Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodničino vnaprej zavzeto stališče glede vprašanja, ki je v tej zadevi odločilnega pomena, bi lahko vzbujalo dvom v njeno nepristranskost (nikakor pa ne tudi v nepristranskost ostalih sodnikov višjega sodišča, ki se o tem vprašanju niso vnaprej izrekli).
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se zahtevi za izločitev sodnice A. A. ugodi. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka se zavrne.
Predsednik Višjega sodišča v Celju je zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev višjih sodnikov A. A. in ...
Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik in navaja, da je med pravdnima strankama pred leti tekel spor zaradi plačila odškodnine, vendar ne sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče tožnici B. B. nista dosodili zamudnih obresti. Višje sodišče pa je v sklepu z dne 2.4.2003, s katerim je zavrnilo predlog za popravo sodbe, zavzelo stališče, da so bile takratni tožnici dosojene tudi obresti. Tako stališče predstavlja izvajanje sodne oblasti na nedopusten način, saj pravnomočnih sodb ni dopustno spreminjati, tudi ne za razlago. Vprašanje, ali so bile takratni tožnici dosojene obresti, se je aktualiziralo v tej pravdi, ko zahteva tožnik vrnitev preveč plačanih zneskov iz naslova zamudnih obresti. V konkretnem primeru predstavlja stališče višjega sodišča, ki ga je zavzelo v sklepu z dne 2.4.2003, napotilo sodišču prve stopnje, kako naj razsodi v zadevi. Zaradi takega, v naprej izraženega stališča predsednice senata Višjega sodišča v Celju, njen senat v tej zadevi ne bi smel odločati.
Pritožba je delno utemeljena.
V tej zadevi je bistveno vprašanje, ali so bile tudi od zneska 200.000 SIT B. B. (sedanji toženki) dosojene zamudne obresti. Do tega vprašanja se je sodnica A. A. opredelila v sklepu z dne 2.4.2003, ko je (povsem po nepotrebnem) zapisala, da "ni dvoma, da so bile tudi od zneska 200.000 SIT dosojene zamudne obresti, saj v obrestnem delu prvostopna sodba ni bila spremenjena, v prvostopni sodbi pa so bile dosojene zamudne obresti od negmotne škode". To njeno (vnaprej zavzeto) stališče glede vprašanja, ki je v tej zadevi odločilnega pomena (tožnik zahteva vrnitev obresti, ki jih je plačal toženki na podlagi sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 9.2.1995, Cp 800/94, pri čemer zatrjuje, da mu s to sodbo ni bila naložena tudi obveznost plačila obresti), bi lahko vzbujalo dvom v nepristranskost sodnice A. A., nikakor pa ne tudi v nepristranskost ostalih sodnikov Višjega sodišča v Celju (ki se o tem vprašanju niso v naprej izrekli). Zato je vrhovno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je tožnikovi zahtevi za izločitev sodnice A. A. ugodilo (6. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep predsednika višjega sodišča. Ostali sodniki se namreč niso opredeljevali do vprašanja, ali so bile s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 9.2.1995 B. B. dosojene tudi zamudne obresti.
Ker je tožnik s pritožbo uspel le v manjšem delu, je pritožbeno sodišče zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).