Jedro

Pri pojmu cestnega podjetja gre za pomensko odprt pojem. Pomembna je vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi RS na način, kot pri delavcih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo posebne naloge za obrambo in zaščito v RS.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. … z dne 25. 2. 2008, odpravi.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Upravna enota A. je z odločbo, št. … z dne 4. 9. 2007, ugodila zahtevku tožnika in mu priznala status vojnega veterana – obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem A. izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno z smernicami Predsedstva Republike Slovenije. Drugostopni organ pa je z izpodbijano odločbo, št. … z dne 25. 2. 2008, v revizijskem postopku prvostopno odločbo odpravil in odločil tako, da se tožniku status vojnega veterana ne prizna. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je iz listin upravnega spisa razvidno, da je bil tožnik v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo zaposlen v podjetju Ž. d.d., PPP A. (v nadaljevanju: Ž.) in da je v pravno relevantnem obdobju izvajal naloge kot vodja Ž. in kot vodja obrambnih priprav vodil vse aktivnosti Ž. in bil pri njih sam udeležen. Odločal je je o razporejanju delavcev in njihovih dejavnostih v zvezi s postavitvijo kovinskih ovir (križev) in nadzorovanjem teh ovir. Sam ali pa v spremstvu g. D.D. ali g. E.E. je obiskoval vojašnice na Gorenjskem, kjer so opazovali dogajanja v vojašnicah, vršili razgovore s predstavniki JLA in tako pridobivali informacije za predstavnike TO A. Zadolžitve so se izvajale po nalogu vodje Ž., g. F.F., ali koordinatorja za postavitev kovinskih ovir (križev) g. G.G. iz Cestnega podjetja A. ali pa neposredno s strani pripadnikov TO A. Da je bilo navedeno podjetje s svojim sredstvi in delavci po odločitvi Koordinacijske podskupine za Gorenjsko, sekretariata za obrambo Občine A. in preko Cestnega podjetja A., teritorialne obrambe in policije vključeno v obrambne aktivnosti v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo, je moč povzeti iz predloženih listin in izpovedb prič. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je drugostopni organ ugotovil, da vsi zakonski pogoji za priznanje statusa vojnega veterana niso izpolnjeni. Ž. (družba za predelavo odpadkov), v okviru katere je med vojaško agresijo leta 1991 tožnik opravljal nedvomno zahtevne in za obrambo Republike Slovenije pomembne naloge, namreč ni podjetje, ki jih zakon določno našteva v j) točki sedme alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Zakonski pogoj glede podjetja tako ni izpolnjen. Organ je še dodal, da je podjetje Ž. sicer bilo vključeno v obrambne aktivnosti, vendar ga ni med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v maju 1991 s sklepom na podlagi določbe 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1). V tožbi je navedel, da je stališče upravnega organa napačno. Med strankami je nesporno, da je tožnik kot vodja obrambnih aktivnosti v podjetju Ž. opravljal naloge oviranja v usklajenem sodelovanju s Cestnem podjetjem A. in sicer po odločitvah in izrecnih navodilih republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, vse v skladu s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Na podlagi ukazov in navodil pristojnih, vojaško nadrejenih struktur, ki so v popolnoma enaki zasedbi dajali ukaze in navodila tako Cestnemu podjetju A., kakor Ž., je bilo slednje podjetje ''podizvajalec'' aktivnosti oviranja z barikadami, ki jih je izvajalo Cestno podjetje A., pri čemer so bili v več primerih celo glavni izvajalec, saj Cestno podjetje A. svoje mehanizacije, nujno potrebne za opravljanje zadanih nalog, sploh ni imelo. Tako je obveznost in izpolnitev pogoja podjetja po določbi tč. j 2. člena ZVV-UPB2 za Ž. mogoče črpati iz nujnega in neobhodnega sodelovanja s Cestnim podjetjem A. V tem smislu in v smislu same dikcije določbe 2. člena je namreč tudi podjetje Ž. mogoče šteti kot cestno podjetje, saj je s svojimi sredstvi šele omogočilo cestnemu podjetju, da izvaja naloge, ki so tukaj sploh relevantne in mišljene, med drugim tudi opravljanje oviranja. Na podlagi Smernic Predsedstva RS z dne 15. 5. 1991 je namreč Republiški štab Teritorialne obrambe izdal Ukaz za oviranje v primeru agresije JLA na ozemlje Slovenije, po katerem bi enote teritorialne obrambe z ukrepi številk 5, 6, 7, 8, 9,... preprečevale ali ovirale umik materialno tehničnih sredstev, izvedle blokade določenih objektov in ovirale manevre sil JLA na območju RS ter izvajale bojna dejstvovanja. Dne 27. 6. 