Jedro

Za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika po določilih ZOR mora biti izpolnjen pogoj, da je bilo to dejanje storjeno v škodo upnika. Nadaljnji pogoj pa je, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom ali če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno pravno dejanje, to znano ali moglo biti znano.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje: zavrnilo ugovor tožene stranke zoper svoj sklep opr.št. Pg 40/2001 z dne 1.3.2001 o izdani začasni odredbi s popravkom z dne 6.3.2001; razsodilo, da sta kupoprodajni pogodbi z dne 21.3.2000, ki sta ju sklenila J.S., kot prodajalka in K. d.d., kot kupec, in katerih predmet je solastniški delež do 1/2 na parc.št. 33/2, vl.št. 188 k.o. S. in na parc. št. 22/1, vl.št. 64 k.o. S., ter nepremičnine, ki so tam naštete, brez učinka proti tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh izročiti tožeči stranki primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice do 1/2 na zgoraj omenjenih parcelah in lastninske pravice na tam naštetih nepremičninah, na ime dolžnice J.S., ker bo sicer listino nadomestila ta sodba. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.167.462,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v istem roku pa tudi stranski intervenientki v znesku 22.315,50 SIT.

Proti sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev, ter uveljavljala povrnitev stroškov postopka.

V pritožbi zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti dolžnici J.S.. Izhajalo je le iz kontnih kartic, izjave o priznanju dolga z dne 21.3.2001 s strani dolžnice same in iz njene izpovedi o historiatu terjatve, čeprav le-ta ni podprta z ustreznimi listinskimi dokazi. Terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini 36.476.073,67 SIT je zgolj hipotetična, saj ne izhaja niti iz konto kartic, iz omenjenih "posojil" pa izhaja le znesek v višini 8.500.800,80 SIT. Težo je sodišče poklonilo tudi zelo dvomljivi izpovedi dolžnice J.S. in njeni pripoznavi dolga, za katerega je sama povedala, da gre za pripoznavo brez preverjanja in zgolj na pamet. Sodišče pa se v tej zvezi sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z medsebojnim pobotanjem terjatev dolžnika in tožeče stranke in te možnosti ni zanikala niti sama tožeča stranka. Vendar je to dejstvo, da je J.S. upnica v stečajnem postopku, upoštevalo sodišče samo v obrazložitvi, kjer pojasnjuje, zakaj je dopustilo njeno intervencijo na strani tožeče stranke. J.S. je svojo terjatev do stečajnega dolžnika (tožnika) prijavila v znesku 40.786.037,30 SIT, kot je to razvidno iz seznama prijavljenih terjatev stečajnega upravitelja pod zap. št. 58. Sodišče torej sploh ni ocenjevalo zatrjevane možnosti pobotanja glede na 117. čl. ZPPSL in s tem tudi dejstvo prenehanja morebitne terjatve upnika nasproti dolžnici na podlagi 336. čl. ZOR. Povedano pa velja tudi za samo oškodovanje upnika (tožnika), ki mora biti de facto storjeno v škodo upnika in z gotovostjo izkazano. Sodišče je to dejstvo štelo za dokazano na podlagi zakonske domneve iz 2. odst 280. čl. ZOR. Ob tem je pri ocenjevanju premoženjskega stanja dolžnice v celoti sledilo le njeni izpovedbi. Na spornost njenih izpovedovanj kaže tudi njen članek, ki je bil objavljen dne 4.2.2002 v dnevniku Finance (ki ga tožena stranka tudi prilaga pritožbi), iz katerega je mogoče razbrati, da kot lastnica tožeče stranke javno obljublja visoko poplačilo upnikov in da prek svojega podjetja T. dobro in uspešno posluje. Pravilno ugotovljeno premoženjsko stanje dolžnice pa je glede na določilo 280. čl. ZOR bistveno, saj je dejanje dolžnice izpodbojno le, če je zaradi odsvojitve predmetnih nepremičnin dolžnica bistveno zmanjšala svoje premoženje tako, da zaradi tega njena preostala sredstva ne zadoščajo za izpolnitev upnikove terjatve. Med premoženje dolžnice sodišče napr. ni štelo terjatve dolžnice v znesku 40.786.037,67 SIT, katero je tudi prijavila v stečajnem postopku tožnika.

