Jedro

ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v tretji točki prvega odstavka 318. člena, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Navedena torej morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila ob upoštevanju pogodbenih določil ter določil Obligacijskega zakonika (OZ) potrebna za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanih računov. Vprašanje, ali je tožeča stranka tudi dokazala, da je upravičena do zneska v vtoževani višini, je vprašanje izkazanosti oziroma utemeljenosti zahtevka po višini, ne pa sklepčnosti tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi: »I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 6.678,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 dalje do plačila.

II. V presežku do vtoževanih 15.805,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice od 2. 12. 2021 do 26. 12. 2021 se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 31,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.«

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 565,74 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki znesek 15.805,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2. 12. 2021 do 26. 12. 2021 je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Vztraja pri ugovoru nesklepčnosti tožbe glede višine zahtevka oziroma zaračunanih cen električne energije. Te se razlikujejo od pogodbeno zagotovljene cene v 5. členu Pogodbe št. P/10300245 o prodaji in nakupu električne energije z dne 16. 5. 2017 (v nadaljevanju Pogodbe). Tožeča stranka višje cene ni z ničemer utemeljila, saj ni podala nobenih trditev o pogojih za spremembo cene v smislu določila drugega odstavka 5. člena Pogodbe niti predložila obvestila o spremembi cene ali cenika za leto 2021. Tožena stranka pri tem poudarja, da je trditveno in dokazno breme glede višjih cen od pogodbeno dogovorjenih v celoti na tožeči stranki. Zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je plačala predhodno izdane račune, soglašala s spremembo cen v letu 2021, tožena stranka nasprotuje, saj ob odsotnosti kakršnihkoli navedb o cenah po predhodno plačanih računih, sodišče niti ne more vedeti kakšne so bile te cene in ali so bile iste kot v vtoževanih računih, ki pa nenazadnje vsebujejo tudi različne cene električne energije v posameznih mesecih. Sodišče tako po mnenju tožene stranke ni imelo nobene materialno pravne podlage, da bi ugodilo tožbenemu zahtevku za višjo ceno od pogodbeno dogovorjene. Ker pa tožeča stranka svojega zahtevka ni obrazložila niti po pogodbeno dogovorjenih cenah, tožena stranka meni, da tožbenemu zahtevku niti delno ni mogoče ugoditi. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja:

6. V obravnavanem sporu tožeča stranka kot prevzemnik terjatve dobavitelja električne energije, ki jo je toženi stranki na podlagi Pogodbe dobavljala družba A. d.o.o. (odstopnik terjatve) zahteva plačilo računov za dobavljeno električno energijo v obdobju od julija do novembra 2021 v skupnem znesku 15.805,92 EUR. Sporna med pravdnima strankama je bila zaračunana cena električne energije.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo zneska glavnice 15.805,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 do plačila, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 2. 12. 2021 do 26. 12. 2021 pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklicujoč se na določila Pogodbe glede dogovorjene cene električne energije in na dejstvo, da je tožena stranka vso porabljeno in dobavljeno električno energijo do junija 2021 poravnala ter prejetim računom do predmetnega postopka ni ugovarjala, je štelo, da se je tožena stranka s spremembo cene električne energije v letu 2021 strinjala in jo je dolžna v celoti poravnati.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru nesklepčnosti tožbe. ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v tretji točki prvega odstavka 318. člena, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Navedena torej morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila ob upoštevanju pogodbenih določil ter določil Obligacijskega zakonika (OZ) potrebna za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanih računov. Pojasnila je svojo aktivno legitimacijo in temelj obveznosti, glede višine obveznosti pa zadošča, da je, sklicujoč se na predložene listinske dokaze (izdani računi, Pogodba, Tarifni sistem elektro prodaje A. d.o.o.), določno opredelila višino tožbenega zahtevka. Vprašanje, ali je tožeča stranka tudi dokazala, da je upravičena do zneska v vtoževani višini, je vprašanje izkazanosti oziroma utemeljenosti zahtevka po višini, ne pa sklepčnosti tožbe.

9. Pravno podlago odgovornosti za plačilo električne energije predstavlja Pogodba iz katere izvirajo prenesene in vtoževane terjatve. Pogodbeni stranki sta v prvem odstavku 5. člena Pogodbe določili cenik električne energije za posamezne tarife (cena VT 0,065000 EUR/kWh, cena MT 0,043000 EUR/kWh) in obdobje zagotovljenih cen od 16. 5. 2017 do 31. 12. 2018. Dalje sta se v drugem odstavku 5. člena dogovorili, da bo prodajalec kupcu zaračunaval dobavljeno električno energijo in ostale storitve po cenah iz cenika, ki je sestavni del te pogodbe. V primeru spremembe cen za električno energijo in dodatnih storitev bo prodajalec kupca ustrezno obvestil, skladno s splošnimi pogoji. Stranki sta soglasni, da pisno obvestilo o spremembi cen velja kot aneks k pogodbi in je pravno zavezujoče, v kolikor kupec ne ravna skladno s splošnimi pogoji. V tretjem odstavku 5. člena je določeno, da je cena dobavljene električne energije določena v EUR/kWh in ne vključuje dela cene za uporabo omrežja, davka na dodano vrednost in trošarine, ter drugih dajatev določenih s strani države RS. Dodatne storitve se obračunavajo skladno s tarifnim sistemom.