1991 je vodja koordinacijske skupine H.H. vsem operativnim podskupinam poslal navodilo za sprejem in uskladitev naslednjih ukrepov: - Ukrep 3. Blokade postavljene na ključnih mestih proti prodoru oklepnih enot okrepite z minsko eksplozivnimi sredstvi; - Ukaz 4. Postavljajte barikade, ki ne bodo samo provizorične in - Ukrep 5. Za protioklepni boj uporabite posameznike, ki so ustrezno usposobljeni. Iz navedenega nedvoumno izhaja, da so bile aktivnosti koordinirane in usklajene s predpisi in zahtevami, ki dokazujejo izpolnjevanje zakonskih pogojev in utemeljujejo podelitev statusa vojnega veterana tudi tožniku. Prav tako je nepravilen in posplošen zaključek organa, da iz dejstva, da podjetje ni med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet RS v maju 1991 s sklepom določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS. Skladno z določbo 21. člena Zakona o obrambi in zaščiti so nosilci obrambnega sistema tudi podjetja, ki po odločitvi pristojnih organov republike in občin opravljajo dejavnost posebnega pomena za obrambo in zaščito, kamor zlasti sodi opravljanje dejavnosti in storitev, ki so nenadomestljiv pogoj za delo in življenje prebivalcev oziroma delo drugih podjetij. Zlasti to zadnje je tudi podjetje Ž. Izvršni svet nadalje na podlagi določbe 36. člena citiranega zakona med drugim določa podjetja, katerih dejavnost je posebnega pomena za obrambo v republiki, v vojni pa odloča o prerazporejanju proizvodnih in drugih zmogljivosti za zagotavljanje materialne oskrbe. Slednje je na podlagi ukazov in navodil s strani koordinacijske podskupine, teritorialne obrambe in policije opravljalo med agresijo na Slovenijo podjetje Ž. Seznam iz točke j po mnenju tožnika ne more biti izčrpen, pripravljen pa je bil pred vojaško agresijo in ni mogel zajeti vseh nujno udeleženih podjetij. To je tudi zgolj splošen sklep na republiški ravni, pri čemer so občine lahko sprejemale svoje ad hoc sklepe, kateri so bili za obrambno pripravljenost vsaj tako pomembni, zaradi vojnih časov pa morda ne zmeraj formalno pravilno in dosledno zabeleženi. Vključitev tega podjetja v načrtovanje in ukrepanje pa izhaja tudi iz dopisa RS, Ministrstva za obrambo g. F.F. kot odgovornemu za izvajanje načrta pri Ž. z dne 25. 10. 1991 in sicer navedba, da gre za ''podjetje, ki je odgovorno za postavljanje ovir''. Predvsem pa je pomemben dokument, št. … z dne 5. 9. 1991, kateri se izrecno sklicuje na smernice predsedstva in je bil poslan tudi Ž. kot enemu od odgovornih izvajalcev za postavljanje ovir na Gorenjskem. Delavci podjetja Ž. so tako postavljeni v izrazito neenakopraven položaj. Da je bilo delo, ki ga je opravil tožnik, cenjeno, potrjuje priznanje vodji obrambnih priprav - tožniku, ki je za to delo dobil 26. 6. 1991 spominsko medaljo udeležencev vojne za samostojno Slovenijo 1991, ki jo je podelil obrambni minister. Zaradi neenakopravnega položaja, v katerem so se znašli napram delavcem Cestnega podjetja A., ki so opravljali popolnoma enake naloge, je tožnik ogorčen nad odločbo organa, saj je bila tudi njihova aktivnost, prav tako kot aktivnost zaposlenih pri Cestnem podjetju A. organizirana in vodena s strani koordinacijske skupine RS, koordinacijske podskupine za Gorenjsko, s takratnimi občinskimi sekretariati, s Cestnim podjetjem A. in drugimi. Tožnik in ostali delavci so postavljali barikade na ključnih mestih, neposredno ob vojašnicah JLA in vršili opazovanja, ki so potekala tako v neposredni bližini vojašnic JLA in znotraj njih v času agresije ter še druge aktivnosti. Pri tem je treba zlasti omeniti, da je bil status vojnega veterana priznan vodji obrambnih priprav Cestnega podjetja A. in njihovim delavcem, s katerimi so delavci Ž. in zlasti tožnik sodelovali v osamosvojitveni vojni. Opravljali so povsem enake naloge, čeprav so delavci Ž. opravljali nekatere aktivnosti z bolj povečano nevarnostjo. Na koncu tožnik pojasnjuje stališča zakonodajalca iz predloga zakona, pri čemer slednji navaja: da v to skupino spadajo osebe, ki so bile v navedenih podjetjih, skladno z obrambnimi načrti, razporejene na delovno dolžnost in so v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 dejansko izvajale naloge na podlagi odločitev republiške koordinacijske skupine oziroma koordinacijskih podskupin, v skladu s Smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Šlo je za naloge oviranja manevrov sil JLA s postavljanjem barikad, priklopa oziroma odklopa elektro in PTT infrastrukture in drugo. Po prepričanju vseh udeleženih je bila enota Ž. z vodjem g. F.F. na čelu, predvidena v obrambnih načrtih za postavitev protitankovskih ovir, kar izhaja tudi iz izjave g. I.I., direktorja Uprave za obrambo A. Na podlagi navedenega je tožnik prepričan, da je izpolnjen tudi t. i. pogoj podjetja in da je Ž. mogoče šteti bodisi za cestno podjetje, saj je bila njegova mehanizacija in ljudje uporabljena prav za naloge, zaradi katerih je v zakonsko besedilo vključena ta skupina podjetij, obenem pa je podjetje delovalo kot pod- in soizvajalec aktivnosti Cestnega podjetja A. Tožnik je zato sodišču predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da potrdi odločbo UE A., št. … z dne 4. 9. 2007, oziroma da odpravi oziroma razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v novo odločanje, z ustreznimi navodili. Zahteval je tudi povrnitev stroškov tega postopka z ZZO, od dneva izdaje sodbe dalje. Navedel je tudi, da meni, da je plačila sodnih taks oproščen na podlagi določb 5. oziroma 12a člena Zakona o sodnih taksah. Če pa sodišče temu ne bi sledilo, pa tožnik prosi za oprostitev oziroma obročno plačilo sodnih taks v tem postopku iz razloga slabega premoženjskega stanja, v katerem bi plačilo takse lahko ogrozilo njegovo preživljanje. Če pa sodišče tudi temu ne bi ugodilo, pa naj presodi, ali mu gre oprostitev sodne takse iz kakšnega drugega naslova oziroma da izda odločbo o odmeri takse.