Sicer pa je tožena stranka tudi dokazovala neoškodovalni položaj tožnika, saj je ves čas opozarjala, da izpodbijano pravno dejanje objektivno ni prav v ničemer poslabšalo občega upniškega položaja tožnika v času sklenitve izpodbijanega posla. Dolžnica je sama izpovedala, da je s spornimi posli reševala položaj tožeče stranke. S svojim osebnim premoženjem je osebno prevzela obveznosti tožeče stranke in jo tako razbremenila obstoječih obveznosti v sorazmerno enaki višini do tožene stranke. S tem je le koristila tožniku. Iz stečajnega spisa pa tudi izhaja, da prevzete terjatve dolžnica in tudi ne tožena stranka, nista uveljavljali v stečajnem postopku. Ravnanje tožeče stranke pa tudi ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja, saj je bila z istočasno sklenjenima pogodbama o pristopu k dolgu, na kateri se sklicujeta tudi izpodbijani kupoprodajni pogodbi, izrecno seznanjena s celotnim poslom in je celo sopodpisala pogodbi o pristopu k dolgu. Tretji bistveni element izpodbijanja je v konkretnem primeru dolozni namen dolžnice, katerega pa v času sklenitve izpodbijanih poslov (ne kdaj kasneje), ni bilo. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Kar se tiče obstoja terjatve tožeče stranke do J.S. v znesku 36.476.073,67 SIT, je tožena stranka do zaključka obravnavanja na prvi stopnji zatrjevala le, da je ta terjatev hipotetična, da ne izhaja niti iz predloženih konto kartic in da je verjetno zastarana; vse dodatne trditve v zvezi s tem, ki jih sedaj tožena stranka niza v pritožbi (da naj bi iz naslova J.S. danih posojil izhajal le znesek 8.500.800,80 SIT; da je odločitev glede zapadlosti oprta na eno samo pogodbo o kratkoročnem kreditu in da sta izpoved J.S. in pripoznava dolga dvomljiva), predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj niso izpolnjeni v 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navedeni pogoji. Poleg tega pa ne drži trditev pritožnice, da terjatev tožeče stranke do J.S. ne izhaja niti iz konto kartic, ampak ravno nasprotno, seštevek zneskov po predloženih konto karticah predstavlja ravno znesek 36.476.073,67 SIT. Tožeča stranka je svoji vlogi z dne 22.3.2001 (odgovor na ugovor) primeroma priložila izpiske iz žiro računa tožeče stranke na tam navedene datume, pri čemer je pojasnila, datumsko in zneskovno, katera nakazila se nanašajo na J.S., pa tudi, na katero postavko v konto kartici se nanašajo (kot kredit oz. posojilo J.S.). Ob tem pa je sodišče prve stopnje v tem delu natančno povzelo izpovedbo J.S., ki je pojasnila, da si je denar za plačilo kupnine za poslovne prostore v višini približno 600.000 DEM izposodila od tožeče stranke in je iz tega naslova bila pokrita približno polovica kupnine ter da doslej tožeči stranki iz tega naslova ni vrnila ničesar. Glede izjave o priznanju dolga z dne 21.3.2001 pa je imenovana povedala, da je znesek, ki je zapisan v tej izjavi tudi preverila po lastnih evidencah in da je šlo za njen osebni dolg do tožeče stranke. Upoštevaje vse navedeno, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do J.S. v uveljavljeni višini.