10. Trditveno in dokazno breme glede cene zaračunanih dobav električne energije je na tožeči stranki. Glede na to, da se cene električne energije na vtoževanih računih razlikujejo od pogodbeno določenih cen, bi morala tožeča stranka dokazati, da je v spornem obdobju prišlo do spremembe cene na način, kot je bilo to predvideno s Pogodbo (drugi odstavek 5. člena). Pritožnica ima prav, da tožeča stranka višjih cen od teh, ki izhajajo iz prvega odstavka 5. člena Pogodbe, ni izkazala, saj ni podala nobenih trditev o pogojih za spremembo cene v smislu določila drugega odstavka 5. člena Pogodbe, niti predložila cenika za leto 2021 (ali pretekla leta), niti obvestila prodajalca o spremembi cene. Tožeča stranka tudi ni trdila ali izkazala (npr. s predložitvijo predhodno plačanih računov), po kakšni ceni so se vršile in plačevale dobave pred julijem 2021. Ob odsotnosti kakršnikoli navedb in dokazov o cenah po predhodno plačanih računih, z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s plačilom predhodno izdanih računov, konkludentno soglašala s spremembo oziroma zvišanjem cen v letu 2021, ni mogoče soglašati.

11. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede spremenjenih cen dobav elektrike oziroma, da je bil odstopnik terjatve upravičen v spornem obdobju od julija do novembra 2021 obračunati porabljeno električno energijo po ceni, kot izhaja iz vtoževanih računov.

12. Je pa po presoji sodišča druge stopnje tožeča stranka izkazala utemeljenost zahtevka v višini pogodbeno dogovorjene cene električne energije (prvi odstavek 5. člena Pogodbe), zaradi česar je njen zahtevek delno utemeljen. Upoštevaje neprerekano količino porabljene električne energije v posameznem mesecu (tč. 3 dopolnitve tožbe in priloženi računi A6 - A8), neprerekano in izkazano pavšalno premijo za kritje odstopanj (priloga A5 in računi A6 – A8), trošarino v višini 0,003050 EUR kWh (92. člen Zakona o trošarinah) in pogodbeno dogovorjeno ceno 0,065000 EUR/kWh za VT in 0,043000 EUR/kWh za MT (prvi odstavek 5. člena pogodbe) znaša obveznost tožene stranke za mesec julij 2021 1.342,33 EUR, za mesec avgust 2021 1.563,31 EUR, za mesec september 2021 1.796,66 EUR, za mesec oktober 2021 1.561,36 EUR in za mesec november 2021 414,80 EUR. Skupaj je tako dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 6.678,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve predloga za izvršbo 27. 12. 2021 dalje do plačila (299. člen OZ). V presežku do vtoževanih 15.805,92 EUR pa tožbeni zahtevek ni izkazan po višini, zato je v tem delu neutemeljen.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 6.678,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 dalje do plačila, v presežku do vtoževanih 15.805,92 EUR (za 9.127,46 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, o katerih je sodišče druge stopnje odločilo skladno z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP na podlagi delnega uspeha pravdnih strank v postopku. Skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST – 1) se tožeči stranki prizna 500 točk za tožbo (tar. št. 19 OT), 10 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV na odvetniško storitev (112,20 točk) ter 469,00 EUR sodne takse za redni postopek (tar. št. 1111 ZST – 1) in 220,40 EUR izvršilnih stroškov. Upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, priznani stroški tožeče stranke skupaj znašajo 1.062,72 EUR.

15. Toženi stranki je sodišče priznalo 500 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19 OT), 10 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT), 500 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja Lenart – Murska Sobota – Lenart (6. člen OT), 22 % DDV na odvetniško storitev (239,80 točk), 34,40 EUR kilometrine na relaciji Lenart – Murska Sobota – Lenart, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR vse skupaj znaša 832,28 EUR.

16. Upoštevaje 42,25% uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji in 57,75 % uspeh tožene stranke, je po medsebojnem pobotu priznanih stroškov tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 31,65 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno z OT in ZST – 1 se toženi stranki prizna 625 točk za pritožbo (tar. št. 22 OT), 12,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV na odvetniško storitev (140,25 točk) ter 513,00 EUR sodne takse za pritožbo (tar. št. 1121 ZST – 1), kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR, skupaj znaša 979,65 EUR. Glede na 57,75 % pritožbeni uspeh je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 565,74 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

18. Tožeča stranka krije sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj zgolj s pritrjevanjem zaključkom sodišča prve stopnje ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje in nastali stroški niso bili potrebni v smislu določila 155. člena ZPP.