Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cpg 146/2012

ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.146.2012 Gospodarski oddelek

kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini neodplačna pridobitev podzakonski akt neodplačna pridobitev lastninske pravice arondacija dokazno breme odškodnina priposestvovanje exceptio illegalis
Višje sodišče v Ljubljani
20. marec 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona.

Materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka, medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko.

Dokazno breme obstoja lastniške posesti v določenem priposestvovalnem času nosi priposestvovalec (tožena stranka), glede njegove dobrovernosti pa velja pravna domneva tako, da mora nedobrovernost dokazovati tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka postala lastnica nepremičnine parc. št. 1094/0, njiva v izmeri 92.849 m², vpisana v k.o. Y (ID xxxxxxx), do deleža 77236/92849 (1. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 3.745,44 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (1)), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka zemljišča, ki sedaj predstavljajo nepremičnino parc. št. 1094/0, k.o. Y, pridobila v času veljavnosti Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (2) (v nadaljevanju TZIKZ), ki je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (3) (v nadaljevanju ZDen) naštet kot predpis, na podlagi katerega je po oceni zakonodajalca prihajalo do krivičnih podržavljenj, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (29. točka 3. člena ZDen).

6. Pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini so uredili trije zakoni, in sicer Zakon o zadrugah (4) (v nadaljevanju ZZad), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (5) (v nadaljevanju ZLPP) in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (6) (v nadaljevanju ZSKZG). Prvi odstavek 74. člena ZZad je določal, da vse premoženje obstoječih zadrug postane zadružno premoženje. Izjema od tega pravila je veljala samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so postala z uveljavitvijo ZZad, to je 28. 03. 1992, last Republike Slovenije in so se s tem dnem prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). ZSKZG je uredil pravni status tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil urejen že z ZZad in ZLPP (prvi odstavek 14. člena ZSKZG). Ta zakon ni posegel v ponovno urejanje pravnega statusa tistih kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je bil urejen že z ZZad. Na podlagi določbe drugega odstavka 74. člena ZZad in prvega odstavka 14. člena ZSKZG so torej z dnem uveljavitve navedenih zakonov vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postala last RS ali občin in so se po stanju ob uveljavitvi zakonov prenesla na sklad oziroma občino. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 16. člena ZSKZG so morali upravljalci prenesti kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na sklad oziroma občino in predložiti skladu oziroma občini bilanco po stanju 31. 12. 1992, skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZG. V sedmem odstavku 16. člena pa je bilo določeno, da navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo po prvem odstavku tega člena izda minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, v enem mesecu po uveljavitvi ZSKZG. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine je bilo objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije št. 32/1993 (v nadaljevanju Navodilo). Navodilo je bilo sicer sprejeto na podlagi zakonskega pooblastila v sedmem odstavku 16. člena ZSKZ, vendar velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ in 1. člen Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. člen ZZad). Po 4. točki v zvezi s 1. točko 5. člena Navodila se šteje, da so bile nepremičnine pridobljene na neodplačen način, če so bile pridobljene s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji in so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem, oziroma je upravljalec zanje plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti. (7)

7. Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je za podlago svoje odločitve nepravilno uporabilo določbe upravnega akta (Navodilo). Po njenem prepričanju Navodilo ne more določati, kaj šteje za odplačno in kaj za neodplačno. V konkretnem primeru res podzakonski akt določa, kaj se šteje za neodplačno pridobitev. Ustava RS v 125. členu določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. To pa ne pomeni, da sodniki podzakonskih aktov ne upoštevajo. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko, kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis) in razsodi na podlagi zakona. Višje sodišče nima pomislekov v zakonitost podzakonskega akta. Odplačnost kot temelj za različno obravnavanje upravičencev zakonodajalec upošteva tudi na drugih področjih, in sicer pri denacionalizaciji (tako npr. v 4. členu, prvem odstavku 72. člena in 90. členu ZDen). Tudi tu kot ločnico med odplačnim in neodplačnim podržavljenjem postavlja merilo 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Povedano pa pomeni, da Navodilo ni v nasprotju z ustavo in zakonom (in je glede kriterija odplačnosti skladno tudi z drugimi zakoni, ki se nanašajo na t.i. tranzicijsko obdobje družbe, za katero je značilno ne le lastninsko preoblikovanje temveč tudi poprava krivic z – če je to mogoče – ponovno vzpostavitvijo prejšnjih lastninskih razmerij). (8) Iz povedanega sledi, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe Navodil pravilno.

