Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in oba obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanih jima kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožbi obdolženega M.M. in zagovornikov obdolženega A.M. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po členu 98/1 v zvezi s členom 97/1 ZKP morata obdolženca plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino in sicer obdolženi M. M. v znesku 60.000,00 SIT, obdolženi A.M. pa v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v.... je s citirano sodbo spoznalo obdolženega M.M. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146 KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca in petnajstih dni zapora ter preizkusno dobo dve leti.

Obdolženega A.M. pa je spoznalo za krivega zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145 KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je tudi odločilo, da morata obdolženca plačati stroške kazenskega postopka, obdolženega M.M. je oprostilo plačila povprečnine, obdolženemu A.M. pa je naložilo plačilo povprečnine v znesku 60.000,00 SIT.

Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženi M.M., ki je samo navedel, da se pritožuje zoper izpodbijano sodbo in zagovorniki obdolženega A.M., odvetniki Odvetniške družbe Č., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik NN je v pismenem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe zagovornikov obdolženega A.M..

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon ter oba obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanih jima kaznivih dejanj. Po oceni pritožbenega sodišča so zato neutemeljene pritožbene navedbe, češ, da je sodišče ob odločitvi v celoti sledilo izpovedbam oškodovanke T.M. in priče V.K., ker naj bi bili izpovedi zavajajoči in neresnični, oškodovanka pa naj bi predstavila tudi več verzij o tem, kdaj naj bi ji obdolženi A.M. grozil s pištolo in kdaj naj bi sama uporabila solzivec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izpoved priče V.K. verodostojna, svoje izpovedi ni spreminjala ter je tako pred preiskovalnim sodnikom kot tudi na glavni obravnavi izpovedala enako, da je videla pištolo v rokah obdolženega A. M., kar je skladno tudi z izpovedbo oškodovanke. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je prvostopno sodišče utemeljeno verjelo tudi izpovedi priče J.S., ki je videl oškodovanko, ko je tekla proti mejnemu prehodu in kričala, da jo hoče nekdo ubiti s pištolo. Iz izpovedi dr.

L.Š. je razvidno, da je oškodovanka ob pregledu delovala zelo prestrašeno in da ji je povedala, da jo je znana oseba hotela zadaviti, bila je poškodovana v predelu spodnjega dela vratu spredaj ter na desni lopatici, kar je ugotovila tudi zdravnica dr. J. T. F. v obvetilu o telesni poškodbi. Priča A.Š. pa je izpovedal, da mu je hčerka, to je oškodovanka povedala, da jo je obdolženi M. M. držal za vrat, obdolženi A.M. pa ji je grozil s pištolo. Glede na navedene izpovedi prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nesprejemljiva zagovora obdolžencev, češ, da je njuno ravnanje potrebno razumeti kot samoobrambo in pritožbeno sodišče samo še pripominja, da je bila oškodovanka pred hišo sama, obdolženca pa sta bila dva, pri čemer je eden imel s seboj celo pištolo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s členom 386 ZKP preizkusilo tudi kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obdolženemu A.M. in jo ocenilo kot zakonito, pravično in smotrno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je glede na vse ugotovljene okoliščine sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo le kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo tudi primerno kazen in primerno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbo je vložil tudi M.M. in ker ni navedel nobenega od pritožbenih razlogov, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določilom I. odst. 383. čl. ZKP in ugotovilo, da v sodbi ni bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženega M.M.. Isto je ugotovilo tudi za obdolženega A.M., ko je tudi za njega preizkušalo izpodbijano sodbo v njegovo korist po uradni dolžnosti v okviru zgoraj navedenega določila čl. 383/1 ZKP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba nima zatrjevanih kršitev, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot stroške pritožbenega postopka pa naložilo obema obdolžencema tudi plačilo povprečnine in sicer obdolženemu A.M. v znesku 100.000,00 SIT, obdolženemu M. M. pa v znesku 60.000,00 SIT.