Jedro

Ni podlage za uveljavljanje pravic po ZDen, če je bilo nezazidano stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, posest pa odvzeta na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen in ni bil izdan do ustave iz leta 1963 ter s tem ne sodi v časovni okvir iz 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 464/99-11 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi proti odločbi tožene stranke z dne 10.2.1999, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote J. z dne 22.9.1998, tako, da je 1. in 2. točko izreka delne odločbe odpravila in nadomestila z novo 1. in 2. točko ter odločila, da upravičencu A.L., roj. 10.11.1901 in umrlemu 9.6.1983, pripada odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada d.d. (v nadaljevanju SOS) v višini 60.630,07 DEM v tolarski protivrednosti kot odškodnina za podržavljeni zemljišči parc. št. 1254/2 in 1769/2, v času podržavljenja vpisani v vl. št. 750 k.o. D. (1. točka izreka) in da je zavezanec SOS dolžan izročiti v začasno upravljanje obveznice SOS v višini 60.630,07 DEM v tolarski protivrednosti skrbnici za posebne primere M. - M.P., in sicer v roku treh mesecev od pravnomočnosti navedene odločbe (2. točka izreka). V ostalem delu je pritožbo zavrnila. Prvostopni upravni organ je z navedeno delno odločbo odločil, da upravičencu A.L. pripada odškodnina v obveznicah SOS v višini 87.753,00 DEM, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, kot odškodnina za podržavljeni zemljišči, parc. št. 1254/2 in 1769/2, v času podržavljenja vpisani v vl. št. 750, k.o. D. (1. točka izreka); da je zavezanec SOS, dolžan skrbnici za posebne primere M. - M.P. v roku treh mesecev od pravnomočnosti delne odločbe izročiti obveznice SOS v vrednosti 87.753,00 DEM (2. točke izreka); da skrbnica za posebne primere M. - M.P. začasno upravlja z obveznicami do uvedbe dedovanja po pok.

upravičencu (3. točka izreka); da bo o denacionalizaciji zemljišča parc. št. 1772/1 k.o. D. odločeno s posebno dopolnilno odločbo (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da v zadevi ni sporno, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ) z odločbo Občinskega ljudskega odbora J. z dne 24.2.1960 in da je bilo iz posesti prejšnjega lastnika A.L. zemljišče parc. št. 1254/2 (v izmeri 3366 m2) odvzeto na podlagi odločbe Skupščine občine J. z dne 10.4.1979, zemljišče parc. št. 1769/2 (v izmeri 44 m2) pa na podlagi odločbe Občinske skupščine J. z dne 3.6.1975. Obe odločbi, s katerima je bila prejšnjemu lastniku odvzeta pravica uporabe, temeljita na določbi 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72, v nadaljevanju ZRNSZ). Sporno je vprašanje, ali je obravnavano zemljišče lahko predmet denacionalizacije, glede na temelj podržavljenja in na čas odvzema iz posesti. Prejšnji lastnik je do izročitve zemljišča občini na spornem zemljišču imel pravico uporabe. Pravica uporabe je bila v pravnem prometu med živimi in se je tudi dedovala. To pa pomeni, da je tudi pravica uporabe imela atribute lastninske pravice. Navedeni zakon, ki je bil podlaga za odvzem zemljišč iz posesti, ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen, prav tako pa tudi ne gre za predpis, ki je bil sprejet do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (4. člen ZDen). To pa po presoji sodišča pomeni, da A.L. kot prejšnjega lastnika spornih parcel ni mogoče šteti za upravičenca v smislu določb ZDen, sporni zemljišči pa ne moreta biti predmet denacionalizacije. Iz navedenega razloga je odločitev upravnega organa prve stopnje nezakonita, ker pa nezakonitosti ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba, zato jo je sodišče odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Pritožbo je vložila prizadeta stranka M.P. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo načela ZDen, predvsem načelo pravičnosti in načelo, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. Odločitev sodišča pa je za razlaščenca ponovno krivična, z drugačno odločitvijo (saj je bilo predvideno izplačilo odškodnine) pa ne bi bila povzročena škoda drugim. V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za denacionalizacijo: premoženje, ki je predmet tega postopka je bilo ob podržavljenju zasebno premoženje; v aktu o podržavljenju je nedvoumno zapisano, da premoženje s podržavljenjem prehaja v družbeno lastnino; akt o podržavljenju je izdal organ iz 4. člena ZDen; predpis, na katerem temelji akt o podržavljenju, je določen v 9. točki 3. člena ZDen; prejšnji lastnik pa izpolnjuje tudi vse pogoje glede državljanstva. Res je, da je ZNNZGZ dal prejšnjemu lastniku pravico uživanja, dokler je bilo zemljišče v njegovi posesti, vendar pa lastninska pravica in pravica uporabe po vsebini nista bili enaki. ZDen priznava status upravičenca do denacionalizacije vsem tistim subjektom, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z ZNNZGZ, ne glede na trenutek izvzema iz posesti. Dejstvo podržavljenja je nastopilo z ZNNZGZ, torej v letu 1958 in ne v konkretnem primeru 1975 oziroma 1979. Res je, da je bila pravica uporabe formalno v pravnem prometu, vendar ta pravica v tem primeru ni imela realnih izgledov, da se realizira. Vsebini pravice pa je bil podoben tudi pogajalski položaj njenega imetnika nasproti potencialnemu kupcu, zlasti glede cene. Realnim tržnim cenam za pravni promet s pravico uporabe so bile primerne tudi odškodnine, dane deposedirancem ob odvzemu nepremičnine iz posesti. Gre tudi za spremenjeno sodno prakso, kar je nesprejemljivo. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev drugostopnega upravnega organa oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje ter da sodišče povračilo stroškov tega postopka (odvetniški stroški za pritožbo) v višini 108.000,00 SIT, povečano za davek na dodano vrednost, z rokom plačila 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo, naloži tožeči stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišče je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Čeprav drži, da je bila lastninska pravica na predmetnem zemljišču odvzeta lastniku zemljišča na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, z odvzemom latninske pravice še ni bilo izvršeno podržavljenje v smislu določbe ZDen. Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je namreč pomembno tudi, da in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sama izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958. Po določbah ZNNZGZ je lastninska pravica na nezazidanih stavbnih zemljiščih z dnem uveljavitve tega zakona (25.12.1958) res prenehala na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, vendar so prejšnji lastniki zemljišča imeli na takem zemljišču pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku. Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku. Če do take izvršitve ni prišlo na podlagi ZNNZGZ, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. V obravnavanem primeru predmetno zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi ZNNZGZ, pač pa na podlagi ZRNSZ in v času, ko je bila z zakonom že opredeljena možnost za odškodovanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanski odvzem zemljišča v konkretnem primeru, izvršen v letu 1975 in 1979 na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen in ni bil izdan do ustave iz leta 1963 ter s tem ne sodi v časovni okvir iz 4. člena ZDen, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen.

Pritožbeno sodišče zavrača splošne pritožbene navedbe glede spremenjene sodne prakse v podobnih zadevah, ki jih pritožnica tudi z ničemer ne izkazuje.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato pritožnica pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v konkretnem primeru niti ne more uveljavljati.

Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi za te stroške velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.