8. Višje sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 23. 11. 2010 sklicujoč se na sodno prakso (9) zapisalo, da pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa, izdane v arondacijskem postopku, ni mogoče šteti za odplačen način pridobitve, čeprav je upravičenec plačal določeno odškodnino, vendar pri tem res ni izrecno navedlo, na kar je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo utemeljeno opozorila tožena stranka, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 160/2010 argumente za neodplačnost pridobitve lastninske pravice uporabilo v luči razlage določbe 73. člena ZDen. Ker se je sodišče prve stopnje na omenjeni sklep oprlo zgolj v podkrepitev svoje siceršnje odločitve o neodplačni naravi pridobitve lastninske pravice, nedosledno sklicevanje višjega sodišča na sklep Vrhovnega sodišča, na odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno vplivalo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je za odločitev v obravnavanem sporu ključna pomena ugotovitev, ali je tožena stranka nepremičnino, ki je predmet te pravde, v postopku arondacije pridobila odplačno ali neodplačno. Po opravljenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožena stranka sicer trdila, da je nepremičnino pridobila odplačno, vendar tega s predloženimi listinami ni dokazala.

10. Višje sodišče se s takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča ne strinja. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka, medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka zemljišče pridobila v arondacijskem postopku, ki šteje za neodplačen način pridobitve lastninske pravice. Skladno s pravilom o materialnem dokaznem bremenu je breme dokazovanja neodplačnosti pridobitve lastninske pravice na nepremičnini ves čas postopka na tožeči stranki. S tem, ko je tožeča stranka trdila, da je veljala arondacija že po zakonu za neodplačni način pridobitve lastninske pravice, je že prevalila procesno dokazno breme na toženo stranko, ki je morala z nasprotnimi trditvami in dokazi izpodbiti njene navedbe. To je toženi stranki po mnenju višjega sodišča tudi uspelo. V odgovoru na tožbo je trdila, da je ona oziroma njena pravna prednica nepremičnine pridobila odplačno, in sicer tako da je lastnikom zemljišč, ki so se z arondacijo pripojila, plačala odškodnino v denarju oziroma nadomestnem zemljišču. V dokaz svojih trditev je tožena stranka v spis vložila arondacijske odločbe Arondacijske komisije Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, zapisnike in menjalno pogodbo (priloge B4 do B20).

11. TZIKZ je urejal arondacijo in postopek v zvezi z njo v členih 53 do 68. Zakon je v drugem odstavku 57. člena, v drugem odstavku 58. člena in v prvem odstavku 60. člena dajal široke možnosti sporazumevanja med lastniki zemljišč, ki so bila zajeta z arondacijo, in arondacijskimi upravičenci; tako so bile na podlagi sporazuma dovoljene izjeme od pravila, da dobi lastnik pripojenega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete, kakor tudi izjeme od pravila, da dobi lastnik, ki ni kmet, odškodnino le v denarju.

12. Prvi odstavek 60. člena TZIKZ je kot splošno pravilo uveljavljal, da se lahko arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča, ne glede na to, ali je kmet ali ne, sporazumeta o drugačni obliki odškodnine, kot jo je določal TZIKZ. Postopek v zvezi z arondacijo je obsegal postopek pred dovolitvijo arondacije in postopek po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije. Postopek se je na podlagi 61. člena TZIKZ začel s predlogom za arondacijo, ki je moral vsebovati tudi seznam zemljišč, za katera se je predlagala arondacija, kot tudi seznam zemljišč, ki jih je predlagatelj dajal kot odškodnino za pripojena zemljišča. Upravni organ občinskega ljudskega odbora za kmetijstvo je moral predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko in lastniki zemljišč so imeli pravico podati v 30 dneh k predlogu pripombe, ki jih je obravnaval upravni organ okrajnega ljudskega odbora. Šele po tako izvedenem postopku je o predlogu za arondacijo odločal svet občinskega ljudskega odbora, ki je bil pristojen za kmetijstvo. Ta je z odločbo dovolil arondacijo ali pa je odrekel dovoljenje zanjo. (10)

13. Res je, da tožena stranka v dokaz svojih trditev ni predložila potrdil o plačilu odškodnin, kljub temu pa višje sodišče predvsem upoštevaje časovno oddaljenost arondacijskih postopkov ocenjuje, da je tožena stranka že s predložitvijo arondacijskih odločb zadostila procesnemu dokaznemu bremenu. S svojimi trditvami in dokazi je namreč uspela izpodbiti trditve tožeče stranke, da je tožena stranka nepremičnine pridobila neodplačno (to je, da zanje ni nič plačala). Sodišče prve stopnje je tako v tem delu svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko je uspešno izpodbila trditve o neodplačnosti, procesno dokazno breme prevalila na tožečo stranko, ki bi oziroma bo morala v ponovnem sojenju dokazati, da je tožena stranka arondacijskim upravičencem izplačala odškodnino, ki je bila nižja od 30 odstotkov vrednosti odvzetih nepremičnin. Zmotna je obrazložitev sodišča prve stopnje (šesti odstavek četrte strani izpodbijane sodbe), da procesno trditveno in dokazno breme glede tega vprašanja nosi tožena stranka.

