Jedro

Ker je ploščo zgradil D.V. v januarju 2004 (da jo je zgradil on je izrecno navedla tudi tožeča stranka na naroku 14.2.2007), na nasutem materialu in kakšen poseben zid sploh ni bil zgrajen, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu sklenilo, da se tožba s tožbenim zahtevkom, ki glasi, da se tožencema nalaga, da odstranita betonski zid na zahodnem delu parcele št. 414 k.o. N. in vzpostavita prejšnje stanje dostopne in dovozne poti po zahodnem delu parc. št. 414 iste k.o. in se jima prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožečih strank, zavrže. Sklenilo je še, da sta tožeči stranki dolžni toženima strankama povrniti 1.071,80 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti takemu sklepu se pritožujeta tožeči stranki. Ves čas sta navajali, da sta toženi stranki z motilnimi dejanji začeli 20.12.2003 ter z njimi nadaljevali ves čas. Ker toženi stranki zatrjujeta, da sta tožeči stranki vložili tožbo na motenje posesti prepozno, sta predlagali vpogled v spis Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 1 in P 2 glede časa, kdaj se je začel zid delati. Prav tako je pooblaščenka tožečih strank na obravnavi 14.2.2007 pojasnila, da zida ni v celoti zgradil D.V., pač pa sama tožena stranka oz. drugi izvajalci. Tem navedbam tožena stranka na obravnavi ni izrecno nasprotovala, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep navedbe, ki so si v nasprotju, prav tako so navedbe v nasprotju z listinami, ki so v spisu, izpodbijanega sklepa se tudi ne da preizkusiti. Tožeči stranki sta na obravnavi tudi pojasnili, da je zid s katerim je bilo storjeno motilno dejanje v naravi dejansko nasut material kot tudi betonska plošča, pri čemer pa ni mogoče pritrditi izpodbijanemu sklepu, da zid predstavlja zgolj betonsko ploščo, saj sicer tožeči stranki tožbe ne bi vložili, ker jih sama betonska plošča ne bi motila pri sestopanju na njihovo parcelo, pač pa gre za višinsko razliko in posledično je to zid, pa čeprav ni ozek, pač pa širok. Navedeno potrjuje tudi vpogled v spis opr. št. P 1 iz katerega izhaja, da je bilo motilno dejanje narejeno nekaj dni pred 16.3.2004 in je torej tožba vložena pravočasno, tožena stranka pa je z motilnimi dejanji nadaljevala tudi v aprilu 2004. Če teh ne bi bilo, tožeči stranki ne bi vlagali nove tožbe, ob dejstvu, da je bil v teku postopek pred sodiščem pod opr. št. P 1. V navedenem postopku je toženec sam povedal, da je z gradbenimi posegi nadaljeval tudi po prejemu tožbe P 1 vse do prejema odločbe inšpekcije (zaslišanje toženca dne 2.2.2005). Motilno dejanje in pravočasnost vložene tožbe izhaja tudi iz zaznamka inšpekcijske službe z dne 25.3.2004. Če bi toženec zabetoniral samo ploščo kot navaja izpodbijani sklep, tožnici tožbe ne bi vložili, saj na takšno tožbo ne bi imeli interesa. Iz fotografij v spisu izhaja, da je tik ob tem in podlaga le tega že obstoječi zid, zaradi česar sta ga tožeči stranki tudi poimenovali zid. Obstoječe višinske razlike tožeči stranki ne moreta premagati zaradi zidu, ki se drži z betonsko ploščo. Glede na navedeno ima izpodbijani sklep napačno oceno dejanskega stanja ter napačne zaključke. Ne gre za vprašanje, kdaj so se gradbena dela začela oz. končala temveč je vprašanje motilnega dejanja z gradbenimi deli in četudi se je gradnja dvorišča končala prej, sodišče ni ugotavljalo, s kakšnimi gradbenimi deli, ki so motela posest tožnicama je toženec še nadaljeval. Sodišče tudi ni pravilno in v celoti ocenilo vseh predlaganih dokazov. Tako je priča D.G. izpovedal, da je bila betonska plošča narejena približno do polovice do meseca marca 2004 od polovice naprej pa v mesecu maju 2004. Enako je izpovedala priča R.D.. D.V. po januarju 2004 ni ničesar več delal na tem dvorišču, sodišče pa ni ocenilo niti ponudilo zaključka ali je morebiti sam toženec kaj delal na tem dvorišču, čeprav je v