Jedro

Razlaga 6. člena ZNISESČP, da je za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve, ni nemogoč pogoj. Zakon po taki razlagi namreč pridobitelju ne nalaga konkretnega oziroma uspešnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč le, da na ustrezen način zagotovi podatke o prenosu terjatve.

Po oceni sodišča je imela Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP tudi legitimen interes, da že zaradi predvidljivosti obsega svoje obveznosti določi prekluziven rok za evidentiranje pridobitve terjatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog zavrne. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka 24. 12. 2015 vložila zahtevo za verifikacijo deviznih vlog št. … in ..., katerih imetnik na dan 31. 12. 1991 je bil A. B.. Predložila je kopijo darilne pogodbe št. OPU-IP 53/09 z dne 17. 4. 2009 (v nadaljevanju darilna pogodba), sklenjene med tožečo stranko in C. D. kot obdarjencema in A. B. kot darovalcem (v nadaljevanju darovalec), iz katere izhaja, da darovalec tožeči stranki v deležu ½ podarja predmetni devizni vlogi. Tožena stranka je na podlagi podatkov, ki jih je poslala tožeča stranka, ter podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno z 9. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da tožeča stranka pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana ni evidentirana kot lastnica predmetne devizne vloge, temveč je kot lastnik naveden prvotni imetnik, darilna pogodba pa ni bila evidentirana pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo). Tožena stranka je v skladu s četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožečo stranko seznanila z navedenimi ugotovitvami in jo pozvala na predložitev dokazila o evidentiranju ali poskusu evidentiranja darilne pogodbe. V odgovoru je tožeča stranka navedla, da darilne pogodbe ni evidentirala, ker Glavna podružnica Sarajevo ni obstajala, Skrbništvo pa evidentiranja pravnih poslov ni izvajalo. Tožeča stranka je odgovoru priložila tudi kopijo vseh strani predmetnih deviznih knjižic. Po ponovnem pozivu je tožeča stranka predložila dopis Skrbništva z dne 28. 8. 2018, iz katerega izhaja, da se je tožeča stranka z zahtevo za evidentiranje darilne pogodbe dne 26. 8. 2018 obrnila na Skrbništvo, vendar evidentiranje ni mogoče, ker Glavna podružnica Sarajevo ne obstaja, Skrbništvo pa evidentiranja pravnih poslov ne izvaja. Ker tožeča stranka ni predložila dokazila o evidentiranju prenosa predmetne devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla pri Glavni podružnici Sarajevo v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, niti je v zakonskem roku ni poskušala evidentirati, je tožena stranka zahtevo zavrnila.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka postavila pravno in dejansko nemogoč pogoj evidentiranja pravnega posla, čeprav takšnega instítuta ne poznata niti slovensko, niti bosansko pravo. Skrbništvo že samo zatrjuje, da evidentiranja pravnega posla ne pozna, tega ne dela in za to ni pristojno. Zato je treba šteti, da je tožeča stranka Banko obvestila. Dodaja, da ji premoženja ni treba pravno formalno prijavljati banki, saj ga je pridobila na podlagi zakona, kar je enako, kot če bi ga na podlagi sklepa o dedovanju. Republiki Sloveniji je bila s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi) naloženo, da bosanskim državljanom omogoči enako obravnavo kot slovenskim državljanom in ji mora zato priznati zakonsko in ustavno varovano pravico do premoženja. Tožena stranka je postavila nemogoč in nezakonit pogoj, ki ga imenuje evidentiranje, s čimer je kršila Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju Konvencija), sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi ter temeljna načela slovenskega prava. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati neizplačani stari devizni vlogi. Zahtevala je tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Z javnim pozivom za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog so bili potencialni upravičenci jasno in pravočasno seznanjeni v Uradnem listu Republike Slovenije in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine in Hrvaške ter tudi na spletni strani tožene stranke. Tožeča stranka se je na Skrbništvo obrnila v avgustu 2018, tako da je imela možnost takšen dopis pridobiti tudi pred zakonskim rokom za evidentiranje, česar pa ni storila. Zanika, da je v konkretnem primeru kršila temeljna načela slovenskega prava, saj je odločila na podlagi in v skladu z določili ZNISESČP, katerih ustreznost je v celoti potrdilo tudi ESČP. Obveznost evidentiranja pravnega posla izhaja iz zakona, pri čemer bi zadoščala že pravočasna aktivnost s strani vlagatelja (poslana priporočena pošiljka Glavni podružnici). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodatno navaja, da je Republika Slovenija dolžna spoštovati sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi, ki pa jo s takšno razlago ZNISESČP krši. ESČP je v Zadevi Ališić in drugi jasno zapisalo, da se Republika Slovenija svoje obveznosti izplačila starih deviznih vlog ne more razbremeniti s sklicevanjem na formalne pogoje, ki bosanskim varčevalcem ne dajejo dejanske možnosti za poplačilo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Neizplačane stare devizne vloge so na podlagi prvega odstavka 2. člena ZNISESČP tiste terjatve fizičnih oseb do Glavne podružnice Sarajevo oziroma Zagreb, ki so jih imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka), ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.