15. Višje sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da temelji odločitev sodišča prve stopnje na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava, v posledici katere je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker višje sodišče zaradi okoliščin primera samo postopka ne more dopolniti, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Predlog tožene stranke za dodelitev zadeve drugemu sodniku je višje sodišče zavrnilo, saj tožena stranka za to ni navedla nobenega opravičljivega razloga. Sodnici, ki je izdala izpodbijano sodbo, ni mogoče očitati neupoštevanja navodil, ki ji jih je v razveljavitvenem sklepu dalo višje sodišče, prav tako pa višje sodišče nima pomislekov v morebitno nepristranskost sodnice.

16. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju skladno s 14. točko te obrazložitve moralo ugotoviti višino odškodnine, ki jo je tožena stranka izplačala (v denarju ali nadomestnem zemljišču) arondacijskim upravičencem, in jo primerjati z vrednostjo odvzetih nepremičnin. V kolikor se bo izkazalo, da višina odškodnine ne dosega 30 odstotkov vrednosti odvzetih nepremičnin, bo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi, v kolikor pa ta odstotek presega, pa bo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

17. V nadaljevanju obrazložitve se višje sodišče odgovarja tudi na v pritožbi ponovljene neutemeljene navedbe, da se je tožeča stranka s tem, ko nepremičnina parc. št. 1094/0, k.o. Y v Pogodbi o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 10. 09. 1997, sklenjeni med pravdnima strankama, ni bila zajeta, odpovedala kakršnikoli pravici na tej nepremičnin. Zgolj dejstvo, da nepremičnina parc. št. 1094/0, k.o. Y ni zajeta v navedeni pogodbi, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala lastninski pravici na tej nepremičnini, oziroma sedaj ne more več zahtevati ugotovitve lastninske pravice na tej parceli. Povsem neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se lastninska pravica izgubi z zamolčanjem.

18. Glede ugovora priposestvovanja višje sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so: dobra vera, lastniška posest in potek časa. Dokazno breme obstoja lastniške posesti v določenem priposestvovalnem času nosi priposestvovalec (tožena stranka), glede njegove dobrovernosti pa velja pravna domneva tako, da mora nedobrovernost dokazovati tožeča stranka. Tožena stranka je trdila, da je rok za priposestvovanje kot ga določa Stvarnopravni zakonik že potekel, saj tožena stranka od uveljavitve ZZad dalje nemoteno poseduje in uživa nepremičnino v svojem solastinskem deležu. Tožeča stranka je na naroku dne 02. 09. 2011 izpodbijala trditve tožene stranke glede dobrovernosti. Ker iz zapisnika naroka z dne 26. 03. 2010 ni razvidno, da bi bila tožeči stranki z vročitvijo pripravljalne vloge tožene stranke z dne 25. 03. 2010 na naroku dana tudi možnost odgovoriti na navedbe iz te pripravljalne vloge, so navedbe in dokazi tožeče stranke, ki jih je podala na naroku dne 02. 09. 2011 pravočasne. Tožeča stranka je navedla, da je nepremičnino preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS dajala vseskozi v najem. V dokaz svojih trditev je sodišču prve stopnje predložila zakupne pogodbe št. 14150-1127/94 z dne 04. 08. 1994 in št.14150-2666/07 z dne 19. 12. 2007. S tem je tožeča stranka izpodbila trditve tožene stranke o tem, da je imela tožena stranka nepremičnino, ki je predmet tega postopka, od uveljavitve ZZad v posesti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. FLRJ, št. 43/1959 in 53/1962. (3) Ur. l. RS, št. 97/1991 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(4) Ur. l. RS, št. 13/1992 in 7/1993. (5) Ur. l. RS št. 55/1992 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(6) Ur. l. RS št. 10/1993. (7) Tako tudi sodba in sklep VSL II Cp 2800/2005 z dne 26. 10. 2005 v zvezi s sklepom VSRS II Ips 160/2010 z dne 16. 09. 2010. (8) Glej sodbo VSRS II Ips 166/2006 z dne 12. 06. 2008. (9) Glej sodbo VSRS II Ips 166/2006 z dne 12. 06. 2008. (10) Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-II-91/99 z dne 10. 06. 1999.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia