Jedro

V luči pomena ustne obravnave bi moral upravni organ na prvi stopnji na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in strankam omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavijo. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena. Navedeno pomeni, da bi moral tudi prodajalec kmetijskega zemljišča ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, izjavo po 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ o tem, komu želi prodati zemljišča, podati na ustni obravnavi potem, ko je seznanjen z ugotovitvijo organa o prednostnem vrstnem redu predkupnih upravičencev in o tem, med katerimi predkupnimi upravičenci glede na vrstni red iz 23. člena ZKZ lahko opravi izbiro.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ormož št. 330-513/2020-12 z dne 16. 10. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Zahtevek A. A. ter B. B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo št. 330-513/2020-12 z dne 16. 10. 2020 je Upravna enota Ormož (v nadaljevanju: upravna enota) odobrila pravni posel, ki so ga z izjavo o sprejemu ponudbe sklenili C. C., in D. D., kot prodajalca ter E. E., kot kupec, katerega predmet je kmetijsko zemljišče s parc. št. 254/4 - del, k.o. ..., za kupnino (skupaj s stavbnim zemljiščem s parc. št. 254/4 - del in 627/10, obe k.o. ...) v znesku 175.000,00 EUR (1. točka izreka). Pravne posle, ki so jih z izjavami o sprejemu ponudbe z C. C. ter D. D. kot prodajalcema sklenili A. A., B. B., F. F., G. G. ter H. H., je upravna enota zavrnila (2., 3. in 4. točka izreka). Zahtevo za odobritev pravnega posla, katerega predmet sta stavbni zemljišči s parc. št. 454/4 - del in 627/10, obe k.o. ..., je zavrgla (5. točka izreka) in ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da so bile v roku vložene štiri vloge za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, ki so jih podali E. E., A. A. in B. B., F. F. in G. G. ter H. H. Predmet odobritve pravnega posla je nakup nepremičnin s parc. št. 254/4 in 627/10, obe k.o. ..., ki sta v solasti C. C. in D. D., in sicer za skupno ceno 175.000,00 EUR.

3. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Ormož izhaja, da je del nepremičnine s parc. št. 254/4, k.o. ..., opredeljen kot kmetijsko zemljišče, njen del ter nepremičnina s parc. št. 627/10, k.o. ..., pa predstavljata stavbno zemljišče, o odobritvi prodaje katerega upravni organ ne odloča. 4. V nadaljevanju obrazložitve upravna enota citira določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), ki predstavljajo podlago za odločitev ter pojasnjuje, da je bil za dne 10. 9. 2020 razpisan narok ustne obravnave, ki sta se ga udeležila med drugim tudi tožnika. Na naroku so bile stranke seznanjene z namenom obravnave, to je z izpolnjevanjem pogojev po 23. členu ZKZ glede uveljavljanja predkupne pravice pri nakupu zemljišča. V nadaljevanju obrazložitve upravna enota pojasnjuje potek ustne obravnave in izjave, ki so jih na njej podale stranke. Pojasnjuje, da je bila pooblaščenka prodajalcev, ki na ustni obravnavi osebno sicer nista bila prisotna, pozvana, naj prodajalca v 15-ih dneh podata izjavo o tem, komu želita v primeru izenačenosti kupcev prodati nepremičnine.

5. Glede E. E. upravna enota ugotavlja, da se po 24. členu ZKZ šteje za kmeta – fizično osebo, in da izpolnjuje pogoj za nakup kmetijskega zemljišča kot drug kmet po 23. členu ZKZ. Za drugega kmeta šteje po ugotovitvi upravne enote tudi F. F., ki se skupaj s svojo ženo, G. G., poteguje za nakup zemljišč. Kot kmeta izpolnjujeta pogoje tudi A. A. in B. B. Iz priloženih dokazil v postopku pa ni razvidno, da bi omenjena iz kmetijske dejavnosti pridobivala pomemben del dohodka in da bi bila za opravljanje kmetijske dejavnosti tudi ustrezno usposobljena, zaradi česar ju ni mogoče šteti za kmeta kot fizični osebi. Glede H. H, upravna enota ugotavlja, da ta pri nakupu zemljišč prednostnega upravičenja niti ni uveljavljala.

