Jedro

Tožnik je vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke (Okrajnega sodišča v A) z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva.

Izrek

1. Zadevi pod opr. št. U 1846/2002 in U 486/2001 se združita. Vodilni spis je U 486/2001. 2. Tožba z dne 22. 2. 2001 se zavrže. 3. Tožba z dne 27. 9. 2002 se zavrže. 4. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnik se je z vlogo, imenovano kot Pritožba zaradi dela in zavlačevanja prevzema tožbe na Okrajnem sodišču v A, obrnil dne 22. 2. 2001 na Upravno sodišče Republike Slovenije ter navajal, da je pri toženi stranki vložil tožbo za zmanjšanje oziroma ukinitev preživnine, dokler se njegov socialni problem ne reši. Po zahtevanih dopolnitvah vloge je tožnik le-to označil kot tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice do sodnega varstva. V tožbi navaja, da tožena stranka njegove tožbe na zmanjšanje oziroma ukinitev preživnine, ki jo je prejela in vpisala pod opr. št. R 118/2000, ni hotela obravnavati, temveč mu je dne 6. 12. 2000 le sporočila, da mu v zvezi z navedeno tožbo ne bo več odgovarjala. Takšno ravnanje tožene stranke je po mnenju tožnika napačno, saj je imela tožena stranka vse podatke, da bi lahko tožbo obravnavala. Tožnik v tožbi smiselno zatrjuje, da je bilo s tem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva ter sodišču predlaga, naj ukrene, kar je potrebno, da bo "tožba speljana" oziroma njegova zadeva obravnavana.

Z vlogo z dne 27. 9. 2002 imenovano "upravna tožba" pa se je tožnik obrnil na Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevi odločanja tožene stranke v postopku izvršbe zaradi poplačila tožnikovih preživninskih obveznosti. V tožbi navaja, da se je "na vse pritožil", vendar brez uspeha, čeprav so vsi seznanjeni z njegovo socialno situacijo. Dalje navaja, da je podal tudi predlog za ustavitev izvršbe glede preživnine, ki pa je bil tudi zavrnjen. Tožbi prilaga listine, s katerimi izkazuje, da preživninskih in drugih obveznosti ni mogel izpolnjevati, ter predlaga, naj sodišče ugodi njegovemu zahtevku za začasno ustavitev preživnine.

K točki 1.: Sodišče je zadevi po navedenih tožbah združilo v enotno obravnavo, ker se obe nanašata na isti stranki v sporu, in smiselno na isti predmet spora, to je ravnanje oziroma odločanje tožene stranke v zvezi z tožnikovo obveznostjo plačevanja preživnine v korist nedoletnih otrok (1. odstavek 41. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K točki 2.: Hkrati s tožbo z dne 27. 9. 2002 je tožnik poslal sodišču tudi fotokopijo sklepa Višjega sodišča v B z dne 12. 12. 2001, iz katerega je razvidno, da pred Okrajnim sodiščem v B teče pravda med tožnikom in mld. AA in BB zaradi znižanja preživnine. V zvezi s tem podatkom je sodišče vpogledalo pravdni spis Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 37/2002 in ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo na zmanjšanje in začasno ukinitev preživnine zoper CC kot zakonito zastopnico AA in BB neposredno pri navedenem Okrajnem sodišču v B dne 18. 1. 2001. Iz sodnega spisa R 118/2000, ki ga je poslala sodišču tožena stranka, je razvidno, da je tožnik vložil dne 25. 9. 2000 pri toženi stranki tožbo zaradi "prevelike" preživnine oziroma za zmanjšanje preživnine, ter da tožba sicer obsega dovolj podatkov, da bi bilo možno iz nje ugotoviti, katere vrste sodno varstvo in zoper katere stranke tožnik uveljavlja. Dalje je iz navedenega spisa razvidno, da je tožena stranka tožnika 12. 10. 2000 obvestila, da njegove vloge, naslovljene kot tožbo, ni mogoče obravnavati kot tožbo, ker je preveč nepopolna. Ker se je tožnik v zvezi s tem odgovorom obrnil z laično pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, le-to pa je pritožbo odstopilo toženi stranki, mu je le-ta z dopisom z dne 6. 11. 2000 sporočila, da je iz priloženih listin razvidno, da je v letu 1999 tekla pravda za znižanje preživnine za AA in BB, da pa sodišču ni znano, kako se je zadeva končala, če se je. Sodišče je tožnika tudi obvestilo, da ponovno tožbo lahko vloži pri Okrajnem sodišču v B, tožba pa mora biti sestavljena v taki obliki, kot je bila prejšnja.

Iz navedenih okoliščin je mogoče sklepati, da je tožnik vložil tožbo na znižanje preživnine pri krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v B na podlagi obvestila tožene stranke z dne 6. 11. 2000. Ker je na podlagi tožbe, vložene dne 18. 1. 2001, stekel pred pristojnim sodiščem sodni postopek, je po navedenem očitno, da z ravnanjem tožene stranke, ki ga tožnik v tožbi uveljavlja kot kršitev njegove pravice dostopa do sodišča, v to pravico ni bilo poseženo, saj je ob vložitvi tukaj obravnavane tožbe, to je dne 22. 2. 2001, že stekel ustrezni sodni postopek pred krajevno pristojnim sodiščem. Zato je bilo treba tožbo z dne 22. 2. 2001 zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

K točki 3.: Tožnik s tožbo z dne 27. 9. 2002 uveljavlja pri tem sodišču sodno varstvo zoper nenatančno definirane odločbe tožene stranke v zadevi sodne izvršbe v poplačilo preživnine. Tožbo je moralo sodišče zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kajti Upravno sodišče Republike Slovenije ni inštančni organ sodiščem splošne pristojnosti, kar pomeni, da sodnih odločb, ki jih izdajo sodišča splošne pristojnosti (med katere spada tudi tožena stranka), ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti v tem sporu uveljavljati varstva katerekoli ustavne pravice, razen pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije do sodnega varstva. Tožnik pa v tožbi ne uveljavlja, da bi mu bilo sodno varstvo v njegovi izvršilni zadevi odrečeno. Zgolj dejstvo, da tožnik z odločitvami tožene stranke oziroma odločitvijo Višjega sodišča ni zadovoljen, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje navedene ustavne pravice v upravnem sporu.

K točki 4.: Tožnik je v zvezi z obema tožbama zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Glede na to, da iz listin sodnega spisa, ki jih je tožbama predložil, nedvoumno izhaja, da bi s plačilom sodnih taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik oziroma, glede na dolžnost preživljanja, njegova otroka. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 14. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 do Uradni list RS, št. 93/01).