Jedro

Glede na to, da predmetno vozilo tri leta po sklenitvi pogodbe ni bilo prijavljeno v promet, je toženka pravilno zaključila, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je toženka odločila, da se tožniku odvzame pravica do pridobljenih sredstev, dodeljena v odločbi, št. 35433-16/2011-2 O z dne 9. 12. 2011 (1. točka izreka), da mora tožnik v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe vrniti že izplačana sredstva v višini 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2011 do dneva vračila (2. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku, na podlagi njegove popolne vloge, izdana odločba o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, št. 35433-16/2011-2 O z dne 9. 12. 2011 (v nadaljevanju: odločba o pravici do finančne spodbude), za naložbo v nakup novega baterijskega električnega vozila, kategorije L7e, z nič emisijami CO2 na izpustu in minimalnim dosegom na baterije 40 km (SHANGHAI JMSTAR MOTORCYCLE CO LTD - CARMEL FROGGY, v nadaljevanju: predmetno vozilo). V skladu z odločbo o pravici do finančne spodbude je tožnik 12. 12. 2011 s toženko sklenil tudi pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude za to naložbo, št. 35433-16/2011 P (v nadaljevanju: pogodba). Toženka mu je 23. 12. 2011 na bančni račun izplačala spodbudo v višini 3.000,00 EUR. Po tem, ko ga je 26. 11. 2015 pozvala k predložitvi kopije prometnega dovoljenja za predmetno vozilo, je tožnik predložil potrdilo Upravne enote Koper, št. 021-23/2015-185 z dne 9. 12. 2015 (v nadaljevanju: potrdilo), iz katerega izhaja, da je bilo predmetno vozilo registrirano od 18. 11. 2011 (prva registracija) do 18. 11. 2012. Tožnik je v dopisu z dne 18. 12. 2015 pojasnil, da poslano potrdilo dokazuje njegovo trajno lastništvo nad vozilom in izpolnjevanje zahtev iz pogodbe ter nadomešča prometno dovoljenje, saj slednjega nima oziroma ga ne potrebuje, ker vozila ne uporablja na javnih cestah.

3. Toženka navaja določbe javnega poziva 8SUB-EVOB11 Nepovratne finančne spodbude občanom za baterijska električna vozila (Uradni list RS, št. 79/11, v nadaljevanju: javni poziv), in sicer se pri utemeljitvi odločitve sklicuje na določbe prvega odstavka 1. točke ter prvega, desetega in šestnajstega odstavka 2. točke javnega poziva, ter na določbe, vsebovane v 4. členu pogodbe. Glede na to, da predmetno vozilo ni bilo tri leta po sklenitvi pogodbe prijavljeno v promet in da tako prejeta sredstva niso bila namensko porabljena, tožnik namreč vozila, ker ni bilo registrirano, očitno ni uporabljal za namen vožnje, kar je bil namen javnega poziva (nakup okolju prijaznejšega električnega vozila za cestni promet, ki bo zamenjalo vozilo na neobnovljiv vir energije in tako pripomoglo k zmanjševanju porabe fosilnih goriv emisij CO2, kot potrjuje tudi Program za spodbujanje nakupa baterijskih električnih vozil v obdobju 2011-2013, ki ga je sprejela Vlada dne 29. 9. 2011 in ki je podlaga javnemu pozivu), tožnik ni upravičen do pridobljenih sredstev in se mu ta odvzamejo. Prvi odstavek 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) namreč določa, da pravico do pridobljenih sredstev toženka z odločbo odvzame, med drugim, če upravičenec pridobljenih sredstev deloma ali v celoti ne uporabi za določen namen. Na podlagi tretjega odstavka istega člena ZVO-1 ter v skladu z določbami javnega poziva in 4. člena pogodbe mora tako tožnik po pravnomočnosti izpodbijane odločbe v 15 dneh toženki na njen račun vrniti dne 23. 11. 2011 izplačana sredstva v višini 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2011 do dneva vračila.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je bilo v odločbi o pravici do finančne spodbude zapisano, da se odločba šteje kot poziv k podpisu priložene pogodbe, na katerega se tožnik mora odzvati v 15 dneh, sicer se bo štelo, da je vlogo za pridobitev finančne spodbude umaknil. Tako je 12. 12. 2011 sklenil pogodbo s toženko, ki mu je 23. 12. 2011 tudi izplačala spodbudo v višini 3.000,00 EUR. Po pozivu toženke je predložil potrdilo, iz katerega izhaja, da je bilo predmetno vozilo registrirano od 18. 11. 2011 do 18. 11. 2012 ter da je bil tožnik njegov lastnik do 16. 11. 2015. Toženka je izpodbijano odločbo izdala, ker je ugotovila, da predmetno vozilo ni bilo tri leta po sklenitvi pogodbe prijavljeno v promet in tako sredstva niso bila namensko porabljena, to je, da se vozilo ni uporabljajo za namen vožnje v cestnem prometu. Navedeni razlogi niso utemeljeni. Pogoj treh let prijave vozila v promet ni vsebovan ne v odločbi o pravici do finančne spodbude ne v pogodbi. V obeh toženka kot pogoj izrecno navaja samo nakup ustreznega vozila in triletno lastništvo, kar je tožnik izpolnil. Prejeta sredstva je namensko porabil tako, da je kupil električno vozilo, ki je bilo registrirano od 18. 11. 2011 do 18. 11. 2012, v lasti pa ga je imel do 16. 11. 2015, torej najmanj tri leta.

