Jedro

1. Prvostopenjsko sodišče je z oceno izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tovor v K. naložen na kamion, da ta tovor na ukrajinsko mejo ni prispel, pa tudi ni sporno. Tožeča stranka bi se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi zatrjevala in izkazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti varovanja tovora zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi Pogodbe, katerih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala, da je svojo obveznost varovanja tovora izpolnjevala v skladu s Pogodbo, in navkljub nesporno odtujenemu tovoru ni podala nobenih trditev, kdaj in na kakšen način je do odtujitve tovora prišlo, ter kaj naj bi konkretno v zvezi s tem ukrepala, oz. zakaj te odtujitve ni mogla preprečiti.

2. Upnik (oškodovanec) ima pravico zahtevati od dolžnika (pogodbenika, ki je prekršil pogodbo) povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je škoda nastala, med drugim tudi takrat, ko je do kršitve pogodbe prišlo zaradi hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti 1.660,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku - pred katerim je postala pravnomočna odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke in delno o ugotovitvi obstoja terjatve tožene stranke (do višine 8.818,55 EUR) ter glede pobotanja njunih terjatev do višine delno ugotovljene terjatve tožene stranke (odločitev iz sodbe prvostopenjskega sodišča Pg 204/2013, z dne 23.1.2015, v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča Cpg 161/2015, z dne 2.12.2015)- odločalo še o preostalem delu pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova carinskega dolga in ugotovilo, da na dan 23.1.2015 obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 83.703,46 EUR (I. točka izreka). Zato je sodišče pobotalo poleg že pobotane terjatve v višini 8.818,55 EUR terjatev tožene stranke s pravnomočno ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke (iz zgoraj navedene sodbe z dne 23.1.2015) in sicer do višine 83.703,46 EUR (II. in III. točka izreka), v preostalem delu je sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 189217/2012 in VL 5712/2013 v prvem in tretjem odstavku razveljavilo tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je obsežno pritožbo vložila tožeča stranka in jo v izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da sodišče ni rešilo enega od osnovnih problemov, ali je tovor cigaret izginil že v K., preden sta njegovo varovanje prevzela varnostnika tožene stranke. V novem sojenju je v zvezi s tem predlagala zaslišanje priče V.K., za katerega je tožnica izvedela šele iz policijske kazenske ovadbe državnega tožilstva po zaključku prvega sojenja. Zaradi zavrnitve tega dokaza je prvostopenjsko sodišče napačno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se ni opredelilo glede vprašanja, kje in kdaj bi lahko prišlo do odtujitve tovora cigaret, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev postopka „iz 8. točke“. Varnostnika sta pojasnila, zakaj nista nikogar sproti obveščala o tem, da tovor spremlja njegov lastnik in o čudnem dogajanju na počivališču na Poljskem, v zvezi s čemer ni bilo nobenih odkritih groženj ali odkritih predlogov, da naj bi varnostnika storila kaj protipravnega. Nista mogla vedeti, da bo lastnik tovora tudi storilec carinske goljufije. Tožeča stranka ni navajala, da je postanek na spornem počivališču na Poljskem trajal le dve uri, ampak da je trajal približno med 9.00 in 14.00 uro, kar bi bilo tehnično več kot dovolj za izpraznitev tovornjaka. Dokazna ocena sodišča, da sta varnostnika zaradi sočasne oddaljitve od kamiona in tovora kršila pravila profesionalne skrbnosti in pogodbo o varovanju, je napačna. Sodišče je prezrlo navedbo „toženke“ (najverjetneje: tožnice), podprto z izpovedjo obeh varnostnikov, da sta šoferju naročila, naj kamion parkira tako, da bo iz restavracije dobro viden skozi okna, in da sta zato imela stalen in direkten nadzor nad kamionom. Varnostnik R.S. pa je delal tudi obhode okrog kamiona. Njuna izpoved ni bila ovržena z nobenim drugim dokazom, šlo pa je le za oddaljenost nekaj 10 m ali 100 m. Tudi v poročilu z dne 17.9.2014 ni nikjer zapisano, da bi varnostnika opustila nadzor nad tovorom. Potrebno bi bilo ugotoviti in natančno obrazložiti, kako sta opustila varovanje. