. Ker gre za pravico in ne za dolžnost davčnega zavezanca, pa davčne napovedi, vložene po roku, tudi ni mogoče obravnavati kot samoprijavo v smislu določb davčne zakonodaje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da mu je bil ob prodaji nepremičnine – stanovanja v … odmerjen davek od dobička v višini 7 407,61 EUR, ki ga je v roku poravnal. Obenem mu je bila ob prodaji nepremičnine – poslovnega prostora v … ugotovljena izguba v znesku 16 328,99 EUR, kar bi pri odmeri dohodnine po stopnji 15% predstavljalo 2 449,35 EUR. Tožnik je bil prepričan, da se bo ta znesek avtomatično poračunal pri odmeri dohodnine, kar pa se ni zgodilo. Zato se je po tem, ko je to ugotovil, zglasil na pristojni davčni izpostavi in prosil za pojasnilo. Ker od uslužbenke vsaj en mesec ni dobil nobenega odgovora, se je obrnil na Davčni urad v Kopru, kjer so mu povedali, da je treba dati vlogo do 28. februarja za prejšnje leto, da pa ni nobenega problema tudi v primeru zamude, in mu je bilo zato svetovano, da zadevo uredi na pristojni Izpostavi. Tam pa takšnega stališča niso upoštevali in so tožnikovo vlogo kot prepozno zavrgli. Tožnik meni, da niso ravnali pravilno ter da bi ga morali kot prava neuko osebo poučiti glede možnosti, ki jih ima in glede roka, v katerem lahko uveljavlja pobotanje. Ker tega niso storili, meni, so mu bile kršene temeljne človekove pravice v smislu enakosti pred zakonom, saj davčni organ nastopa v postopku kot močnejša stranka, medtem ko tožnikovi interesi niso bili zaščiteni in je bil tako prikrajšan za kar velik del letnega prihodka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 326. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec uveljavlja tudi zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala iz odsvojitve nepremičnin, in sicer za izgubo, doseženo z odsvojitvijo nepremičnine, s tem da je to dolžan storiti na predpisan način (v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov) in v predpisanem roku (do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto).

V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnik dal vlogo za zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala iz odsvojitve nepremičnin dne 22. 4. 2011 in s tem po poteku predpisanega roka. Ker gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje, je rok materialen in s tem prekluziven. To pa pomeni, da roka ni mogoče podaljšati in da po preteku roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki ga daje zakon, ugasne. Zato sta davčna organa prve in druge stopnje v obrazložitvi svojih odločitev tožniku pravilno pojasnila, da je potrebno v obravnavanem primeru v skladu in na podlagi določb 125. člena ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja subsidiarno, vloženo napoved kot vlogo, s katero se uveljavlja zmanjšanje davčne osnove, kot prepozno s sklepom zavreči. Iz spisov pa tudi ne sledi, da bi tožnik ne imel možnosti, da svoje upravičenje uveljavi. Zakonska podlaga ni nova in je bila na predpisan način objavljena. Pomoč s strani davčnih organov, ki jo sicer zagotavlja 7. člen ZDavP-2, pa je razumeti le kot pomoč pri izpolnjevanju konkretnih obveznosti in pri uveljavljanju konkretnih pravic in ne kot davčno svetovanje zavezancem. Zato tožnik ne more uspešno uveljavljati, da ni bil predhodno poučen o možnosti, ki mu jo daje zakon in da je bila iz tega razloga kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.