5. Kot nadaljuje tožnik v tožbi, to, da predmetno vozilo od 18. 11. 2012 dalje ni bilo več registrirano, ne pomeni, da se ni uporabljalo, saj ga je tožnik uporabljal na zasebnih površinah, kjer prometnega dovoljenja ne potrebuje. Pogoj triletne registracije in pogoj, da se mora vozilo uporabljati za prevoz na javnih cestah, v odločbi o pravici do finančne spodbude in pogodbi nista izrecno navedena. Tožnik z navedenimi pogoji ni bil ter niti ni mogel biti seznanjen, kaj šele, da bi z njimi soglašal. Pogodbena določila se uporabljajo, kot se glasijo. V skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika je, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (kot je bila v obravnavanem primeru s strani toženke), nejasna določila treba razlagati v korist druge stranke. Tožnik ni bil opozorjen na posledice v primeru neizpolnjevanja omenjenih pogojev. V izpodbijani odločbi se toženka sklicuje na določbe javnega poziva, Programa za spodbujanje nakupa električnih vozil v obdobju od 2011-2013, ZVO-1 in Splošne pogoje poslovanja Eko sklada, ki pa jih tožnik ni kršil, saj jih z nobenim aktom ni sprejel oziroma z njimi soglašal. Splošni pogoji ali določbe drugih aktov namreč ne veljajo, če se nasprotni pogodbenik z njihovo uporabo izrecno ne strinja (tako npr. sodba v zadevi I Cpg 1458/2013 z dne 9. 10. 2014). Tožnik predlaga, da sodišče po izvedenih dokazih (pri čemer kot dokaze v tožbi navaja izpodbijano odločbo, odločbo o pravici do finančne spodbude, pogodbo, potrdilo ter navedeno sodbo) razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Glede na tožbene navedbe poudarja, da javni poziv, na katerega je tožnik vložil vlogo, že v 1. točki jasno določa, da so njegov predmet nepovratne finančne spodbude za nakup novih okolju prijaznejših baterijskih električnih vozil za cestni promet. Zakon o motornih vozilih (v nadaljevanju: ZMV) je jasen glede pojma vozila v cestnem prometu, in sicer v 26. členu določa, da morajo biti vozila za udeležbo v cestnem prometu registrirana in morajo imeti veljavno prometno dovoljenje. Predmet finančne spodbude po javnem pozivu je tako lahko le vozilo, namenjeno vožnji v cestnem prometu (to pa mora biti registrirano in imeti veljavno prometno dovoljenje). Takšno vozilo mora najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe ostati v lasti prejemnika sredstev. Sicer je ta dolžan prejeta sredstva vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar izhaja tudi iz odločbe o pravici do finančne spodbude ter pogodbe. Določbe javnega poziva, odločbe o pravici do finančne spodbude ter pogodbe so jasne, in sicer se vračilo prejete spodbude zahteva izključno v primeru njihove kršitve, le-ta pa očitno izhaja iz predloženega potrdila in pojasnila tožnika, ki sam izrecno pove, da vozila ni uporabljal za cestni promet, kar je bil namen javnega poziva. Sicer toženka tudi ne bi zahtevala registracije, ampak zgolj lastništvo vozila. Tožnik je prvo registracijo vozila očitno opravil zgolj zaradi pridobitve finančne spodbude. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa v plačilo naloži stroške toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pa tudi v postopku njene izdaje ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, ki jih je toženka navedla v utemeljitev odločitve (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) in jih zato ponovno ne navaja. Glede tožbenih ugovorov pa sodi, da podlage za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ne dajejo.