Toženka je v danem roku poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o nepriznanju statusa vojnega veterana tožniku.

Iz podatkov izpodbijane odločbe je razvidno, da je drugostopni organ tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana obravnaval po določbi točke j sedme alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih – ZVV-UPB2 (Uradni list RS, št. 59/06), po kateri je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambo Republike Slovenije kot: obveznik ali obveznica delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Zahtevek je zavrnil z razlago, da so v citirani določbi izrecno določena podjetja, katerih delavci so upravičeni do priznanja statusa vojnega veterana, tožnik pa ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot v zakonu določeno podjetje, oziroma ni med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet RS v maju 1991 s sklepom na podlagi določbe 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji.

Kot je povzeti iz razlogov izpodbijane odločbe glede na okoliščine obravnavanega primera (tožnik je bil delavec podjetja za predelavo odpadkov), je za odločitev pomembno dejstvo, ali je bil tožnik delavec podjetja, izrecno naštetega v določbi točke j) sedme alinee 2. člena ZVV, oziroma natančneje cestnega podjetja, ki so bila našteta v sklepu Izvršnega sveta Skupščine RS o določitvi podjetij, zavodov in drugih organizacij, ki so posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS, št. 8-05/91-6/1-8 z dne 9. 5. 1991. Naslovno sodišče je že v več svojih sodbah (npr.: opr. št. U 2304/2007 z dne 14. 4. 2008, opr. št. U 2406/2007 z dne 14. 4. 2008) zavzelo stališče, da gre pri pojmu cestnega podjetja v smislu navedene določbe za pomensko odprt pojem, in da je pomembna vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi Republike Slovenije na način kot pri delavcih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. Ker drugostopni organ določbe točke j) sedme alinee 2. člena ZVV ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je očitno interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo in je zato nepravilna tudi njegova odločitev in ji zato tožnik utemeljeno ugovarja.

Ob pravilni razlagi zgoraj citirane materialnopravne določbe, ki velja za obravnavani primer, pa sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ, upoštevaje dejanske okoliščine, ki so razvidne iz odločbe, in ki med strankama niso sporne, napravil pravilno pravno presojo, ko je ob zaključku, da je tožnik med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi države kot obveznik delovne dolžnosti v podjetju Ž., ki je v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem A. dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, tožniku priznal status vojnega veterana. Ker je bil tudi postopek pred izdajo prvostopne odločbe pravilen, je ta odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožnik utemeljeno izpodbija odločitev drugostopnega organa, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odl. US), ker je bil v postopku za njeno izdajo zakon napačno uporabljen. Zadeve ni vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek revizije, saj je ob nespornem dejanskem stanju ob pravilni uporabi materialnega zakona lahko samo opravilo presojo zakonitosti odločbe organa prve stopnje (v smislu določb 65. člena ZUS-1, kot je tožnik tudi predlagal). S pravnomočnostjo te sodbe bo šteti, da je bila revizija opravljena ter, da je k odločbi Upravne enote A., št. ... z dne 4. 9. 2007, dano soglasje.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

Sodišče pa še pripominja, da je tožnik oproščen plačila sodnih taks po določbi 108. člena Zakona o vojnih invalidih v zvezi z določbo 24. člena ZVV.