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju in so nerazumljivi, saj sodišče v 15. točki najprej ugotovi, da je bil kamion zaplombiran celo pot do mejnega prehoda v madžarskem Z., v 16. točki pa, da je tovor izginil na počivališču na Poljskem, kar postavlja pod vprašaj tudi obstoj vzročne zveze med morebitno kršitvijo pogodbe o varovanju in nastalo škodo. Izpovedi varnostnikov in poročilo z dne 17.9.2011 ne potrjujejo hudo malomarnega ravnanja, niti navadne malomarnosti. Potrebno bi bilo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, celodnevno in celonočno vožnjo, utrujenost, da je deževalo, da sta morala pridobiti od delodajalca potrditev spremembe poti. Tožeča stranka je že v prvem sojenju navajala, da je bil tovor cigaret odtujen zaradi carinske goljufije, v novem sojenju pa sodnica ni povedala, da bo tudi v zvezi s tem spremenila svoje stališče, zato je izpodbijana sodba v tem delu za tožnico sodba presenečenja. Tožeča stranka je dokazala, da so bile cigarete odtujene zaradi carinske goljufije, kar je že po 6. členu pogodbe o varovanju ekskulpacijski razlog za tožnico. Glede vprašanja predvidljivosti nastanka materialne škode je pritožnik ponovil svoje navedbe, da ni vedel, oziroma ni dobil nobenega podatka o možnosti nastanka ogromnega carinskega dolga. Da je razmerje med obdavčenimi in neobdavčenimi cigaretami več kot 1:30, ni splošno znano dejstvo. Priča P.K., za katerega je v 19. točki izpodbijane sodbe napačno povzeta izpoved, in direktor tožnice sta izrecno zanikala, da bi jima predstavniki toženke kadarkoli izrecno povedali za možnost nastanka ogromnega carinskega dolga. Pri nobenem transportu, razen pri enem samem dogodku v letu 2011 v Španiji, kateri pa ni primerljiv, ni bilo nobenih težav. Iz judikata VS RS II Ips 178/2014 izhaja, da za atipične interese – rizike, kot je nastanek ogromnega carinskega dolga, mora kršitelj pogodbe dejansko vedeti, če zanje ne ve, škoda zanj ni predvidljiva. Upoštevati je potrebno tudi dajatve in protidajatve obeh strank v zvezi s predmetno pogodbo, saj je plačilo za varovanje spornega transporta znašalo cca. 2.700,00 EUR, a tožnica naj bi odgovarjala še za carinski dolg za cca. 1.000.000,00 EUR. Tožnica je strokovnjak za varovanje, zato je sodišče ne more postaviti v vlogo strokovnjaka za carinske postopke. Varovanje tovora tudi ni bila njena edina obveznost, ampak je morala poskrbeti še za zaključek carinskega postopka. Navsezadnje so bili varnostniki tožnice po dogovoru tudi neoboroženi, kot so varovanje opravljali pred tem že sedem let. Pritožba se je glede nepredvidljivosti obsega materialne škode sklicevala na judikate II Ips 827/2009, III Ips 50/2010 in II Ips 178/2014 in izpostavila, da tvegano ravnanje ukrajinskega sopogodbenika tožene stranke in izbira nepreverjenega voznik spadata v notranjo sfero tožene stranke. Tožena stranka se je zavzemala za poceni varovanje in se v samo vsebino varovanja ni spuščala. Tožeča stranka bi lahko ob predhodni ugotovitvi njene kršitve pogodbe odgovarjala le za fakturirano vrednost blaga, za nastanek carinskega dolga pa vzročna zveza ni več podana.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, med drugim navedla, da tožeča stranka ni ugovarjala dokaznemu sklepu, s katerim je sodišče argumentirano zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, opozorila na nekaj pritožbenih novot, ki jih tožeča stranka uveljavlja z obravnavano pritožbo, in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katera opozarja obravnavana pritožba, in tudi ne takšne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako tožeči stranki ni bila vzeta možnost sodelovanja v postopku, ker sodišče ni zaslišalo priče V.K., katerega je tožeča stranka predlagala v ponovljenem postopku. Sodišče je namreč o tem dokaznem predlogu odločilo na naroku dne 1.4.2016 (list. št. 449), ko je z dokaznim sklepom odločilo, da se ne upošteva dokazni predlog za zaslišanje te priče ter tudi navedlo (in zapisalo) razloge za takšno odločitev 81). Iz zapisnika navedenega naroka jasno izhaja, da pravdni stranki, torej tudi tožeča stranka, navedenemu (obrazloženemu) dokaznemu sklepu nista ugovarjali. Zato se tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev postopka pri odločanju o njenem dokaznem predlogu (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