7. Na podlagi prvega in drugega odstavka 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba oziroma pravna oseba po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena zakona. Zahtevo za verifikacijo pa je na podlagi tretjega odstavka 6. člena zakona upravičena uveljavljati tudi fizična oseba, ki je na podlagi veljavnega pravnega posla pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona, če je pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. 8. Navedene zakonske določbe urejajo položaj, ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi veljavnega pravnega posla. V takem primeru je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP ni bila upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

9. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka s prvotnim imetnikom sklenila veljaven pravni posel – darilno pogodbo z dne 17. 4. 2009, na podlagi katere je pridobila predmetni devizni vlogi. Nesporno je tudi, da tožeča stranka do dne 1. 12. 2015 pri Glavni podružnici Sarajevo ni evidentirala pridobitve terjatve iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog na podlagi darilne pogodbe. Sporno pa je, ali je zaradi zamude roka za evidentiranje pridobitve terjatve tožeča stranka izgubila pravico uveljavljanja svoje terjatve v postopku verifikacije deviznih vlog.

10. V obrazložitvi predloga ZNISESČP v parlamentarnem postopku (EVA 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015) se Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj zakona glede te določbe sklicuje na splošna pravila obligacijskega prava, po kateri mora odstopnik terjatve obvestiti dolžnika o njenem prenosu, in na bančno prakso, po kateri banka v primeru spremembe lastništva hranilne vloge to spremembo evidentira v svoji bazi podatkov, novemu lastniku pa izda hranilno knjižico ali drug dokument, s katerim dokazuje lastništvo. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi določb ZNISESČP tudi legitimen interes, da se prepriča o verodostojnosti pridobitve terjatve, se seznani z identiteto novih upnikov in si zagotovi predvidljivost obsega svoje obveznosti. Način, na katerega je to storila oziroma skušala storiti, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj tudi tožbene navedbe v tem pogledu ne presegajo trditve, da evidentiranje dejansko ni bilo mogoče. 11. Kot prav tako izhaja iz navedenega predloga ZNISESČP, Republiki Sloveniji v času sprejemanja tega zakona ni bilo znano, kdo oziroma kako upravlja s podatki o imetnikih deviznih računov Glavne podružnice Sarajevo. Očitno pa je tožena stranka predvidela možnost, da evidentiranje pri Skrbništvu ne bi bilo mogoče oziroma da Glavna podružnica Sarajevo ne obstaja več. Po neprerekanih navedbah tožene stranke so bili namreč na njeni spletni strani objavljeni odgovori na pogosto zastavljena vprašanja, tudi o možnosti, da Glavna podružnica Sarajevo ne bi evidentirala pridobitve terjatve. Za tak primer je bilo navedeno, da zadošča, da vlagatelj priloži dokazilo o poslani priporočeni poštni pošiljki z dokazili o pridobitvi terjatve. Tožena stranka je po presoji sodišča na ta način morebitne stranke v postopku vnaprej obvestila, kakšna bo v takem primeru njena razlaga zakonske ureditve.

12. Taka razlaga 6. člena ZNISESČP, da je namreč za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve, tudi po presoji sodišča ni nemogoč pogoj. Zakon po taki razlagi namreč pridobitelju ne nalaga konkretnega oziroma uspešnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč le, da na ustrezen način zagotovi podatke o prenosu terjatve. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da nadaljnja usoda teh podatkov ni predmet pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko, temveč med banko oziroma Skrbništvom in Republiko Slovenijo, ki je, kot je bilo obrazloženo, te podatke bila upravičena zahtevati. Da bi bila izpodbijana odločba posledica drugačne razlage tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, tožeča stranka niti ne navaja. Navedbe tožeče stranke, da gre za nemogoč pogoj, so iz navedenih razlogov neutemeljene.