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju premoženjskega stanja dolžnice v celoti sledilo le njeni izpovedbi; na njeno spornost ne bi mogel kazati zgolj članek, objavljen dne 4.2.2002 v časopisu, ki ga citira pritožba in v katerem je navedeno, da J.S. kot lastnica tožeče stranke javno obljublja visoko poplačilo upnikov in da prek svojega podjetja T. dobro posluje, ker je treba ta članek razumeti v kontekstu okoliščin, v katerih se je znašla dolžnica, ker je bil zoper njo sprožen kazenski postopek, po drugi strani pa pritožba niti konkretneje ne izpodbija ugotovitev o dolžničinem premoženjskem stanju, katero po oceni sodišča prve stopnje ne omogoča poplačila terjatve tožeče stranke (da je bila v času sklepanja spornih pogodb dolžnica lastnica vikenda v vrednosti med 100.000 in 150.000 DEM in da sedaj to ni več ter da je vrednost družbe T., v kateri ima 70 %-ni delež toliko, kot znaša osnovni kapital te družbe). Eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da je mogoče izpodbijati pravno dejanje po določilih v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je, da je izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnika (1. odst. 280. čl. ZOR), nadaljnji pogoj pa, da je dolžnik ob razpolaganju (odplačnem, za kar gre tudi v konkretnem primeru), vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, ali (prav: in) če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano. Pravni dejanji, ki ju v tej pravdi izpodbija tožeča stranka, sta sklenitev dveh prodajnih pogodb z dne 21.3.2000, s katerima je J.S. v tožbi navedene nepremičnine prodala toženi stranki. Vprašljivo pa je, ali so bila ta razpolaganja J.S. res storjena v škodo tožeče stranke oz. njenega pravnega prednika, ravno tako pa je vprašljiv najmanj obstoj vednosti dolžnice J.S., da bo s temi dejanji škodila tožeči stranki kot upniku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi vprašanji zaključilo, da je J.S. pri sklepanju spornih pogodb vedela, da s tem škoduje tožeči stranki, ker je ugotovilo, da je imenovana vodila vse posle pri tožeči stranki do začetka stečaja in ji je bilo zato dejansko stanje glede terjatve tožeče stranke zagotovo znano ter da se je pri slednji zadolževala kot fizična oseba. Vendar pa ni sodišče v zvezi s tem ocenilo dejstva, ki ga je tudi ugotovilo, in sicer, da sta tožena stranka in J.S. istega dne, kot sta bili sklenjeni izpodbijani prodajni pogodbi, sklenili tudi pogodbo, s katero je imenovana prevzela dolg pravnega prednika tožeče stranke in da je bilo v spornih prodajnih pogodbah dogovorjeno, da se cena, ki bi jo morala plačati tožena stranka kot kupec, pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke do J.S. po pogodbi o prevzemu dolga. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2001, v kateri celo sama priznava, da se je sporna prodaja nepremičnin izvedla zgolj zato, da bi se tožena stranka (delno) poplačala za svoje terjatve do družbe F.. Na te okoliščine se očitno nanaša tudi izpovedba J.S., da je s sklenitvijo spornih pogodb reševala tožečo stranko. In če je temu tako, potem dejansko ne bi bilo mogoče reči, da sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v škodo tožeče stranke kot upnika (ker bi ju bilo treba tolmačiti skozi sklenjeno pogodbo o prevzemu dolga), ravno tako pa tudi ne, da je dolžnica ob razpolaganju vedela, da z izpodbijanima pravnima dejanjema škoduje tožeči stranki.

Ker pa o tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP). Če pa bo tudi po izvedenem ponovljenem postopku sodišče prve stopnje mnenja, da sta očitani dejanji izpodbojni, bo moralo tudi odgovoriti na trditve tožene stranke, da obstoja terjatve tožeče stranke ni preverjalo v luči nasprotne terjatve J.S. do upnika (tožeče stranke). V zvezi s tem je obrazložitev v izpodbijani sodbi dejansko nekoliko preohlapna, saj jo sodišče prve stopnje omenja le v povezavi z dovoljeno intervencijo J.S. na strani tožeče stranke, pri čemer je v zvezi s tem navedlo le, da je imenovana upnica v stečajnem postopku nad tožečo stranko.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.