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da so bila sredstva, katerih odvzem in vračilo sta predmet izpodbijane odločbe, tožniku dodeljena na podlagi njegove vloge na javni poziv. Javni poziv je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 79 z dne 7. 10. 2011, kar pomeni, da se je tožnik z vsebino določb javnega poziva v celoti lahko seznanil. Kot je razvidno iz predloženih spisov zadeve, je tožnik v svoji lastnoročno podpisani vlogi na javni poziv (ki jo je poslal 25. 11. 2011, toženka pa jo je prejela 28. 11. 2011) podal tudi izjavo o sprejemanju pogojev, s katero pod kazensko in materialno odgovornostjo med drugim izjavlja, da je oziroma bo naložba izvedena skladno s pogoji javnega poziva in ostalimi veljavnimi predpisi. Tožnik je torej sam izrecno sprejel tudi pogoje javnega poziva. Ne le v javnem pozivu (šestnajsti odstavek 2. točke), ampak tudi v odločbi o pravici do finančne spodbude (deveti odstavek obrazložitve) in v pogodbi (3. in 4. člen), pa je bil tožnik tudi seznanjen, da ima toženka pravico kadarkoli pregledati dokumentacijo ali na drug način preveriti izvedbo naložbe, ki je predmet sofinanciranja, ter da bo v primeru izvedbe naložbe v nasprotju z veljavnimi predpisi, naknadne ugotovitve o neizpolnjevanju pogojev iz javnega poziva (vključno s predčasno odtujitvijo vozila v nasprotju s pogoji javnega poziva) ali nenamenske porabe sredstev, toženki dolžan vrniti vsa dodeljena sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema finančne spodbude do dneva vračila. Glede na navedeno se tožnik ne more sklicevati, da ni bil seznanjen z določbami oziroma pogoji javnega poziva ter s posledicami v primeru neizpolnjevanja pogojev iz javnega poziva, odločbe o pravici do finančne spodbude in pogodbe.

10. Javni poziv v prvem odstavku 1. točke določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude občanom za nakup novih okolju prijaznejših baterijskih električnih vozil, ki vključujejo nova baterijska električna vozila in nova priključna (plug-in) hibridna vozila (z motorjem z notranjim izgorevanjem in z baterijo) za cestni promet. Iz prvega odstavka 2. točke javnega poziva izhaja, da so predmet spodbujanja nova vozila, ki so registrirana v Republiki Sloveniji in izpolnjujejo pogoje, določene v eni od v nadaljevanju navedenih alinej. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče, da mora takšno vozilo, torej vozilo (ki izpolnjuje pogoje) za cestni promet in je registrirano v Republiki Sloveniji, glede na deseti odstavek 2. točke javnega poziva najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe ostati v lasti prejemnika finančne spodbude. Na takšno stališče jasno kaže tudi nadaljevanje desetega odstavka 2. točke javnega poziva, iz katerega izhaja, da se v primeru odjave vozila iz prometa (to je spremembe iz registriranega v drug status) zaradi višje sile tek triletnega roka pretrga in se nadaljuje z dnem ponovne prijave v promet, pri čemer mora biti prejemnik nepovratne finančne spodbude še vedno lastnik oziroma v primeru finančnega zakupa zakupnik.

11. V konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožniku odločba o pravici do finančne spodbude izdana 9. 12. 2011, da je pogodbo sklenil 12. 12. 2011, da so mu bila sredstva iz naslova finančne spodbude v višini 3.000,00 EUR izplačana 23. 12. 2011 ter da je bilo predmetno vozilo registrirano le od 18. 11. 2011 do 18. 11. 2012. Po tem datumu glede na določbe 26. člena tedaj veljavnega ZMV, kot pojasni že toženka, to ni bilo več vozilo, ustrezno za cestni promet. Tožnik torej ni imel najmanj tri leta po sklenitvi pogodbe v lasti takšnega vozila, kot je lahko predmet spodbude po določbah javnega poziva. Zato je pravilen zaključek toženke, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena. To pa glede na določbe šestnajstega odstavka 2. točke javnega poziva in 4. člena pogodbe vzpostavlja obveznost tožnika, da vrne prejeta sredstva, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva njihovega prejema do dneva vračila. Zato je toženka utemeljeno na podlagi 146.h člena ZVO-1 izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da se tožniku odvzame pravica do pridobljenih sredstev in mu naložila njihovo vračilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku, ki je skladen z določbo tretjega odstavka 146.h člena ZVO-1. 12. Ker iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev in novih dokazov (prim. 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede listin, ki jih je v tožbi navedel kot dokaze, sodišče pripominja, da izpodbijana odločba pomeni v tem upravnem sporu presojani upravni akt. Sodna praksa je relevantna za ugotavljanje vsebine prave in kot taka ni predmet dokazovanja. Odločba o pravici do nepovratne finančne spodbude, pogodba in potrdilo so bili pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), pri čemer za odločitev ključne ugotovitve (glej 11. točko te obrazložitve) niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.