Jedro

Za terjatev iz notarskega zapisa, ki ni neposredno izvršljiv, je treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok. Okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok, so zlasti gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili, te značilnosti pa so lastne le neposredno izvršljivim notarskim zapisom, in ne notarskim zapisom nasploh. Neposredno izvršljiv notarski zapis zaradi dolžnikovega pristanka na neposredno izvršljivost predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 498,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.860,29 EUR, ker je pritrdilo ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki notarskih zapisov, ki niso neposredno izvršljivi, ne smatra za javne listine, temveč jih šteje za običajne pravne posle oziroma zasebne listine. Ne strinja se z razlogi sodišča, zakaj za terjatev, ki je ugotovljena v obliki notarskega zapisa, ne velja desetletni zastaralni rok. Opozarja na neupravičeno neenako obravnavo upnikov oziroma terjatev iz notarskih zapisov, ki so oziroma ki niso neposredno izvršljivi, če bi zanje uporabili različna zastaralna roka. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 75/2006 in II Ips 858/2006. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da je za terjatev iz tu obravnavanega notarskega zapisa treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), saj ne gre za neposredno izvršljiv notarski zapis, ki bi predstavljal izvršilni naslov. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je tudi notarski zapis, ki ni neposredno izvršljiv, javna listina v smislu 3. člena ZN, in se od notarskih zapisov, ki imajo naravo neposredne izvršljivosti, razlikuje le po tem, da ni opremljen s klavzulo o neposredni izvršljivosti, toda pravilnost tega pritožnikovega stališča ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

6. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah(1), na kateri se sklicuje pritožnik, zavzelo stališče, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v 10-letnem zastaralnem roku (356. člen OZ), s čimer je zapolnilo prekrito pravno praznino neurejenega vprašanja o zastaranju terjatev iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov. Na uporabo zakonske analogije z določbo 379. člena ZOR/356. člena OZ je napotilo zaradi posebne pravne narave neposredno izvršljivih notarskih zapisov. Okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok, so zlasti gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili, te značilnosti pa so lastne le neposredno izvršljivim notarskim zapisom, in ne notarskim zapisom nasploh. Neposredno izvršljiv notarski zapis zaradi dolžnikovega pristanka na neposredno izvršljivost predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo. Zaradi tega in posledično zaradi sorodnosti s pravnomočno sodbo(2) in sodno poravnavo(3), je Vrhovno sodišče odločilo, da se za terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov, uporablja enak, daljši (desetletni) zastaralni rok. Iz obrazložitev odločb Vrhovnega sodišča je razvidno, da ravno neposredna izvršljivost daje notarskemu zapisu naravo, enakovredno naravi sodne poravnave, zaradi česar je mogoče samo za zastaranje terjatev, ugotovljenih v neposredno izvršljivih notarskih zapisih, po analogiji uporabiti določbo 356. člena OZ.

7. Nepravilen je pritožnikov zaključek, da bi morala biti upnik terjatve, ugotovljene v notarskem zapisu, ki ni neposredno izvršljiv, in upnik terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, v enakem položaju. Na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa lahko upnik zahteva prisilno izvršitev terjatve, ki je v njem ugotovljena; na podlagi notarskega zapisa, ki ni neposredno izvršljiv, pa mora upnik vložiti tožbo in izvršilni naslov šele pridobiti. V primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa dolžnik že ob podpisu soglaša z njegovo neposredno izvršljivostjo, upnik pa takoj ob zapadlosti lahko predlaga sodno izvršitev. V izvršilnem postopku se ugovori dolžnika ne upoštevajo oziroma postopek ne preide v pravdanje na sodišču, kjer bi moral upnik obstoj terjatve še dokazovati. Iz navedenega izhaja, da upnika iz navedenih primerov nista in ne moreta biti v enakem položaju; prednost drugega je predvsem časovna, saj v primeru neizpolnitve sledi zgolj še sodna izvršba, razlog za drugačno obravnavanje pa je ravno v klavzuli o neposredni izvršljivosti, s katero notarski zapis dobi novo pravno naravo, ki utemeljuje takšno razlikovanje.

8. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške. Toženi stranko so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 388,80 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 498,74 EUR, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti tožnik, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 5. 2008, opr. št. II Ips 75/2006, in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 3. 2009, opr. št II Ips 858/2006. (2) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 7. 2013, opr. št. II Cp 327/2013. (3) Res je, da notarski zapis z učinkom neposredne izvršljivosti ni odločba niti poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, vendar pa ima številne stične točke s sodno poravnavo. Kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve, vprašanje iztožljivosti, enako kot pri poravnavi, ne more biti več aktualno, oba se lahko izpodbijata le zaradi napak volje. Glej sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 5. 2008, opr. št. II Ips 75/2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 3. 2009, opr. št II Ips 858/2006.