6. E. E. kot tudi F. F. kmetijska dejavnost predstavlja poglavitni vir za preživljanje in s tem glavno dejavnost v smislu tretjega odstavka 23. člena ZKZ. E. E. in F. F. sta v register kmetijskih gospodarstev vpisana kot nosilca kmetij, kar pomeni, da zemljišča tudi sama obdelujeta. E. E. ter zakonca F. F. in G. G. tako izpolnjujejo pogoje po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ, kar pomeni, da je upravni organ pri odločanju vezan na določilo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ in mora pri odobritvi pravnega posla upoštevati izbiro prodajalca.

7. Prodajalca, C. C. in D. D., sta upravnemu organu dne 5. 10. 2020 poslala pisno izjavo, v kateri sta zapisala, da sta se med enakovrednima kupcema soglasno odločila za E. E. Kot zaključuje upravna enota, je bil tako pri odobritvi pravnega posla upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.

8. Zoper navedeno odločitev sta pritožbo vložila tožnika ter H. H., obe pritožbi pa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: ministrstvo) z odločbo št. 33008-273/2020/5 z dne 9. 2. 2021 zavrnilo. Po mnenju ministrstva so pritožbeni očitki neutemeljeni.

9. Glede pritožbenega očitka, da pritožniki niso imeli možnosti izjaviti se o izbiri prodajalcev oziroma o tem, da želita prodajalca nepremičnino prodati E. E., ministrstvo pojasnjuje, da je organ na prvi stopnji skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) upošteval načelo zaslišanja strank in opravil ustno obravnavo. Kot navaja ministrstvo, je izjava prodajalcev o izbiri kupca, ki jo je organ na prvi stopnji prejel po izvedeni ustni obravnavi, izključno v domeni prodajalcev in kakršnakoli izjava neizbranih kupcev na izbiro prodajalcev ne more imeti vpliva. Kljub navedenemu je ministrstvo z namenom, da se izogne morebitnim očitkom glede kršenja postopka, dne 25. 1. 2021 pritožnikom z dopisom dalo možnost izjave v zvezi izbiro prodajalcev. V dopisu so bili pritožniki po pooblaščencu opozorjeni na posledice, če se v roku na navedeni dopis ne bodo odzvali. Dopis je bil pooblaščencu pritožnikov vročen dne 26. 1. 2021, kar pomeni, da je 5-dnevni rok za odgovor na poziv potekel dne 2. 2. 2021, do dne izdaje odločbe ministrstva pa pritožniki na dopis niso odgovorili.

_Tožbene navedbe_

10. Zoper odločitev, izdano na prvi stopnji sta tožnika vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navajata, da je organ na prvi stopnji s tem, ko ju ni seznanil s svojimi ugotovitvami, kršil temeljno načelo zaslišanja stranke, vsebovano v 9. členu ZUP, ki določa, da mora organ, preden izda odločbo, dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, oziroma da mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi. V stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti zaslišanje prič (takšna pa je tudi obravnavana zadeva), mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo.

11. Po mnenju tožnikov je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, vsebovano v 8. členu ZUP, po katerem je v postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Navedeno se lahko opravi le na podlagi opravljene ustne obravnave, zaslišanja zainteresiranih oseb, izvedbe predlaganih dokazov in s seznanitvijo pritožnikov z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, na katere lahko pritožniki podajo svoje pripombe. Ker upravni organ po mnenju tožnikov ni ravnal v skladu s citiranimi zakonskimi določbami, so bila bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar je treba izpodbijano odločbo po njunem mnenju odpraviti.

12. Tožnika organu na prvi stopnji očitata tudi, da v postopku ni ugotavljal zmožnosti prednostnih upravičencev financirati nakup zemljišč, ki so predmet odobritve. Kot navajata, je namreč v obravnavanem primeru podan sum izigravanja kmetijske zakonodaje, saj kot prednostni upravičenec nastopa E. E., ki kupuje za drugega, to je za A. A., ki ji namerava kupljene nepremičnine kasneje prodati, sam pa volje za nakup nepremičnin ni izkazal. Navedeno po njunem mnenju potrjuje tudi ara, ki sta jo prodajalca prejela od A. A. in višina katastrskega dohodka E. E., ki mu nakupa nepremičnin ne omogoča, drugih virov, potrebnih za nakup, pa E. E. po mnenju tožnikov tudi ni izkazal. Okoliščine zadeve tako kažejo na to, da gre v obravnavani zadevi za simulirani pravni posel, ki je ničen, česar pa organa v postopku nista ugotavljala.