13. Po oceni sodišča je imela Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP tudi legitimen interes, da že zaradi predvidljivosti obsega svoje obveznosti določi prekluziven rok za evidentiranje pridobitve terjatve. Sodišče ugotavlja, da je ZNISESČP pričel veljati 4. 7. 2015, kar pomeni, da je imela tožeča stranka, ki je bila takrat glede na lastne navedbe že imetnica predmetne devizne vloge, od uveljavitve ZNISESČP do 1. 12. 2015 na razpolago skoraj pet mesecev za to, da pošlje dokazila o pridobitvi terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na naslov Glavne podružnice Sarajevo oziroma Skrbništva. Tožena stranka navaja, da je, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter dveh časopisih, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je naveden tudi pogoj, da mora fizična oseba, ki je terjatev pridobila na podlagi pravnega posla, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Sarajevo. Kot že rečeno, so bila na spletni strani tožene stranke objavljena tudi navodila za primer, da Glavna podružnica Sarajevo ne bi evidentirala pridobitve terjatve. Tožeča stranka je tako imela ustrezne možnosti, da se pravočasno seznani s zakonskimi pogoji za uspešno verifikacijo devizne vloge ter opravi potrebno evidentiranje devizne vloge do 1. 12. 2015. Ker je to evidentiranje pomenilo le enkratno priporočeno pošiljko dokazil o pridobitvi terjatve na objavljeni naslov, je šlo po presoji sodišča za enostavno opravilo, ki ga je vsekakor in brez težav mogoče opraviti v petih mesecih.

14. Zakonski pogoj evidentiranja pridobitve terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge ni v neskladju s stališčem ESČP v Zadevi Ališić in drugi. V Zadevi Ališić in drugi je bila Republika Slovenija dolžna izvršiti citirano sodbo na podlagi 46. člena Konvencije. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov.

15. Položaj tožeče stranke se bistveno razlikuje od položaja pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi, ki so bili izvorni imetniki deviznih vlog. V obravnavanem primeru je tožeča stranka pridobila terjatev od prvotnega imetnika stare devizne vloge na podlagi pravnega posla. Povsem razumljivo, logično in v skladu s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi je, da mora praviloma oseba, ki je na tak način pridobila terjatev iz naslova hranilne vloge, o prenosu terjatve obvestiti banko, da se bo lahko banka s tem sploh seznanila in nato spremembo lastništva devizne vloge ustrezno evidentirala v bazi podatkov, novemu imetniku pa izdala novo devizno knjižico. V tem primeru namreč Republika Slovenija samo prevzema izpolnitev obveznosti banke, zato je primerno in utemeljeno, da morajo biti spremembe lastništva ustrezno evidentirane pri banki.1 Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP pa se ima, kot že rečeno, pravico na verodostojen način prepričati o upravičencih in o višini obveznosti, kar zagotavlja evidentiranje pridobitve terjatve pri Glavni podružnici Sarajevo. Položaj tožeče stranke po ZNISESČP se torej od položaja ostalih imetnikov neizplačnih starih deviznih vlog razlikuje le toliko, kot to izhaja iz drugačnega dejanskega položaja, namreč načina pridobitve devizne vloge. Breme, ki iz tega izhaja za tožečo stranko, po presoji sodišča ni pretežko, saj je evidentiranje, kot je sodišče že pojasnilo, relativno enostavno opravilo. Poleg tega takšna ureditev primerljivih situacij izhaja tudi iz splošnih načel obligacijskega prava, ko mora upnik dolžnika obvestiti o prenosu terjatve (419. člen OZ). Ureditev je zato po presoji sodišča skladna s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi.

16. Sodišče zato, glede na zgoraj navedene razloge, ocenjuje, da pogoj evidentiranja pridobitve terjatve ne predstavlja pretiranega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS in 1. členu 1. protokola h Konvenciji. Določitev obveznosti evidentiranja zasleduje legitimen cilj (pregled nad vlagatelji in višino terjatev), časovno obdobje, v katerem je bilo evidentiranje oziroma poizkus le-tega mogoče opraviti, pa zadošča ob vlagateljevi minimalni aktivnosti.

17. Glede na nesporno dejstvo, da tožeča stranka pridobitve terjatve na podlagi darilne pogodbe ni evidentirala pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Skrbništvu pred 1. 12. 2015, je tožena stranka zahtevo za verifikacijo starih deviznih vlog skladno z tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP utemeljeno zavrnila. Poskus evidentiranja v avgustu 2018 je nerelevanten, saj zakon jasno določa, da mora biti pridobitev terjatve evidentirana do 1. 12. 2015. 18. Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

19. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da je bila sklenjena veljavna darilna pogodba ter da pridobljene terjatve na njeni podlagi tožeča stranka ni evidentirala pri Banki do 1. 12. 2015), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. Dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka, se nanašajo na nesporna dejstva: da je bila sklenjena darilna pogodba (predložena Pogodba) in da je poskušala evidentirati pridobitev terjatve (potrdilo Skrbništva).

1 Glej tudi obrazložitev k 6. členu ZNISESČP v Predlogu ZNISESČP, EVA 2015-1611-0074.