6. Ne drži tudi pritožbena navedba, da se sodišče do navedb tožeče stranke, da bi lahko bil tovor odtujen že v K., ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila kršena pravica do kontradiktornosti in sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče se je do vprašanja, ali sta varnostnika v K. prevzela v varovanje s tovorom naložen (in zaplombiran) kamion, opredelilo v 15. točki izpodbijane sodbe, kjer je jasno zapisalo svojo ugotovitev, narejeno na podlagi dokazne ocene z zaslišanjem prič (2) in vpogledom v tovorne listine, da sta varnostnika v K. prevzela v varovanje kamion, ki je iz skladišča tožene stranke krenil že naložen s cigaretami in zaplombiran. Sicer pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi pravilno opozarja, da je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da bi se razbremenila svoje odškodninske odgovornosti, in da bi izkazala, da je iz K. krenil na pot prazen tovornjak, česar pa slednja tudi zatrjevala ni, ampak je le „dvomila“ ali je bil tovornjak sploh naložen s tovorom, ko je krenil iz K. 7. V ugotovitvah iz 15. in 16. točke izpodbijane sodbe glede ugotavljanja dejstva, do kdaj so bile plombe na kamionu, ni nasprotja in razlogi, ki jih je sodišče zapisalo, niso nerazumljivi, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče je v izpodbijani sodbi večkrat jasno zapisalo, da tovor do Ukrajine ni prispel, kar za pravdni stranki tudi ni sporno; v točki 15 izpodbijane sodbe pa se je zgolj v podkrepitev svoje ugotovitve, da je bil kamion zaplombiran že v K., sklicevalo na izpovedi varnostnika R.S.. Slednji je izpovedal, da naj bi bile plombe na kamionu vse do kraja Z., kar pa ni ugotovitev sodišča, ampak zgolj povzeta njegova izpoved.

8. Ni tudi mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo glede vprašanja, kje in kdaj naj bi prišlo do odtujitve tovora. Tako kot opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je ključna prvostopenjska ugotovitev, da je bil tovor cigaret v K. naložen na kamion in predan v varovanja varnostnikoma tožeče stranke, a da ga na ukrajinski meji ni bilo več v kamionu (slednje dejstvo za stranki tudi ni sporno). Iz tega je mogoč samo zaključek, kot ga je naredilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je na prevozu med tema dvema krajema prišlo do odtujitve tovora, za varovanje katerega je bila v skladu s Pogodbo o varovanju in spremstvu tovora (v nadaljevanju: Pogodba, priloga I B11) odgovorna tožeča stranka. Kaj določnejšega o tem, kdaj in kje naj bi do odtujitve tovora prišlo, tožena stranka v svojih navedbah tudi ni mogla podati, saj glede na naravo stvari, ko je tovor brez njene prisotnosti potoval po Evropi, natančnejših podatkov tudi ni mogla poznati. Zato je lahko tožena stranka, kot oškodovanka, podala le tiste trditve, ki jih je glede tovora in glede ravnanja varnostnikov med prevozom poznala, oziroma ki jih je izvedela od tožeče stranke same.

9. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je prvostopenjsko sodišče je z oceno izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tovor v K. naložen na kamion, preden sta ga varnostnika tožeče stranke prevzela v varovanje, česar pritožba tudi ne izpodbija, razen z zgoraj že obravnavnim predlogom za zaslišanje priče V.K. (3). Da ta tovor na ukrajinsko mejo ni prispel, pa tudi ni sporno. Tožeča stranka bi se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi zatrjevala in izkazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti varovanja tovora zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi Pogodbe, katerih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti (240. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala, da je svojo obveznost varovanja tovora izpolnjevala v skladu s Pogodbo, in navkljub nesporno odtujenemu tovoru ni podala nobenih trditev, kdaj in na kakšen način je do odtujitve tovora prišlo, ter kaj naj bi konkretno v zvezi s tem ukrepala, oz. zakaj te odtujitve ni mogla preprečiti. Zato se svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na „posebne okoliščine primera“, to je na celodnevno, oziroma celonočno vožnjo, na utrujenost, na dež, na pridobivanje od delodajalca potrditve o spremembi poti, pa tudi ne na to, da sta morala varnostnika skrbeti še za carinski postopek, ter da sta bila neoborožena (4). Sklicevanje tožeče stranke na carinsko goljufijo (5), s čemer naj bi se razbremenila svoje odškodninske odgovornosti, pa je celo nerazumljivo. Da je bil motiv tistih, ki so tovor odtujili, carinska goljufija, najverjetneje ne bi bilo sporno, vendar to dejstvo v odškodninskem razmerju med pravdnima strankama ni pravno relevantno, zato pritožba s poudarjanjem tega dejstva, zaradi česar naj bi sodba celo predstavljala zanjo presenečenje, ne more uspeti.