13. Glede na obrazloženo tožnika sodišču predlagata, da tožbi ugodi in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-273/2020/5 z dne 9. 2. 2021 odpravi, odločbo Upravne enote Ormož št. 330-513/2020-12 z dne 16. 10. 2020 pa razveljavi in vrne zadevo Upravni enoti Ormož v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

14. Toženka v odgovoru na tožbo navedbe tožnikov zavrača kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvah obeh upravnih odločb, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Navedbe strank z interesom v odgovoru na tožbo_

15. Na tožbo je odgovoril tudi E. E. kot stranka z interesom v postopku, ki zanika očitke tožnikov, da zemljišča kupuje za drugega. Pojasnjuje, da je pred upravno enoto podal izjavo, da sprejema ponudbo za nakup zemljišča v svojem imenu. V postopku je predložil dohodninsko napoved, s katero je izkazal, da se večinoma preživlja iz kmetijske dejavnosti, upravna enota pa ni dolžna ugotavljati, ali ima kupec zadosti dohodkov za nakup zemljišč. Kot še navaja, je bilo treba pri odločitvi v obravnavani zadevi treba upoštevati voljo prodajalcev, ki sta v postopka izjavila, da želita, da se zemljišče proda njemu.

16. A. A. in B. B. kot stranki z interesom v odgovoru na tožbo opozarjata na to, da predlagata tožnika odpravo drugostopne odločbe, ki pa je v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati. Glede predlagane razveljavitve prvostopne odločbe pa ugotavljata, da tak tožbeni zahtevek ni v skladu z določbo 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ki razveljavitve upravnega akta ne predvideva. V kolikor sodišče tožbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ne bo zavrglo, stranki z interesom sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Kot pojasnjujeta, je bil namreč v postopku na prvi stopnji opravljen narok ustne obravnave, ki sta se ga udeležila tudi tožnika. Na naroku sta imela možnost navesti vsa za odločitev relevantna dejstva in predlagati dokaze. Ministrstvo jima je vročilo tudi izjavo prodajalcev o izbiri kupca, na katero pa nista odgovorila. Zato so njuni očitki o kršitvah pravil postopka, tako kot tudi preostali tožbeni očitki, neutemeljeni.

17. C. C., D. D. ter H. H. na tožbo niso odgovorili.

_Nadaljnje navedbe tožnikov v postopku_

18. V pripravljalnih vlogah, prejetih dne 22. 6. 2021 ter dne 2. 2. 2022, tožnika vztrajata pri svojih navedbah, poudarjata pa tudi, da sta prodajalca na strani nepremičninske agencije ponovno začela objavljati oglase za prodajo nepremičnin, kar po njunem mnenju potrjuje njune dosedanje navedbe, da gre v obravnavani zadevi za ničen posel, o čemer predlagata, da se na naroku zasliši t.i. slamnatega kupca, oba prodajalca ter tožnika. Predlagata še, da sodišče pozove nepremičninsko agencijo za dostavo listin, ki so podlaga za objavo na njeni spletni strani.

_Sodna presoja_ **K točki I izreka:**

19. Tožba je utemeljena.

20. Med strankami v postopku je sporno vprašanje zakonitosti postopanja upravnega organa na prvi stopnji pri izdaji izpodbijane odločbe, s katero je bil odobren pravni posel za nakup kmetijskega zemljišča, ki je bil sklenjen med C. C. ter D. D. kot prodajalcema ter E. E. kot kupcem.

