Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev pogodbe oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja in zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec zagrešil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožniku je očitala, da je v spornem času po različnih poslovalnicah tožene stranke o delodajalcu in o konkretnem lastniku delodajalca širil neresnice oziroma ju obrekoval, žalil odgovorno osebo družbe ter o delodajalcu oziroma njegovem poslovanju in finančnem stanju širil neresnice, s tem pa krnil ugled družbe. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati prikrajšanje pri regresu za letni dopust za leto 2012 v znesku 408,13 EUR, od tega odvesti davke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2012, ki jo je tožena stranka dala tožniku kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni: - priznati delovno dobo za čas od 14. 11. 2012 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 11. 11. 2013, razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu od 26. 11. 2012 do 28. 12. 2012, ter ga tudi prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in ostala obvezna zavarovanja, - za čas od 14. 11. 2012 do 25. 11. 2012 in od 29. 6. 2013 do 11. 11. 2013 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.600,00 EUR, odvesti davke in prispevke in nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, - za čas od 26. 11. 2012 do 28. 12. 2012 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.600,00 EUR, znižano za bruto znesek plače pri drugem delodajalcu, odvesti davke in prispevke in nato izplačati neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, - za čas od 29. 12. 2012 do 28. 6. 2013 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.600,00 EUR, znižano za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, odvesti davke in prispevke in nato izplačati neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar tožnik zahteva več (priznanje delovne dobe in prijavo v obvezna zavarovanja pri toženi stranki tudi za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, za celotno vtoževano obdobje obračun nadomestila plače v višini 3.230,73 EUR bruto, brez znižanja iz naslova denarnih nadomestil za brezposelnost ter plač pri drugem delodajalcu, glede datuma zamuda - 18. dan) se zavrne (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino 9.979,74 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več iz tega naslova (22.327,56 EUR, brez odvoda davkov in prispevkov, zakonske zamudne obresti že od dneva vložitve tožbe dalje) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati prikrajšanje pri regresu za letni dopust za leto 2012 v znesku 408,13 EUR, od tega odvesti davek, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v letu 2012, od bruto zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek 832,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka)“. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.306,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer zoper odločitev sodišča kot izhaja iz točk I, II, III, IV in V v celoti, ne pritožuje se zgolj samo glede odločitve v točki V izreka sodbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče med postopkom ni uporabilo določbe 8. člena ZPP oziroma te določbe ni uporabilo pravilno in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma izrek sodbe nima razlogov oziroma so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejstvo namreč je, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razlogov po prvi in drugi alineji 111. člena ZDR, pri čemer je glede očitka o naklepni hujši kršitvi pogodbenih in drugi obveznosti iz delovnega razmerja tožena stranka tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi navedla, da je tožnik s tem, ko je kritiziral politiko delodajalca, o delodajalcu oziroma njegovem vodstvu širil neresnice oziroma ga obrekoval, med drugim kršil 5. in 6. točko 6. člena in 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2010. Sodišče spregleda, da je bil tožnik tisti, ki je z direktorico in prokuristom hodil v tujino in z njimi skupaj potoval, kar je nenazadnje potrdil tudi sam. Tako je bil tožnik tisti, ki je o njiju kot vodstvu raznašal takšne in drugačne podrobnosti, kot je to povsem prepričljivo pojasnila A.A. in to izhaja tudi iz njenega emaila in je tako zlorabil zaupanje delodajalca, katerega je nenazadnje žalil tudi v svojih vlogah. To okoliščino sodišče povsem spregleda. Nesporno je, da so tožnikove navedbe v vlogah, ki so bile predložene sodišču le medel odraz tega, kar se je dogajalo v resnici. Tožena stranka se ne more znebiti dejstva, da je sodišče ne le napačno uporabilo 8. člen ZPP, temveč je postopalo pristransko in na podlagi vnaprejšnje odločitve. Da je temu tako, izkazuje tudi podrobno opiranje