Jedro

Tožnica se je z dnem prenehanja delovnega razmerja odjavila iz obveznega zavarovanja. Ker je bila šele po prenehanju delvnega razmerja tudi razrešena s funkcije direktorja družbe, ji je bila starostna pokojnina pravilno priznana šele od razrešitve dalje, saj je status družbenika, združen s poslovodenjem podlaga za obvezno zavarovanje. ZPIZ je ravnal zakonito, ko je kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine zahteval dokaz o prenehanju obveznega zavarovanja tudi po podlagi iz 15. čl. ZPIZ-1, saj zakon ne določa, da bi v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje po več podlagah zadoščalo, da preneha zavarovanje le po eni izmed več zavarovalnih podlag.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tč. a) izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke št. P-1017192 z dne 11.10.2001 ter da se ji prizna pravica do starostne pokojnine od 1.10.2000 dalje, v tč. b) pa zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pokojnino za čas od

1.10.2000 do 20.12.2000 v znesku 387.415,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila v družbi M.-M. d.o.o. v delovnem razmerju, ki ji je prenehalo 30.9.2000 in se je istega dne odjavila iz obveznega zavarovanja. S tem je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, ki bi jo tožena stranka morala priznati od 1.10.2000 dalje in ne šele od 21.12., torej od naslednjega dne po razrešitvi s položaja direktorja omenjene družbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je tudi zmotno štelo, da je bila tožnica zavarovana kot poslovodna delavka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podlaga tožničinega obveznega zavarovanja status samozaposlene osebe po

4. alinei 33. čl. ZPIZ je zmotno, saj se v primeru, da oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po podlagi, ki je v zakonu navedena pod drugimi podlagami. Za ugotovitev podlage za zavarovanje je pomembno dejansko stanje, ne pa šifra na obrazcu M1, ki ga praviloma izpolni upravna delavka. Tožnica je prejemala redno mesečno plačo in od te plače poravnavala prispevke, v zvezi z revizijskimi pregledi tožena stranka k plačilnim listam ni imela pripomb. Vse prispevke in akontacijo davka je tudi za tožnico plačevala in nakazovala gospodarska družba, njena celotna plača pa je bila izkazana kot strošek družbe. Tožnica se sklicuje na odločitev prvostopnega in drugostopnega sodišča v podobnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je tožnik v delovnem razmerju, čeprav je bil poslovodja. Podatke, vpisane v obrazcih M1 in M2, mora uradna oseba preveriti in jih po potrebi tudi uradoma popraviti. Sodišče ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je štelo, da zavarovalna podlaga ni delovno razmerje, izpodbijana sodba se ne da preizkusiti, kar je kršitev postopka.

Uveljavlja povpračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je po 2. odst. 165. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) prenehanje obveznega zavarovanja.

Obvezno pa se zavarujejo tako delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije, kot po 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 v besedilu, ki je veljalo do 31.12.2001, poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi.