21. Med strankami v postopku ni sporno, da se je za nakup celote zemljišč s stanovanjsko stavbo, vključno z delom zemljišča s parc. št. 254/4, k.o. ... (po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko), potegovalo več zainteresiranih kupcev (strank z interesom v tem postopku), in da so bili po kriterijih za določitev prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev ob enakih pogojih na isto mesto uvrščeni tako E. E. kot tudi F. F. in G. G. (tožnika v tem upravnem sporu), ki po ugotovitvi upravnega organa vsi predstavljajo druge kmete (4. točka prvega odstavka 23. člena ZJZ), katerim kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost (1. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ), in ki zemljišča tudi sami obdelujejo (2. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Ker se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, pravica do nakupa določi tako, da se upošteva izbiro prodajalca (3. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ), je upravna enota na podlagi pisne izjave prodajalcev z dne 3. 10. 2020, odobrila le pravni posel, ki ga je s prodajalcema na podlagi izjave o sprejemu ponudbe sklenil E. E. V omenjeni izjavi sta namreč prodajalca navedla, da sta se med enakovrednimi kupci odločila, da nepremičnine prodata E. E. 22. V upravnem sporu tožnika nasprotujeta odobritvi tega pravnega posla, ker menita, da je simuliran in zato ničen, saj E. E. kot kupec po njunem mnenju zemljišč ni imel namena kupiti zase, pač pa za drugo osebo, kateri namerava ta zemljišča kasneje prodati. Da se prepreči tovrstno izigravanje namena kmetijske zakonodaje, bi zato upravni organ po njunem mnenju moral v postopku pred odobritvijo pravnega posla preverjati tudi finančne zmožnosti predkupnih upravičencev za nakup kmetijskih zemljišč, česar pa upravni organ na prvi stopnji ni storil. Navedeni očitek tudi po presoji sodišča na odločitev v obravnavani zadevi ne more imeti vpliva. Namen kot subjektivni nagib, ki ga z nakupom kmetijskega zemljišča zasleduje oseba s statusom predkupnega upravičenca, oziroma njegova zmožnost financiranja nakupa, namreč po zakonu ne predstavljata za odločitev pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivali na odločitev upravne enote o tem, kateri pravni posel bo v konkretnem primeru odobrila. ZKZ, ki določa pravila prometa s kmetijskimi zemljišči in določa način izbire kupca, kot relevantne za izbiro določa le okoliščine, navedene v 23. in 24. členu ZKZ, ki se nanašajo na status predkupnih upravičencev ter na kmetijsko dejavnost, ki jo ti opravljajo.

23. Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni očitek glede kršitve pravil postopka pri izdaji izpodbijane odločbe. Kot pravilno opozarjata tožnika, je upravni organ pred izdajo odločbe na podlagi 9. člena ZUP dolžan dati strankam možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke), dati pa jim mora tudi možnost, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom (prvi in drugi odstavek 9. člena ZUP), pri čemer organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

24. Iz obrazložitve upravnih odločb in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila v postopku pred upravnim organom na prvi stopnji dne 10. 9. 2020 sicer opravljena ustna obravnava, ki je v postopkih (kakršen je tudi obravnavani), v katerih so udeležene stranke z nasprotujočim si interesom (v obravnavani zadevi različni predkupni upravičenci), obvezna že po samem zakonu (prvi odstavek 154. člena ZUP). Namen ustne obravnave je, da se na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadeve zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP. Na ustni obravnavi se morajo pretresti in razjasniti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, strankam pa mora uradna oseba, ki vodi postopek, dati možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih dejstvih, s čimer sem jim omogoči učinkovita obramba pravic, kar je še posebej pomembno v postopkih, v katerih stranke uveljavljajo nasprotujoče si interese. Stranka ima tako pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev v postopku. Na ustni obravnavi se tako najučinkoviteje uresničujeta načelo materialne resnice (8. člen ZUP) ter načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki sta izpeljana iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).1

25. V luči pomena ustne obravnave bi moral upravni organ na prvi stopnji na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in strankam omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavijo. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena. Navedeno pomeni, da bi moral tudi prodajalec kmetijskega zemljišča ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, izjavo po 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ o tem, komu želi prodati zemljišča, podati na ustni obravnavi potem, ko je seznanjen z ugotovitvijo organa o prednostnem vrstnem redu predkupnih upravičencev in o tem, med katerimi predkupnimi upravičenci glede na vrstni red iz 23. člena ZKZ lahko opravi izbiro. V primeru izenačenosti predkupnih upravičencev je namreč izjava prodajalca ključna za odločitev upravnega organa o tem, kateri pravni posel bo odobril, s prodajalčevo voljo oziroma izbiro pa so neposredno pred organom na ustni obravnavi seznanjeni tudi kupci, ki se obravnave udeležijo. Ti na izbiro prodajalca ne morejo neposredno vplivati, saj je odločitev izključno v njegovi sferi, imajo pa pravico, da se z izbiro neposredno seznanijo in tudi izjavijo.2