sodbe sodišča na izpovedbo priče B.B., ki pa je sama s sabo v nasprotju in že zato najmanj neverodostojna. Le-ta je pojasnila, da je tudi sama „šimfala“ šefe, kar pa po njenem ni nič negativnega, četudi že sam pojem „šimfanje“ nosi negativen prizvok. Povsem neverjetna je njena izpovedba v delu, ko trdi, da je izjavo, ki je bila med drugim podlaga za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi prepisala, ker prvotno sestavljena izjava, v kateri naj bi opisoval le to, kako sta se s tožnikom pogovarjala o krizi na splošno, naj ne bi bila dobra. Pri tem priča ni pojasnila, zakaj naj bi potem sploh pisala prvo izjavo in jo posredovala toženi stranki, ko pa pogovarjanje o krizi na splošno res ni tisto, o čemer bi bilo kakorkoli smiselno ali potrebno poročati delodajalcu. Da gre na strani B.B. za neresnično pričanje pa nadalje izhaja iz njenega pojasnjevanja v tem, da se v sodnem spisu nahaja njena druga (popravljena) izjava, da je drugo spremenjeno izjavo pisala oziroma prepisovala v prisotnosti C.C., kateri je bila sama nadrejena, da sta ona in C.C. istočasno napisali oziroma prepisali vsaka svojo drugo izjavo, ki imata enako vsebino in da se v spisu nahaja prva izjava C.C., za katero je B.B. dejala, da je bila tudi njena prva izjava tej podobna in da se spremenjena izjava C.C. in torej tista, ki sta jo pisali skupaj v spisu ne nahaja. Vestna in skrbna presoja navedenega pričanja ob analizi izjav, ki so v spisu tako pokaže, da ni bilo nikakršnega drugega pisanja izjav, saj sta prva izjava C.C. in druga domnevno popravljena izjava priče B.B., ki se nahajata v spisi po vsebini smiselno enaki, to pa zato, ker so tožnikovo vedenje vse delavke zaznale in opisale enako. V spisu sta torej obe prvi in edini izjavi, ki sta jih kadarkoli pisali C.C. in B.B.. Res pa je, da je direktorica tožene stranke potem, ko so se delavke čez tožnika pritoževale dejala, da zgolj na podlagi telefonskih pritoževanj, ne more ustrezno ukrepati in naj to, kar ji sporočajo po telefonu, napišejo. Sodišče je tudi povsem spregledalo oziroma pristransko ocenilo izpovedbo A.A., četudi je slednja povsem nepristranska priča, saj je s toženo stranko kot delodajalcem delovno razmerje prekinila. Njena izpovedba je verodostojna, iz nje pa izhaja, da je email, ki se nahaja v spisu napisala zato, ker jo je direktorica prosila, naj napiše povzetek svojega pogovora s tožnikom. Z vsebino pogovora med tožnikom in A.A. pa je direktorica tožene stranke izvedela od D.D., kateri se je priča A.A. zaupala, ker samo direktorico ni bila pristna in je torej pri D.D. iskala nasvet o tem, ali in kako naj o vsebini s pogovora s tožnikom, pri čemer je tožnika ocenila za nekorektnost do tožene stranke, obvesti direktorico tožene stranke, saj se ji vsebina tega, kar ji je razlagal tožnik, ni zdela v redu. Pojasnilo priče A.A. je sodišče nepravilno in v nasprotju z določbo 8. člena ZPP tolmačilo po svoje in v popolnoma drugem kontekstu kot izhaja iz zapisa te izjave in na zapisniku. Posledično je napačen zaključek o tem, da so neprepričljive navedbe tožene stranke o tem, da naj bi ravno zaradi izjav tožnika v obdobju 2012 prejemala vse pogostejše klice zaposlenih, ki so zahtevali pojasnila v zvezi s stanjem družbe. Sodišče pri tem seveda spregleda pojasnilo oziroma samo izpovedbo tožnika, da je do julija 2012 delo pretežno opravljal v tujini in zaradi tega delavci tožene stranke z njim niso bili pogosto in veliko v stiku. Tudi ne drži, da tožena stranka ni izkazala, kar se tožniku očita v izredni odpovedi in da priče niso potrdile svojih izjav. Tako se kot napačen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazala. Takšen zaključek sodišča je očitno v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Gornji zaključek je tudi materialnopravno zmoten. Dokazna ocena, ki jo je sodišče izvedlo v predmetni zadevi in katere ne podpira izreka sodbe, pa je po prepričanju tožene stranke posledica neupoštevanje določila 8. člena ZPP. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikova bruto plača znašala 1.600,00 EUR. Takšno bruto plačo je delavec sprejel z vsemi dodatki in nagradami, do katerih pa ni in ne more biti upravičen, če je doma in ne opravlja dela. Torej tudi, če bi bila izredna odpoved v resnici nezakonita, pa ni, bi delavcu pripadalo nadomestilo od njegove pogodbeno določene bruto plače, ki pa je v resnici višja, kot so jo imeli ostali delavci, katerih plač pa sodišče ni ugotavljalo. Enako nerazumljiva je odločitev sodišča o odškodnini, ki naj bi tožniku pripadala zaradi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik pri delodajalcu opravljal delo le štiri leta oziroma je delo opravljal eno desetino celotno potrebne delovne dobe, da je star 42 let, da je v svojem najbolj produktivnem delovnem obdobju, da je brez otrok, samski