Jedro

Tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, v skladu s katerim bi morala nastanek težko popravljive škode izkazati s standardom verjetnosti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka (Agencija za zavarovalni nadzor) je v postopku izdaje odločbe o metodi izračuna dopolnilnih kapitalskih zahtev finančnega konglomerata prvi tožnici z izpodbijano odločbo ... z dne 29. 6. 2011 naložila, da opravlja izračun kapitala in dopolnilnih kapitalskih zahtev na ravni finančnega konglomerata KD - AS finančni konglomerat (1. točka izreka) ter da prvi izračun dopolnilnih kapitalskih zahtev opravi po stanju na dan 30. 6. 2011 (5. točka izreka). Določila je tudi metodo izračuna (2. točka izreka). Tožena stranka je že pred tem izdala odločbo ... z dne 22. 9. 2010, s katero je ugotovila, da je skupina, na vrhu katere je druga tožnica, finančni konglomerat. 2. Tožeča stranka s tožbo v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo tožene stranke z dne 29. 6. 2011 in sodišču predlaga, naj se v 5. točki izreka spremeni oziroma odpravi in vrne toženi stranki v nov postopek. Skupaj s tožbo je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.

3. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki, ki je predlagala, naj se zavrne.

4. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 281. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) smiselno uporablja za postopek sodnega varstva proti odločbam Agencije, če ni z ZZavar določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

5. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da bi ji v primeru kapitalske neustreznosti, ugotovljene na podlagi izračuna dopolnilnih kapitalskih zahtev na presečni dan 30. 6. 2011, nastala nepopravljiva škoda. Konkretno naj bi ji škoda nastala v obliki celotne višine dopolnilnih kapitalskih zahtev, ki bi jih tožeča stranka morala zagotoviti v obliki kapitala, v obliki celotne višine stroškov pridobivanja tovrstnega dodatnega kapitala v odvisnosti od konkretne oblike zagotavljanja dodatnega kapitala (najemanje kreditov, dokapitalizacija, likvidacija katere od družb v finančnem konglomeratu), v obliki in višini izrečenih ukrepov s strani nadzornih organov ter v obliki oportunitetnih stroškov, ki naj bi tožeči stranki nastali, ker bi bila primorana takoj zagotoviti dopolnilni kapital in le-tega ne bi mogla preusmeriti v druge naložbe na ravni skupine. Tožeča stranka nadalje navaja, da bi se ugotovitev o neizpolnjevanju kapitalskih zahtev negativno odrazila na ugledu družbe, kar bi imelo za posledico padec tečaja delnic tožeče stranke, ter bi negativno vplivalo na vlagatelje in stranke reguliranih družb v skupini. Posledično naj bi se zamajalo zaupanje v stabilnost in ustrezno reguliranost finančnega trga v Republiki Sloveniji.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in za to predložiti tudi ustrezne dokaze ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Tožeča stranka svoje trditve o težko popravljivi škodi izpeljuje iz predpostavke, da bo na podlagi izračuna dopolnilnih kapitalskih zahtev po stanju na dan 30. 6. 2011, kot ga narekuje izpodbijana odločba, ugotovljena kapitalska neustreznost finančnega konglomerata. Za takšne trditve pa tožeča stranka ne predloži nobenega ustreznega dokaza. Iz izpodbijane odločbe z dne 29. 6. 2011, iz odločbe o ugotovitvi obstoja finančnega konglomerata z dne 22. 9. 2010 ter iz dopisa tožeče stranke glede razlage določb Zakona o finančnih konglomeratih (ZFK) z dne 21. 6. 2011, kar je bilo vse priloženo tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, namreč ne izhaja (niti na stopnji verjetnosti), da bi bila podana kapitalska neustreznost tožeče stranke na presečni dan 30. 6. 2011. Prav tako iz teh predloženih listin ne izhaja verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki naj bi nastala v posledici morebitne ugotovitve o kapitalski neustreznosti. Ker tožeča stranka drugih dokazov zahtevi ni predložila, Vrhovno sodišče zaključuje, da ni zadostila dokaznemu bremenu, v skladu s katerim bi morala nastanek težko popravljive škode izkazati s standardom verjetnosti.

9. Za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 mora biti pogoj težko popravljive škode vedno verjetno izkazan. Ker v obravnavanem primeru glede na zgoraj navedeno ta pogoj ni izpolnjen, je Vrhovno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka sklepa).

10. Tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe ni uspela, zato sama trpi s tem povezane stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1, 2. točka izreka sklepa).