Tožnica zatrjuje, da je podlaga njenega obveznega zavarovanja izključno delovno razmerje, kar je v nasprotju z listinami iz upravnega spisa ter tudi v nasprotju z listinami, ki jih je predložila sama tožnica. Iz izpisa pokojninske dobe, evidentirane pri toženi stranki v matični evidenci, ki ga je predložila tožnica (priloga A6) izhaja, da je bila od 1.1.1992 do 30.9.2000 zavarovana obvezno kot "lastnik podjetja" oz. po zavarovalni podlagi za podjetnike iz 12. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ). Metodologijo za prijavo podatkov za uvedbo in vodenje matične evidence pokojninskega in invalidskega zavarovanja, evidence zdravstvenega zavarovanja ter evidence o sklenitvi delovnega razmerja, so v letu 1996 izdali skupaj Ministrstvo za delo, družino in socialnega zadeve, Ministrstvo za zdravstvo ter Statistični urad Republike Slovenije. Po metodologiji osebe, ki so same zavezanci za plačilo prispevka, kamor sodijo tudi lastniki zasebnih podjetij, ki jih osebno vodijo, same vložijo prijavo v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje. V obrazec M-1 Prijava za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje se v rubriko 16, odvisno od vrste zavarovanja, vpiše šifra, določena z metodologijo, ki je določena za označitev posamezne podlage za pokojninsko in invalidsko oz. zdravstveno zavarovanje. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je tožnica v ustrezno rubriko prijave vpisala šifro 40, ki velja za osebe, lastnike zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso zavarovani iz drugega naslova oz. podlago po 12. čl. ZPIZ. V dokaz nastanka in obstoja delovnega razmerja tožnica ni predložila nobenega dokaza, npr. pogodbe o zaposlitvi oz. sklepa o sklenitvi delovnega razmerja. Predložila tudi ni obrazcev prijave za pokojninsko zavarovanje, iz katerih bi izhajalo, da je bila prijavljena na podlagi delovnega razmerja. O zavarovalni podlagi je kot dokaz na razpolago le izpis iz matične evidence, priložen v upravnem spisu ter zapisnik o opravljeni reviziji podatkov z dne 4.12.2000 (priloga A2), podpisan po pooblaščeni osebi družbe M.-M. d.o.o., ki uvodoma navaja, da je bila tožnica od 1.1.1992 do 30.9.2000 zavarovana po podlagi s šifro 40, kar je v smislu omenjene metodologije šifra zavarovanja lastnikov zasebnih podjetij, če jih osebno vodijo in niso zavarovani iz drugega naslova.

V obdobju od 1.1.2000 do 31.12.2001, torej tudi v spornem obdobju tožničinega zavarovalnega statusa, je veljalo prvotno besedilo 2. odstavka 15. čl. ZPIZ-1, po katerem je bilo zavarovanje obvezno le v primeru, če so poslovodne osebe in družbeniki dosegli osnovo za obračun dohodnine najmanj v znesku minimalne plače. ZPIZ-1 je v 18. čl. dopuščal izvzem iz obveznega zavarovanja ob pogoju, da mesečna osnova za obračun davka iz dejavnosti ni dosegla polovice zneska minimalne plače v obdobju zadnjih šestih mesecev pred uveljavitvijo izvzema iz zavarovanja. Izvzem se prizna izključno na podlagi izrecne zahteve upravičenca in ne po uradni dolžnosti.

Ker je torej družbeništvo, združeno s poslovodenjem, podlaga za obvezno zavarovanje, tako po ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 31.12.1999, kot po novi ureditvi in ker iz vseh zbranih podatkov izhaja, da je bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje na tej podlagi, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je, kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, zahtevala dokaz o prenehanju obveznega zavarovanja tudi po podlagi iz 15. čl. ZPIZ-1, saj zakon ne določa, da bi v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje po več podlagah, zadoščalo, da preneha zavarovanje le po eni izmed več zavarovalnih podlag.

V zadevi, opr. št. Ps 304/99 oz. Psp 100/2003, na katero se pritožba sklicuje, gre za drugačno dejansko stanje. V omenjenem primeru je bil za tožnika s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dokazan obstoj delovnega razmerja, v tožničinem primeru pa je tudi po zatrjevanem prenehanju delovnega razmerja še vedno obstajala zakonita podlaga za obvezno zavarovanje, tožnica ni niti zahtevala niti dokazala izpolnitve pogojev za izvzem iz zavarovanja. V omenjenem primeru je namreč šlo za zahtevo za spremembo podlage med trajanjem zavarovanja. Povsem nekaj drugega je pravilno stališče tožene stranke, da so pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnjeni šele s prenehanjem vseh razmerij oz. statusov, ki nalagajo obvezno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončnih odločb ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 1.10.2000 dalje z ustreznimi izplačili, pritožbeno sodišče pa je neutemeljeno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stanka je zahtevala povračilo pritožbenih stroškov. Ker s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-53/00 z dne 12.6.2003 (Ur. l. RS, št. 63/2003) ter ob upoštevanju 1. odst. 154. čl. ZPP po načelu uspeha sklenilo, da stroške pritožbe trpi sama.