in torej brez nekih obveznosti, ki bi zanj zaradi izgube zaposlitve predstavljalo dodatne obremenitve in duševne bolečine, zaposlitev pa je našel prej kot v enem letu, torej je v primerjavi s splošnim časom čakanja na delo hitro našel zaposlitev, je odmera odškodnine v višini 6 povprečnih tožnikovih plač pretirana in ne zasleduje namena zakonodajalca. Napačna je tudi odločitev sodišča glede regresa. Delavec se regresu, s tem ko je prevzel bone, ni odpovedal, temveč je sprejel del regresa v obliki bonov in te bone tudi porabil oziroma prodal svojim strankam, tako da bi bil s ponovnim plačilom regresa neupravičeno obogaten. Napačna je tudi odmera pravdnih stroškov, saj Zakon o odvetniški tarifi ne predvideva stroškov predhodnih postopkov, temveč so sodni postopki le stroški osnovne nagrade po tar. št. 3100 in nagrado za narok po tar. št. 3102 ter materialni stroški pa po tar. št. 6002 in kilometrina.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede plačila regresa za letni dopust je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv in nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi listinami. Pritožbene očitke je mogoče razumeti kot nestrinjanje tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Podana tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni uporabilo določbe 8. člena ZPP oziroma je ni uporabilo pravilno in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni izvedlo na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Argumentacija izpodbijane sodbe je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kakor je določena v 8. členu ZPP. Pritožba dejansko graja prepričljivost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, kar pa je lahko kvečjemu pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2012. V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja drugega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev pogodbe oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja in zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je delavec zagrešil naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je tožnik storil s tem, da je v času od septembra 2012 dalje po različnih poslovalnicah tožene stranke v E. o delodajalcu in o konkretnem lastniku delodajalca širil neresnice oz., ju obrekoval, žalil odgovorno osebo družbe, češ da je nesposobna in prokurista družbe žaljivo obdolžil jemanja nedovoljenih substanc, ki naj bi bile tudi eden od razlogov za slabo poslovanje družbe, ki naj bi bila tik pred bankrotom in o delodajalcu oziroma njegovem poslovanju in finančnem stanju širil neresnice ter kritiziral politiko delodajalca, s tem pa krnil ugled družbe, s čimer je kršil 5. in 6. točko 6. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da nobena od zaslišanih prič, ki so podale pisne izjave, katere je tožena stranka priložila pisni obdolžitvi, v zaslišanjih pred sodiščem prve stopnje niso potrdile. Priče so bile opozorjene, da so dolžne govoriti resnico in bile opozorjene na posledice krive izpovedbe (drugi odstavek 238. člena ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev temelji na izpovedbah prič, ki izjav danih toženi stranki potem, ko jim je direktorica tožene stranke poslala elektronsko sporočilo (dne 19. 10. 2012), da se prekinjajo vse aktivnosti in komunikacija s tožnikom, niso potrdile. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni presojalo v skladu z metodološkim napotilom, ki izhaja iz 8. člena ZPP. Sodišče mora v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP oceniti dokazno vrednost vsakega dokaza. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič. Dokazna ocena je vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična (ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj) ter posledično povsem prepričljiva. Razloge sodišča za izpodbijano odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik za čas nezakonite odpovedi ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 1.600,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je glede višine plače upoštevalo višino, kot je razvidna iz plačilnih list (od januarja do oktobra 2012), iz katerih izhaja, da mu je bila plača obračunana v višini 1.600,00 EUR bruto, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni prejemal plače v takšni višini.

Če sodišče v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo, da se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v višini šestih povprečnih plač (9.979,74 EUR) primerna.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 ni upoštevalo, da je tožnik na račun plačila regresa za letni dopust prejel del v obliki bonov. Tožnik je podal soglasje, da se mu del regresa za letni dopust izplača v bonih, ki jih je prejel in vnovčil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).