10. Poslovne odškodninske odgovornosti se tožeča stranka torej ni razbremenila. Glede višine oz. obsega odškodnine v smislu 243. člena OZ pa so bile pomembne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, kakšno je bilo dogovorjeno ravnanje varnostnikov tožeče stranke glede varovanja tovora, in kakšno je bilo njuno ravnanje v obravnavanem primeru. Upnik (oškodovanec) ima namreč pravico zahtevati od dolžnika (pogodbenika, ki je prekršil pogodbo) povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je škoda nastala, med drugim (6) tudi takrat, ko je do kršitve pogodbe prišlo zaradi hude malomarnosti (drugi odstavek 243. člena OZ) (7). kar izpostavlja pritožba

11. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da varnostnika nista nikogar obvestila, da kamion spremlja lastnik tovora, da je bil slednji oborožen, da sta bila na počivališču ob avtocesti (za katero natančno tudi nista vedela povedati, katero je bilo) zadržana, da jima je bila ponujena podkupnina. Pravilna je tudi materialnopravna ugotovitev, da bi v skladu s 6. členom Pogodbe morala za vsak nepredviden zaplet (8) nemudoma obvestiti pristojne organe ali pa naročnika, česar pa ni storila. Nadalje je ugotovilo, da sta tovor sočasno (torej oba) zapustila in odšla v gostišče postajališča, kjer so se zadrževali po izpovedih varnostnikov vsaj 3 do 4 ure (R.S. je ocenil, da je bil ta postanek še daljši). Te dejanske ugotovitve za pritožbo tudi niso sporne. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da je tožena stranka dala tožeči navodila, da se nad pošiljko v izogib morebitnim krajam opravlja stalen nadzor, kar ne nazadnje izhaja tudi iz poročila tožeče stranke same, da so imeli varnostniki pisna navodila, da lahko tovor zapusti samo eden od obeh varnostnikov (9). S stališčem prvostopenjskega sodišča, ki je takšno ravnanje varnostnikov okvalificiralo kot hudo malomarno ravnanje, torej kot ravnanje, ki je v nasprotju s standardom skrbnosti vsakega človeka (10), soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri tem je zapisati še, da prvostopenjsko sodišče ni spregledalo izpovedi obeh varnostnikov, kot to očita pritožba, vendar njuni izpovedi o tem, da sta navkljub sočasnemu odhodu v »bližnji lokal« vseeno neprekinjeno opravljala nadzor, ni moglo slediti. Kot utemeljeno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, njuno vztrajanje v izpovedi, da sta neprekinjeno nadzirala tovor (in plombe), ni skladno že z izjavami, ki jih je pred pravdo podala tožeča stranka (z dne 17.9.2012, z dne 8.10.2012 in na sestanku dne 10.10.2012, kot sta izpovedali priči E.G. in M.V.).

12. V obravnavanem primeru, kjer je tožena stranka v pobot terjatvi tožeče stranke postavila svojo odškodninsko terjatev v višini 83.703,46 EUR, je torej vsaj do te višine tožeča stranka odškodninsko odgovorna toženi stranki, ne glede na to, ali je vedela ali ne za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala škoda v bistveno višjem znesku, kot je znašala vrednost blaga, danega v transport. 13. Pritožbeno sodišče je zato na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ob uporabi določbe drugega odstavka 243. člena OZ odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo (5. alineja 358.člena ZPP), pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na navedeno pravno stališče je tudi bilo nepotrebno odgovarjati na pritožbene navedbe o predvidljivosti obsega škode.

14. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo naj toženi stranki povrne 1.660,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za odgovor na pritožbo, odmerjene po tar. štev. 3210, in za materialne stroške (po tar. štev. 6002), oboje povečano za DDV (tar. štev. 6007). V primeru zamude s povrnitvijo stroškov, bo tožeča stranka dolgovala še zakonite zamudne obresti.

op. št. 1: Razlogi so bili vsebinsko povsem enaki, kot jih je sodišče zapisalo v točki 9 izpodbijane sodbe op. št. 2: M.B., I.F., S.J., R.S. op. št. 3: v zvezi s katerim tudi ni postavila trditev, da naj bi povedal, da tovor na kamion v K. ni bil naložen op. št. 4: kar izpostavlja pritožba op. št. 5: kar je, kot opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, tudi nedopustna pritožbena novota op. št. 6: poleg prevara ali namerne neizpolnitve pogodbe op. št. 7: razlika med fakturirano vrednostjo cigaret in vrednostjo carinskega dolga, ker tovor ni prestopil ukrajinske meje, torej ni stvar vzročne zveze, kot to napačno tolmači pritožba op. št. 8: kamor zagotovo sodijo predhodno navedeni dogodki op. št. 9: a je v poročilu kot razlog za drugačno ravnanje zapisano, da „je kupec vztrajal, da gresta z njim (op: z lastnikom tovora) in voznikom tovornjaka oba v bližnji lokal“ op. št. 10: definicija, ki jo je po pravni teoriji prevzela tudi sodna praksa (npr. sklep VS RS II Ips 178/2014, sodba VS RS II Ips 237/2011)