Jedro

Pojem dobre vere je treba v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU in jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Opredelitev zadeve

1.Življenjski primer korenini v kreditni pogodbi, sklenjeni v valuti CHF. Tožeča stranka uveljavlja ničnost te pogodbe, izbris hipoteke, dogovorjene za zavarovanje danega kredita, ter vrnitev zneska, preplačanega zaradi valutnega pogoja, katerega nepoštenost uveljavlja.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

2.Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, kakor tudi podrednega. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

3.Izhodišče razlogovanja sodišč prve in druge stopnje je bilo, da je bistveno subjektivno zavedanje banke o bodočem gibanju vrednosti švicarskega franka v razmerju do evra.

4.Nosilno stališče, ki je bistveno za presojo v tem revizijskem postopku, je strnjeno v 32. in 45. točki obrazložitve sodišča prve stopnje. Temu stališču je pritožbeno sodišče pritrdilo. Bistvo tega stališča je, da je za presojo nepoštenosti oziroma neuravnotežja v medsebojnih pravicah in obveznosti pogodbenih strank nepomembna trditvena podlaga tožnikov glede toženkinih pomanjkljivih pojasnil pred sklenitvijo pogodbe. Zato se do trditev tožnikov o kršitvi pojasnilne dolžnosti sodišči izrecno nista opredelili.

Sklep o dopustitvi revizije

5.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 467/2022 z dne 20. november 2024 dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja:

Ali na presojo iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot vpliva presoja v skladu z zahtevo dobre vere v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 po merilih, kot jih je oblikovala sodna praksa SEU?

Navedbe strank v revizijskem postopku

6.Tožeča stranka podaja obširno revizijo, njeno bistvo pa je očitek, da sodišči prve in druge stopnje sploh nista opravili presoje pojasnilne dolžnosti tožene stranke z vidika ključnega merila seznanjenosti vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer in z vidika obveznosti banke, ki mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah ter da zgolj opozorilo glede nihanja menjalnega tečaja ni dovolj. Sklicuje se na novejšo sodno prakso vrhovnega sodišča ter na stališče, da ima v takšnem položaju nepreglednost dodatni element slabe vere in pomeni tudi nepoštenost, ker se to dvoje v tem primeru močno prepleta in neposredno posega v pravno oceno nepoštenosti po 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Slednjič se sklicuje na sodbo SEU C - 405/21 z dne 13. 10. 2022. Sklene, da za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v zvezi z valutnim tveganjem zadostuje izpolnitev kateregakoli od pogojev iz štirih alinej 1. odstavka 24. člena ZVPot.

7.Tožena stranka v odgovoru na revizijo temu nasprotuje. Trdi, da neopravljene pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z nedobrovernostjo. Pri presoji dobre vere je ključno ugotoviti, ali je banka potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati. Tožeča stranka bi morala trditi in dokazati, da je tožena stranka z informacijami razpolagala. Dokazni postopek v konkretnem primeru pa je pokazal, da tožena stranka ni razpolagala z vedenjem o okoliščinah, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje o pravicah in obveznosti strank.

Presoja Vrhovnega sodišča

8.Revizija je utemeljena.

9.Sodniškopravno dejstvo je, da se je sodna praksa glede vprašanja ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v švicarskih frankih, bistveno spremenila v letu 2023 in še kasneje v letu 2024 z naslednjimi odločbami: II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 ter II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

10.Bistvo spremenjene prakse je v a) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; b) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter c) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani.

11.Načelo vestnosti in poštenja od udeleženca obligacijskega razmerja terja, da si ne prizadeva le za lastne interese, marveč tudi za interese nasprotne stranke1. Udeleženci morajo biti drug do drugega lojalni ter si zaupati. Ta zahteva jim narekuje konsistentno obnašanje, sodelovanje ter obveščanje: dolžnost razkritja, notifikacijska dolžnost, pojasnilna dolžnost itd.2

12.Kršitev pojasnilne dolžnosti zato nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in predstavlja razlog iz 4. alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot ter v skladu z novejšo ustaljeno sodno prakso (glej 9. točka te obrazložitve) samostojen razlog za ničnost pogodbe. V skladu s predstavljenim stališčem, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para, na drugi strani, so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo, da bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, s katerimi konkretnimi informacijami je tožena stranka razpolagala.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

13.Nosilno stališče v izpodbijani sodbi tako očitno nasprotuje zgoraj opredeljeni novejši sodni praksi. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen. Pomeni pa, da je treba pojem dobre vere v primeru 4. alineje 1. odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU ter jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.

Odločitev o reviziji

14.Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako je storilo, ker že sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditvene in dokazne ponudbe v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti.

15.(Ne)odločitev o stroških postopka temelji na pooblastilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Sestava senata in izid glasovanja

16.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1V. Kranjc v: Juhart, Plavšak (ur.) Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga , str. 97

2A. Fakin, Merila za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, Pravni letopis 2017, str. 9-24, ter L. Varanelli, Pogodbeno pravo I., IUS Software, GV založba, Ljubljana 2014 str. 46-52.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.