26. V obravnavani zadevi so sicer stranke na ustni obravnavi imele možnost podati izjave o izpolnjevanju pogojev za priznanje statusa predkupnega upravičenca, iz zapisnika ustne obravnave pa ni razvidno, da bi uradna oseba prisotne stranke seznanila s svojimi ugotovitvami o vrstnem redu predkupnih upravičencev, prodajalca, ki na ustni obravnavi nista bila osebno prisotna (na obravnavi je bil prisoten njun pooblaščenec), pa sta izjavo o tem, komu želita prodati kmetijsko zemljišče, na poziv uradne osebe organu posredovala šele naknadno (po izvedeni obravnavi), in sicer v pisni obliki, pri čemer iz spisa ne izhaja, da bi ju uradna oseba (osebno ali po pooblaščencu) seznanila s tem, med katerimi predkupnimi upravičenci, uvrščenimi na isto mesto, lahko opravita izbiro. Iz zapisnika je namreč razvidno, da je uradna oseba, ki je vodila ustno obravnavo, pooblaščencu prodajalcev naložila, naj prodajalca v 15 dneh predložita izjavo o tem, komu želita v primeru izenačenosti kupcev prodati zemljišča. Z navedeno pisno izjavo, ki jo je upravni organ prejel dne 5. 10. 2020, ostale stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bile seznanjene, tožnikoma pa je bila izjava v vednost poslana šele na podlagi njunih ugovorov v pritožbenem postopku, kar pomeni, da tožnika z vrstnim redom predkupnih upravičencev in z razlogi za navedeni vrstni red ter z izbiro prodajalcev nista bila seznanjena neposredno, na ustni obravnavi, kar pomeni, da pred odločitvijo tudi nista imela možnosti ustne izjave o dejstvih, pomembnih za odločitev.

27. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je ni odpravil niti pritožbeni organ, in ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

28. Na ugovor strank z interesom, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker tožnika namesto odprave predlagata zgolj razveljavitev izpodbijane odločbe, pa sodišče še pripominja, da po 33. členu ZUS-1 zahtevek za razveljavitev odločbe res ni mogoč, zaradi česar je sodišče, upoštevaje tudi samo vsebino tožbe, štelo, da se tožnika dejansko zavzemata za odpravo izpodbijane odločbe.

29. V ponovnem postopku bo moral upravni organ razpisati ustno obravnavo za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in na njej stranke v postopku seznaniti s svojimi ugotovitvami glede statusa predkupnih upravičencev, na obravnavi bo moral stranke seznaniti z izjavo prodajalcev o tem, komu želita prodati zemljišča, in jim s tem omogočiti, da se še pred izdajo odločbe stranke seznanijo z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so v obravnavani zadevi pomembne za odločitev (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

30. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi odločilo na seji (brez glavne obravnave), saj dejansko stanje, relevantno za odločitev (vrstni red predkupnih upravičencev), med strankami ni bilo sporno. Za odločitev sodišča v upravnem sporu je bilo ključno zgolj vprašanje pravilne uporabe prava.

**K točki II izreka:**

31. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožnikoma, ki sta v postopku uspela, povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu sta tožnika, ki ju je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je te stroške dolžna tožnikoma povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

32. Obresti od zneska stroškov je sodišče tožnikoma prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

**K točki III izreka:**

33. Povračilo stroškov postopka sta zahtevali tudi stranki z interesom, A. A. in B. B., ki sta v postopku nastopala na strani toženke (sodišču sta predlagala zavrženje oziroma zavrnitev tožbe).

34. Odločitev o stroških strank z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013) in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

35. Ker je sodišče tožbi ugodilo, stranki z interesom objektivno gledano v postopku nista uspeli, zaradi česar po prvem odstavku 154. člena ZPP nista upravičeni do povračila priglašenih stroškov postopka. Njun zahtevek je zato sodišče zavrnilo.

1 O tem več v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, Nika Hudej in ostali, str. 166-170. 2 Podobno tudi VSRS v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.