postopku P 1 povedal, da je gradil. V tem primeru predstavlja čas gradnje, ki hkrati predstavlja motilno dejanje, sporno pravno dejstvo, ki je ostalo v tem postopku nerazjasnjeno. Četudi D.V. s.p. s svojimi pogodbenimi deli konča v januarju 2004, je toženec z gradbenimi deli sam nadaljeval, ne nazadnje je V. izpovedal, ko mu je sodišče predočilo skico na list. št. 27, kjer je označeno grafično zid nad teraso z oznako 1,80 m, da tega zidu ni naredil, ker je gradil le betonsko ploščo. Iz navedenega izhaja, da konec januarja 2004 predmetni zid ni bil zgrajen in je torej motenje nastalo kasneje o čemer pa izpodbijani sklep nima niti dokazne ocene. Prav tako sta tožnici predlagali izdajo začasne odredbe v zavarovanje dne 16.3.2004, ko sta toženca zabetonirala dvorišče in z vzpostavitvijo zidu onemogočila posest poti, kar prav tako dokazuje, da je bila tožba vložena pravočasno. Po mnenju pritožnic izpodbijani sklep napačno ocenjuje in zaključi, da ne gre za zid, temveč za betonsko ploščo, saj je ta navedba v nasprotju z ostalimi navedbami. Tožnici menita, da je z izpodbijanim sklepom nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabljeno materialno pravo. Predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnic ugodi ter toženi strani naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Predlagata tudi, da se toženima strankama naloži v plačilo dosedanje stroške in stroške pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Toženca sta odgovorila na pritožbo tožečih strank, predlagata, da višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sklep Okrajnega sodišča ter odloči, da se toženima strankama povrnejo vsi stroški skupaj s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb tožečih strank ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi izpodbijanega sklepa so jasni, sklep je pravilen in nima napak, ki jih pritožba očita. Tožeči stranki sta spregledali, kakšen je bil njun tožbeni zahtevek in kakšne so bile njune trditvene navedbe v zvezi s postavljenim zahtevkom v nadaljnjem postopku. Zato za drugačne zaključke, kot bi si želeli, ne moreta kriviti sodišča. Iz navedb tožeče stranke na naroku dne 14.2.2007, namreč izhaja izrecno zatrjevanje, da dejansko zidu sploh ni, pač pa je le zazidana betonirana plošča (odstranitve le te pa ne zahtevata), ki predstavlja višinsko razliko 1,80 m med zgrajeno betonirano ploščo na predhodno nasutem materialu in nižje ležečo teraso, medtem ko je tožba vložena na ugotovitev, da sta toženca pregradila in zazidala dostopno in dovozno pot na zahodnem delu parcele št. 414 o parceli 365/4 k.o. N. z nad dva metra visokim betonskim zidom in se predlaga odstranitev takšnega zidu. Ker pa je ploščo (pri čemer je tudi očitno, da gre za nekaj povsem drugega, kar se v tožbi zatrjuje) zgradil D.V., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v januarju 2004 (da jo je zgradil on je izrecno navedla tudi tožeča stranka na naroku 14.2.2007-druga stran zapisnika), na nasutem materialu in kakšen poseben zid sploh ni bil zgrajen, kot je na podlagi navedb tožeče stranke pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna. Glede ostalih pritožbenih navedb s katerimi tožeča stranka skuša dokazati pravočasnost tožbe s sklicevanjem na zadevo pod opr. št. P 1, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nanašajo na motenje storjeno v letu 2003 in je pravilen zaključek, da ga z obravnavanim ni mogoče povezati. Enako velja glede zavrnilnega sklepa na predlog za izdajo začasne odredbe pod opr. št. Z 1, ki se prav tako nanaša na dogodek v letu 2003. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev višjega sodišča o stroških tožene stranke za odgovor na pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni prispevala k odločitvi sodišča, je višje sodišče odločilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.